Musa ibn Nusair ( Mūsá bin Nuṣayr; * 640, † 715), je bil arabski vojskovodja in guverner, ki je služil pod omajadskimi kalifi Abd al-Malikom in Al-Validom I.. Vladal je muslimanski provinci Ifrikija in usmerjal muslimansko osvojitev Magreba ter Vizigotskega kraljestva, ki je nadzorovalo Iberski polotok in del današnje južne Francije (Septimanije).
Življenjepis O izvoru Muse bin Nusairja je veliko polemik. Nekateri zgodovinarji omenjajo, da je bil njegov oče osvobojeni suženj plemena Lahmidov, in da naj bi bil njihovega rodu, kar je bolj verjetno.
Drugi so omenjali, da je pripadal plemenu Bani Bakr in da je bil njegov oče Nusair med tistimi, ki jih je Khalid bin Al-Valid ujel v bitki pri Ain al-Tamru. Vendar, al-Baladhuri, ki opisuje iste dogodke, navaja, da je bil Arabec iz plemena Balī, iz Jabal al-Khalīja v Siriji.
Kot suženj je Musin oče vstopil v službo Abd al-Aziz ibn Marvana (guvernerja Egipta in sina kalifa Marvana I. ki mu je dal svobodo. Vrnil se je v Sirijo, kjer se je Musa rodil v kraju, imenovanem Kafarmara ali Kafarmatra. Kot datum njegovega rojstva je navedeno leto 640.
V Severni Afriki je bila za nadaljnje arabsko osvajanje potrebna pacifikacija predvsem zaradi odpora Berberov (podreditev je bila dosežena z zajetjem talcev sinov uglednih in poglavarjev) in iz magrebske krščanske cone (katere voditelji so se na koncu odločili sprejeti dogovore, ki so jih potrjevali na njihovih ozemljih, kot Julijan, grof Ceute).
Leta 698 ga je kalif Al-Valid imenoval za guvernerja ali walija Ifrikije (Tunisa) v Severni Afriki in bil zadolžen za zatiranje upora Berberov. Ko je s svojimi četami zavzel Severno Afriko, je bilo veliko Berberov, ki so se tam naselili, kristjanov, prav tako pa naj bi bili tu naseljeni tudi privrženci judovstva, ki so bili tam zakoreninjeni že od prvega stoletja. Judovstvo je na to ozemlje prišlo, ko se je okoli šestega stoletja pr. n. št. pojavila prva judovska diaspora, ko so Babilonci izgnali Jude iz Izraela. V različnih kronikah vse kaže na dejstvo, da so se z prihodom muslimanov domačini Magreba odločili spreobrniti v islam, čeprav počasi, skozi stoletja, saj so bili njihovi običaji zelo ponotranjeni. Končno se je ta osvojitev končala z zavzetjem Tangerja leta 708.
Prav tako se je v teh letih boril tudi proti napadom bizantinske mornarice in zgradil pomorsko silo, ki je leta 707 oplenila otoke Ibizo, Majorko in Menorko.
Takrat je bila vizigotska Hispanija notranje razklana z dvema tekmecema kraljema, Agilo II. in Roderikom, ki sta nadzorovala različna območja polotoka; eden izmed njih (Roderik, izvoljen zahvaljujoč podpori večine vizigotske aristokracije) se je soočil z nasprotovanjem manjšine, morda podpornikov potomcev njegovega predhodnika Vitica, kjer sta se Opas in Sisbert postavila na drugo stran. Morda je bila ta skupina tista, ki je prosila za pomoč Muso ibn Nusairja, preko Julijana, guvernerja Ceute ali morda (manj verjetno) Tangerja, čeprav je v tem obdobju skoraj nemogoče poznati resnična dejstva, ki so bila kasneje obogatena z legendami. Kakorkoli že, dejstvo je, da je Musa poslal svojega namestnika Tarika ibn Zijada, ki je 30. aprila 711 pristal na skali, ki jo je kasneje imenoval Gibraltar, na čelu sedem tisoč Berberov. Tarik je Roderika premagal v bitki pri Guadaleti leta 711 in hitro napredoval skozi polotoško ozemlje.
Rezultat te bitke je bil večji prihod berberskih čet in posledična širitev na sever, kjer so se v Éciji soočili z zadnjimi preživelimi vizigotskimi enotami iz Guadalete.
Leta 712 je Musa, v spremstvu svojega sina Abd al-Aziz ibn Musa in z vojsko osemnajst tisoč mož, prečkal Gibraltarski preliv in začel utrjevati osvojitve svojih mož ter osvojiti preostala vizigotska ozemlja. Zasedel je Medino Sidonijo, Carmono in Sevillo, nato pa napadel Mérido in oblegal mesto, ki je zdržalo eno leto (do 30. junija 713). Iz Méride je Musa odšel v Toledo, kjer se je srečal s Tarikom.
Leta 714 sta Musa in Tarik zavzela Zaragozo in napredovala proti Léridi. Kalif je oba poklical v Damask; Napadalca sta se ločila, Tarik je odšel takoj, Musa pa je odšel v Asturijo da bi zavzel León, Astorgo in Zamoro, ter dosegel Lugo. Drugi od teh številnih vdorov so bili odprave, ki so bili daleč od vojaškega in osvojenega področja ter so temeljili predvsem na politiki paktov, pri čemer je izstopal Teodomirov pakt leta 713, eden najbolj znanih tistega časa.
Po vrnitvi v Sevillo ga je novi kalif Suleiman I. poklical nazaj v Damask, da bi podal račun. Preden je odšel, kot da bi bila to njegova lastna premoženja in ne premoženje islamske skupnosti, je Musa razdelil upravljanje različnih ozemelj, ki jih je upravljal, med svoje sinove: Abd al-Aziza, svojega četrtega sina, kot guvernerja Al Andaluza; Abd al-Malika (imenovan tudi Marwan) ibn Musa, ki je bil drugi, iz Ceute in Tangerja ter Abd Allah ibn Musa, ki je bil najstarejši, iz Ifrikije (Tunisa). Njegov tretji sin, Marwan ibn Musa, je spremljal Tarika ibn Zijada v prvi ofenzivi leta 711. Bili so otroci njegovega zakona okoli Leta 678 z Amino bint Marwan (rojena 664?), hčerko Marvana I. in Rukaje bint Úmar, hčerke Kalifa Umar ibn al-Jattaba in Umm Kultum bint Ali, hčerke kalifa Alija Ibn Abi Taliba in Fatime, hčerke Mohameda in Hadidže.
Ko je prispel v Damask, je Sulejman Muso obsodil na smrt zaradi ponavljajočega se zločina poneverbe. Kazen mu je bila spremenjena v plačilo zelo visokega zneska kazni, vendar mu ni bilo dovoljeno vrniti se v Al Andaluz. Kmalu zatem je bil v nenavadnih okoliščinah umorjen v mošeji v Damasku, okoli leta 716, čeprav nekateri viri prav tako navajajo, da okoli leta 718.
Literatura Pedro Chalmeta: Invasión e Islamización. La sumisión de Hispania y la formación de al-Andalus. 439 pp. Ed. Mapfre. Madrid, 1994. ISBN 84-7100-626-X Al-Bakri, Kitāb al-masālik w'al-mamālik. Spanish translation of extracts relating to Spain, E. Vidal Beltran, Geografia de España, Textos Medievales vol. 53, Zaragoza, 1982. al-Baladhuri, Kitab Futuh al-Buldan, translated by Phillip Hitti in The Origins of the Islamic State (1916, 1924). Anon., Akhbār majmūa fī fath al-andalūs wa dhikr ūmarā'ihā. Arabic text edited with Spanish translation: E. Lafuente y Alcantara, Ajbar Machmua, Coleccion de Obras Arabigas de Historia y Geografia, vol. 1, Madrid, 1867. Ibn Abd al-Hakam, Kitab Futuh Misr wa'l Maghrib wa'l Andalus. English translation by Torrey of portion of this 9th century work covering the period: "The Mohammedan conquest of Egypt and North Africa in the Years 643-705 A.D., translated from the Original Arabic of Ibn 'Abd-el Hakem'", Biblical and Semitic Studies vol. 1 (1901), 279-330 (covers North Africa only, not Spain). Critical Arabic edition of the whole work published by Torrey, Yale University Press, 1932. Spanish translation by Eliseo Vidal Beltran of the North African and Spanish parts of Torrey's Arabic text: "Conquista de Africa del Norte y de Espana", Textos Medievales #17, Valencia, 1966. An online copy of an older and less reliable (19th-century) English translation of the portion dealing only with Spain is at: Medieval Sourcebook: The Islamic conquest of Spain
Kategorija:Rojeni leta 640 Kategorija:Umrli leta 715 Kategorija:Arabski vojskovodje