Zahodna Norveška (norveško Vestlandet, Vest-Norge; Vest-Noreg) je geografska regija ob atlantski obali južne Norveške. Sestavljajo jo okrožja Rogaland, Vestland in Møre og Romsdal. Regija nima uradne ali politično-upravne funkcije. Regija ima približno 1,4 milijona prebivalcev. Največje mesto je Bergen, drugo največje pa Stavanger. Zgodovinske regije v Zahodni Norveški so bile tudi regije Agder, Vest-Telemark, Hallingdal, Valdres in severni deli Gudbrandsdala.
Zahodna Norveška, kot tudi drugi deli zgodovinskih regij Norveške, ima skupno zgodovino z Dansko, Ferskimi otoki in Islandijo ter v manjši meri z Nizozemsko in Britanijo. Na primer, islandski konj je bližnji sorodnik fjordskega konja, ferski in islandski jezik pa temeljita na starozahodnonordijskem.
V zgodnjih nordijskih časih so se ljudje iz zahodne Norveške naselili na zahodne otoke v severnem Atlantiku, kot so Orkneyjski otoki, Shetlandski otoki, Ferski otoki in Islandija. V vikinški dobi so bile naselbine na Hebridih, Manu in ožji Irski.
V zgodnjem novem obdobju je Zahodna Norveška poznala veliko emigracij v Združene države Amerike, Kanado in v manjši meri v Združeno kraljestvo. To še posebej velja za ameriške zvezne države Minnesoto, Severno in Južno Dakoto, Wisconsin, Montano in kanadsko provinco Manitoba. Islandci in Ferci ter številni ljudje na Britanskem otočju so potomci Norvežanov in Vikingov, ki so se iz zahodne Norveške izselili v vikinški dobi. Po drugi strani pa je na tisoče zahodnih Norvežanov potomcev nizozemskih in nemških trgovcev, ki so prispeli v 16. in 17. stoletju, zlasti v Bergen.
Vestland je tudi ime grofije, sestavljene iz dveh nekdanjih grofij, tj. Hordaland in Sogn og Fjordane. Obe grofiji sta bili ponovno združeni po razdelitvi leta 1763 (takrat imenovani Søndre Bergenhus oziroma Nordre Bergenhus).
Zgodovina Zgodnja zgodovina Zgodovina Norveške se začne na zahodni obali, zlasti v Rogalandu. Izkopanine in skalne poslikave nam povedo, da so se prvi ljudje na Norveškem naselili v Rogalandu, ko se je led po zadnji ledeni dobi umaknil pred okoli 10.000 leti. V Rogalandu je veliko artefaktov iz kamene dobe. Predhodne najstarejše sledi ljudi najdemo v naselju na Galti, Rennesøy, blizu trajektnega terminala Mortavika in Vista na Randabergu. Na začetku so bili zanesljivi kratki obiski ljudi z juga, ki so lovili ob obali. Menijo, da so ljudje prišli iz Doggerlanda, kopenskega območja Severnega morja med Dansko in Anglijo, ki je izginilo, ko se je led umaknil in se je morska gladina dvignila. Ljudje, ki so tam živeli, morajo zdaj najti novo deželo. Nekateri so se spet umaknili proti jugu, nekaj pa jih je v lovu na jelene in novo državo prešlo Norveški jarek (ki je bil precej manjši kot zdaj).
Vikinška doba
Regija vključuje večino obsega starega Gulatinga, ki je bil ustanovljen okoli leta 900. Gulating Act je državo razdelil na zahodna okrožja, ki so bila sestavljena iz nekdanjih småkongedømmene, ki so na tem območju obstajale pred združitvijo v 800. letih. To so bili Sunnmørafylke (današnji Sunnmøre), okrožje Firda (današnji Fjordane), okrožje Sygna (današnji Sogn), Hordafylke (današnji Hordaland), Rygjafylke (današnji Rogaland) in Egdafylke (današnji Agder).
Harald Lepolasi je v 9. stoletju s svojega gradu Avaldsnes na Karmöyu pri Haugesundu združil Norveško in dele Švedske zahodno od jezera Vänern in Götaälv. Norveška je po pomorstvu dobila ime po Severni poti.
Pred tisočletjem so železo uvedli in uporabljali v kmetijstvu, zato je primanjkovalo zemlje za obdelovanje. V istem obdobju se je moč kraljev povečala, veliki davčni zahtevki pa so povzročili, da so mnogi iskali svobodo in srečo v tujini. Mnogi so se izselili, ropanje pa je postalo alternativni vir zaslužka. Zaradi učinkovitih čolnov in orožja so se takratni krščanski Evropejci bali Vikingov. Vendar podobe Vikingov kot krvoločnih roparjev niso vedno reprezentativne. Vikingi so bili vpleteni v bogato trgovino, ne le v Evropi, ampak tudi v Bizantinskem cesarstvu in Bagdadskem kalifatu.
V zgodovini so Vikingi pogosto predstavljeni z vikinškim napadom na Lindisfarne leta 793, ko so resnično zaznamovali evropsko zgodovino. Obdobje se konča z bitko pri Stamford Bridgeu leta 1066. Zaradi sposobnosti Vikingov za plovbo in potepanj so se razvila nova območja. Norveški naseljenci so se preselili v Severno morje proti zahodu na Islandijo, Ferske otoke, Grenlandijo, Shetlandske, Orkneyjske otoke, otok Man in Hebride. Naselbine so bile ustanovljene v jugovzhodnem delu Irske, vključno z Dublinom, Waterfordom in Wexfordom. Norvežani so se naselili na severozahodnem delu Anglije, predvsem na območju današnje Cumbrije. Norveški Vikingi so veliko pred Krištofom Kolumbom odkrili tudi Vinlandijo, današnjo Ameriko.
Pokristjanjevanje
Krščanstvo je postalo prevladujoča vera na Norveškem v 11. stoletju, vendar je bila vera med Norvežani verjetno znana že v 7. stoletju. Medtem ko so vzhodno Norveško s krščanstvom seznanili misijonarji in menihi iz Nemčije in Frizije, so zahodno Norveško z vero seznanili predvsem Angleži, Škoti, Irci in Vikingi, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Nordijsko poganstvo je obstajalo na nekaterih območjih zahodne Norveške, dokler ga do 13. stoletja ni popolnoma nadomestilo krščanstvo. Z novo vero so se najprej seznanili primorski kraji, nato pa še notranji. Cerkve so bile ustanovljene po vsej državi.
Emigracija na Islandijo
Glavni vir informacij o obdobju naseljevanja na Islandiji je Knjiga naselbin (Landnámabók), napisana v 12. stoletju, ki podrobno opisuje prve naseljence. Po tej knjigi so zahodno norveški mornarji po naključju odkrili državo. Kmalu za tem je bilo opravljenih nekaj raziskovalnih potovanj in nato se je začela naselitev. Ingólfur Arnarson naj bi bil prvi naseljenec. Bil je poglavar iz Norveške, na Islandijo je prispel s svojo družino in vzdrževanimi družinskimi člani leta 874. Zgradil je svojo kmetijo v Reykjavíku, na mestu sedanje prestolnice. V naslednjih približno 60 letih so se v državo naselili vikinški naseljenci iz Skandinavije in tudi iz nordijskih kolonij na Britanskem otočju – Irske, Škotske in Škotskega otočja. Med prvimi prebivalci je bil torej keltski element. Naselitev Islandije je mogoče obravnavati tudi v kontekstu splošne vikinške ekspanzije v tem obdobju, ki je verjetno povezana s pritiskom prebivalstva na zahodu Norveške in vse večjim pomanjkanjem kmetijskih zemljišč.
Tako je v arheoloških zapisih le malo sledi, prav tako pa ni obdobje prispevalo več kot peščice besed k islandskemu jeziku, ki je bilo skandinavsko narečje, bolj ali manj enako norveščini vikinške dobe, ki so jo govorili na zahodni Norveški, Ferskih in Shetlandskih, Orkneyjskih otokih itd. Danes se ocenjuje, da je 60 % islandskega prebivalstva potomcev ljudi iz Zahodne Norveške.
Emigracija v Ameriko
Stoletje je bilo izseljevanje osrednji vidik norveške zgodovine in več kot 800.000 Norvežanov je emigriralo v Združene države. Prva organizirana skupina izseljencev je Stavanger zapustila na ladji Restoration 4. julija 1825. Leta 1837 je Ægir zapustil Bergen kot prva ladja z izseljenci iz Hordalanda.
Emigracijski center zahodne Norveške je spomenik tistim, ki so odšli, in njihovim potomcem. Emigrantski arhivi zdaj vključujejo 96.000 imen izseljencev iz obeh okrožij Hordaland in Sogn og Fjordane do leta 1924. To je bilo mogoče zaradi dolgoletnega dela Jahna Sjursena, ki je tudi zbiral knjige in druge publikacije, slike in predmete povezanih z norveškimi izseljenci v ZDA. Svoje zbirke je uradno podaril izseljenskemu centru ob odprtju leta 1997. Center še naprej prejema publikacije in predmete za svojo zbirko. Prek interneta smo povezani z nacionalnimi digitalnimi evidencami izseljencev iz Norveške v ZDA, ki sta jih razvila Univerza v Bergnu in Bergenski javni arhiv. Izseljenska cerkev centra je bila prvotno luteranska cerkev Brampton v okrožju Sargent v Severni Dakoti, ki so jo zgradili norveški izseljenci na prelomu 19. stoletja. Kongregacija Brampton je bila ustanovljena 1. julija 1908. 22. junija 1996 pa je kongregacija svojo popolnoma opremljeno cerkev podarila Centru za izseljenstvo. Podrli so ga, prepeljali v Sletto in tam rekonstruirali prostovoljci iz Radøya. Cerkev je 6. julija 1997 ponovno posvetil škof Bjørgvina Ole Danholt Hagesæther.
Geografija
Zahodna Norveška je po površini tretja največja geografska regija na Norveškem. Pokriva površino 58.582 km².
Združeno kraljestvo in Ferski otoki ležijo na zahodu čez Severno morje, Danska pa leži južno od svojega južnega roba čez Severno morje. Od Ferskih otokov do zahodne Norveške je 675 km, medtem ko je Unst na Shetlandskih otokih oddaljen približno 300 km. Zahodna Norveška ima 26.592 km dolgo obalo.
Južni del regije se imenuje Jæren. To je eno večjih kmetijskih območij na Norveškem. Kmetije na drugih območjih zahodne Norveške so pogosto majhne. Skupna kmetijska površina v Zahodni Norveški je 2650 kvadratnih kilometrov, kar je 5,3 % celotne površine v regiji.
Zahodna Norveška je zelo gorata; v manj kot 10 kilometrih od Sognefjorda so vrhovi, ki so visoki preko 2000 metrov. Najvišja točka je Store Skagastølstind (znan tudi kot Storen), ki je visok 2405 metrov. Je na meji med občinama Luster in Årdal in je del pogorja Hurrungane. Vrh je cilj za planince, vendar je dokaj zahteven. Prvi vzpon Williama Cecila Slingsbyja 21. julija 1876. Obstaja več različnih smeri, najpogostejša pa je Heftyejev kuloar. Druga pot vzpona je preko Andrejevega kuloarja, prvi vzpon A. W. Andrews in ekipa leta 1899. Store Skagastølstind in alpinizem poznega 19. stoletja na Norveškem je tradicionalno povezan z zgodovinskim hotelom Turtagrø.
Na zahodu Norveške je veliko fjordov, Hardangerfjorden, Boknafjorden in Sognefjorden so najdaljši. Sognefjord (Sognefjorden) je največji fjord na Norveškem in drugi najdaljši na svetu, takoj za Scoresby Sundom na Grenlandiji. Je v Sogn og Fjordane in se razteza 205 km v notranjost do majhne vasice Skjolden.
Regija, ki ponuja najbolj spektakularen fjord in gorsko pokrajino na Norveškem, je že stoletja turistična meka. Z izjemo nižine Jæren, ki je na skrajnem južnem koncu regije, je Zahodna Norveška gorata, z gorovjem Jotunheimen in planoto Hardangervidda, ki sta najvišji območji. Ledenik Jostedalsbreen, največji ledenik v Evropi, je v severnem osrednjem delu regije, medtem ko sta Hardanger Icecap (Hardangerjøkulen) in ledenik Folgefonna manjša ledena polja na jugu. Najdaljši fjord na Norveškem, Sognefjord, ki je v osrednjem delu regije, skoraj deli regijo na dvoje; južneje se fjord Hardanger razteza v notranjost celine v dolžini 179 km. Številni slapovi tečejo v fjorde, med najbolj znanimi so Syv Systre, soteska Toka in Vøringsfossen. Razgibano obalo ščiti na tisoče priobalnih otokov v skoraj neprekinjeni liniji. Občasno se severni deli Møre og Romsdala štejejo za del Trøndelaga.
Statistika Reference zemljevidov:Evropa
Območje: skupaj: 58.582 km2
Obala: 26.592 km
Pomorske zahteve: sosednje območje: 10 nmi ((18,5 km) kontinentalni pas: 200 nmi ((370,4 km) izključna ekonomska cona: 200 nmi ( (370,4 km) teritorialno morje: 12 nmi ((22,2 km)
Fizična geografija
Reke, ki tečejo proti zahodu, so pridobile izjemno erozijsko moč. Po linijah prelomov, ki označujejo šibke točke v zemeljski skorji, so izkopale soteske in kanjone, ki so se zarezali globoko v nazobčano obalo. Proti vzhodu se je dežela bolj položno nagnila in nastale so širše doline. Med ponavljajočimi se obdobji poledenitve v veliki ledeni dobi kvartarnega obdobja (tj. približno zadnjih 2,6 milijona let) je drgnjenje ledenikov, ki so se gibali po dolinah v obliki črke V, ki so bile takrat del pokrajine, ustvarilo veličastno obliko U utopljenih fjordov, ki zdaj krasijo zahodno obalo Norveške. Ogromne mase prsti, gramoza in kamna so bile zaradi ledeniškega delovanja odnesene tudi daleč na jug do današnje Danske in severne Nemčije. Skalna podlaga, ki je bila izpostavljena na približno 40 odstotkih površine, je bila zaradi premikov teh materialov razčiščena in polirana.