Jeruzalemsko kraljestvo

Jeruzalemsko kraljestvo je bilo krščansko kraljestvo, ustanovljeno na Bližnjem vzhodu (Levantu) leta 1099 po prvi križarski vojni. Obstajalo je nekaj manj kot dvesto let, do leta 1291, ko so mameluki osvojili njegovo zadnjo trdnjavo Akko.

Na začetku je bilo kraljestvo komaj kaj več kot ohlapna zveza mest in vasi, ki so jih osvojili križarji na svojem prvem pohodu. Mnogo se je razpravljalo o tem, ali naj bo kraljestvo posvetna ali teokratska država pod papeževo oblastjo. Zmagali so zagovorniki posvetnega kraljestva in državo so organizirali po vzoru zahodnoevropskih monarhij, s katerimi so imeli tesne politične in družinske zveze. V primerjavi z evropskimi kraljestvi je bilo relativno majhno in pogosto mu je primanjkovalo finančne in vojaške podpore Evrope. Kraljestvo je bilo tesno povezano z bližnjim armenskim kraljestvom v Kilikiji in Bizantinskim cesarstvom. Obe zvezi sta pomembno vplivali na orientalizacijo zahodnjakov.

Na višku svoje moči se je kraljestvo raztezalo od današnjega Libanona na severu do Sinajske puščave na jugu, na vzhod pa v današnjo Jordanijo in Sirijo. Ozemlje so poskušali razširiti tudi v Egipt, kateremu so vladali Fatimidi. Jeruzalemski kralji so imeli delno oblast tudi v drugih križarskih državah: v grofijah Tripoliju in Edesi ter v kneževini Antiohiji.

Muslimani se za kraljestvo na začetku niso preveč zanimali, v 12. stoletju pa je zanimanje zanj začelo rasti. Obudili so idejo svete vojne – džihada, se začeli združevati in ponovno osvajati izgubljena ozemlja. Saladin je leta 1187 osvojil Jeruzalem in do konca 13. stoletja se je kraljestvo postopoma zmanjšalo na ozek pas ozemlja ob sredozemski obali, ki ga je obvladovalo nekaj utrjenih mest. To obdobje se večkrat omenja kot »Kraljestvo Akka«. Kraljestvu je vladala dinastija Lusignanov s Cipra, ki je imela trdne zveze s Tripolijem, Antiohijo in Armenijo. V kraljestvu so imele velik vpliv tudi italijanske mestne države, predvsem Beneška republika, Pisa in Genovska republika in ne nazadnje tudi cesarji Svetega Rimskega cesarstva.

Sosednja muslimanska ozemlja so se v tem času združila pod Ajubidi in kasneje pod Mameluki iz Egipta. Kraljestvo je kmalu postalo šahovska figura tako v političnem kot v vojaškem smislu. Sredi 13. stoletja so na Bližnji vzhod začeli vdirati Horezmijci in Mongoli, vse preostale križarske trdnjave pa sta osvojila mameluška sultana al-Ašraf Halil in Bajbars. Zadnja je leta 1291 padla Akka.

Ustanovitev in zgodnja zgodovina Prvo križarsko vojno je napovedal papež Urban II. na cerkvenem koncilu v Clermontu leta 1095. Prvi cilj vojne je bil pomagati Bizantinskemu cesarstvu proti invaziji seldžuških Turkov. Zelo kmalu se je pridružil še drugi: osvoboditev Svete dežele izpod muslimanske oblasti.

Jeruzalemsko kraljestvo je nastalo po prihodu križarjev junija 1099, še pred osvojitvijo Jeruzalema. Vanj je bilo vključenih nekaj okoliških mest: Ramla, Lydda, Betlehem in še nekaj drugih. Jeruzalem so križarji osvojili [15. junija in takoj zatem so se začela prerekanja, kdo bo vladar osvojenega ozemlja. Najprimernejša kandidata sta bila Godfrej Bouillonski, vojvoda Spodnje Lorene, in grof Rajmond IV. Touluški.

Nihče izmed kandidatov ni hotel biti kronan z zlato krono za kralja mesta, v katerem je Kristus nosil krono iz trnja. Rajmond je s tem morda hotel pokazati nekaj pobožnosti, istočasno pa je upal, da bodo plemiči izbrali prav njega. Godfrej je bil med križarji bolj priljubljen in izvolitev za posvetnega vladarja ni škodovala niti njegovi pobožnosti niti ugledu. Po Godfrejevi izvolitvi za kralja 22. junija 1099 je razdraženi Rajmond s svojo vojsko odšel iz mesta. Ustanovitev kraljestva in Godfrejev ugled je podkrepil poraz egipčanske vojske v bitki pri Aškelonu 12. avgusta istega leta. Spori med Rajmondom in Godfrejem so se nadaljevali in preprečili, da bi križarji osvojili tudi sam Aškelon.

Na začetku je bilo tudi mnogo negotovosti o načinu vladanja: nekateri križarji in papeški legat Dagobert iz Pise so bili leta 1100 mnenja, da mora biti kraljestvo teokratsko s papežem na čelu. Vzpostavljena je bila katoliška cerkvena hierarhija, ki je zamenjala Vzhodno pravoslavno in Sirijsko pravoslavno oblast. V Jeruzalemu so postavili latinskega patriarha in mnogo volilnih nadškofov in škofov. Viljem iz Tira pravi, da je Godfrej Dagoberta podprl. Godfrej je namreč upal, da se bo križarska vojna nadaljevala z osvojitvijo Egipta, potem pa bi teokratsko kraljestvo v Jeruzalemu zamenjal s posvetnim kraljestvom v Kairu. V Jeruzalemu se je med njegovo kratko vladavino poleg cerkvene vzpostavilo tudi nekaj posvetne oblasti. Godfrej je razširil meje kraljestva, tako da je osvojil Jaffo, Haifo in Tiberias, mnoga druga mesta pa je prisilil v plačevanje davkov. V državi je postavil temelje vazalnega sistema, ustanovil Kneževino Galilejo in Grofijo Jaffo, nekateri pa mu pripisujejo tudi prvo pisno zakonodajo.

Godfrej je leta 1100 zaradi bolezni umrl. Za naslednika so izvolili njegovega brata Baldvina Boulonjskega, čeprav je izvolitvi nasprotoval Dagobert, ki je medtem postal latinski patriarh. Baldvin je zagovarjal posvetno monarhijo po zahodnoevropskem zgledu in se kar sam okronal za kralja Jeruzalema, ker ga Daimbert ni hotel kronati. Ceremonija je zaradi tega potekala v Betlehemu in ne v Jeruzalemu.

Baldvin je kraljestvo še bolj razširil: zavzel je pristaniško mesto Akko (1104), Bejrut (1110) in Sidon (1111) in svojo suverenost razširil na križarske države na severu: Grofijo Edeso, ki jo je sam ustanovil, Kneževino Antiohijo, po osvojitvi Tripolija leta 1109 pa še na Grofijo Tripoli. Uspešno se je upiral vdorom Fatimidov iz Egipta ter atabegov iz Damaska in Mosula na severozahodu. Po manjšem križarskem pohodu leta 1101 se je število latinskih prebivalcev kraljestva povečalo, vedno večjo vlogo pa so igrale tudi italijanske mestne države Benetke, Pisa in Genova. Njihova ladjevja so sodelovala pri osvajanju pristanišč, v zameno pa so dobile trgovske olajšave. V Jeruzalemu so se ponovno začeli naseljevati Franki, po vojnem pohodu preko reke Jordan leta 1115 pa tudi prvotni kristjani. Kraljestvo nikoli ni prebolelo svoje geografske izolacije od Evrope niti ni pomaknilo svojih meja proti vzhodu, da bi se laže branilo. Kraljestvo je bilo ves čas svojega obstoja omejeno na ozek pas ozemlja med Sredozemskim morjem in reko Jordan. Ozemlja izven teh meja so bila stalen predmet vojaških pohodov in spopadov.

Balduin je ob svojem prihodu v Jeruzalem poročen z Armenko Ardo. Kmalu je ugotovil, da v Jeruzalemu ne potrebuje armenske podpore, ki jo je še kako potreboval v Edesi, zato se je leta 1113 bigamno poročil z Adelaido del Vasto, regentko Sicilije. Leta 1117 so ga prepričali, da se je ločil. Rogerij II. Sicilski, Adelaidin sin iz prvega zakona, Jeruzalemu tega nikoli ni odpustil in mu je zato več desetletij odrekal prepotrebno podporo svojega ladjevja.

Balduin je leta 1118 med vojaškim pohodom na Egipt umrl brez naslednika. Krono so ponudili njegovemu bratu Evstahiju III. Boulonjskemu, ki je spremljal Baldvina in Godfreja na križarskem pohodu. Evstahija krona ni zanimala in je zato prešla na Baldvinovega sorodnika, verjetno bratranca, Baldvina Bourškega, ki je pokojnega Baldvina pred tem že nasledil kot grof Edese.

Tudi Baldvin II. je bil sposoben vladar, ki se je uspešno upiral Fatimidom in Seldžukom. Kljub temu, da je bila Antiohija po bitki na ager sanguinis (krvavem polju) leta 1119 močno oslabljena, so križarske države pod njegovim poveljstvom leta 1125 izvojevale pomembno zmago v bitki pri Azazu.

V času njegovega vladanja sta bila ustanovljena prva viteška redova: templjarji in ivanovci. Leta 1120 so bili na koncilu v Nablusu sprejeti najstarejši ohranjeni pisani zakoni kraljestva. Leta 1124 je bila podpisana prva trgovska pogodba z Benetkami, imenovana Pactum Warmundi. Povečana pomorska in vojaška podpora Benetk je pripomogla, da je bil še istega leta osvojen Tir. Vpliv Jeruzalema se je razširil tudi na Edeso in Antiohijo – Baldvin II. je bil celo regent, ko so njihovi vladarji padli v bitkah. Baldvinovi hčerki Hodierna in Alice sta bili poročeni z grofom Tripolija oziroma knezom Antiohije, najstarejša hči Melisenda pa naj bi bila njegova naslednica. Po Baldvinovi smrti leta 1131 je skupaj z možem Fulkom II. Anžujskim kot sokraljem prav ona nasledila jeruzalemsko krono.

Življenje v zgodnjem kraljestvu

Število latinskih prebivalcev Jeruzalema a je bilo vedno majhno, kjub stalnemu dotoku novih naseljencev in križarjev, ker je večina udeležencev prvega križarskega pohoda je po končani vojni preprosto odšla domov. Viljem iz Tira je leta 1100 med Godfrejevim obleganjem Arsufa zapisal: »Najdemo lahko komaj tri sto vitezov in dva tisoč vojakov«. Latinci so bili na začetku peščica nekakšnih kolonialistov, ki so vladali mnogo številčnejšim tamkajšnjim muslimanom, Grkom in Sirijcem.

Jeruzalem je počasi postal »Outremer«, se pravi »prekmorski« in potomci priseljencev sebe niso več imeli za priseljence, ampak za domačine. Čeprav so njihovo jedro še vedno tvorili zahodnoevropski Franki, je postajal njihov način oblačenja, prehranjevanja in trgovanja, predvsem zaradi vpliva Bizantincev, vedno bolj orientalski. Kronist Fulcher iz Chartresa je leta 1124 zapisal:

Iz nas, ki smo bili zahodnjaki, so naredili vzhodnjake. Bizantinec ali Frank sta se v tej deželi spremenila v Galilejca ali Palestinca, meščani Reimsa in Chartresa so postali meščani Tira in Antiohije. Na rojstne kraje smo že pozabili. Za mnoge so ti kraji neznani in jih zato nič več ne omenjajo.

Mnogo križarjev in njihovih potomcev se je naučilo grščine, arabščine in drugih orientalskih jezikov in se poročilo s tukaj rojenimi kristjani, pa tudi z Grki, Sirci in Armenci, nekateri celo s spreobrnjenimi muslimani. Frankovske kneževine so kljub temu ostale oddaljene evropske kolonije v osrčju islama.

Fulcher iz Chartresa, udeleženec prvega križarskega pohoda in spovednik Baldvina II. je pisal svojo kroniko vse do leta 1127. Kronika je bila zelo priljubljena in je bila bogat vir podatkov za zgodovinarje na zahodu, na primer Orderika Vitalisa in Viljema iz Malmesburyja.

Do konca 12. stoletja je v kraljestvo prišlo tudi mnogo romarjev, ki so v Evropi poročali o dogajanju na Vzhodu. Med njimi so bili Anglež Seawulf, ruski opat Danijel, Frank Fretellus, Bizantinec Ivan Fokas in Nemci Ivan iz Wurtzburga in Teoderik. Za njimi ni bilo nobenega očividca dogodkov vse do Viljema iz Tira, ki je bil nadškof v Tiru in jeruzalemski kancler. Viljem je začel pisati kroniko okrog leta 1167 in jo je pisal vse do smrti leta 1184. V kroniko je vključil mnogo podatkov o prvi križarski vojni in dogodkih v letih od Fulkove smrti do svojega časa. Mnogo podatkov je prepisal od Alberta iz Aachna in Fulka samega. Glavni vir informacij z muslimanske strani je Usama ibn Munkid, vojak in pogostokrat ambasador Damaska v Jeruzalemu in Egiptu. V njegovih spominih Kitab al i’tibar so zanimivi opisi križarske družbe na vzhodu. Mnogo podatkov so zbrali tudi popotniki, kot sta bila Benjamin iz Tudela in Ibn Jubair.

Prebivalstvo

V 13. stoletju je Ivan Ibelinski naredil seznam fevdov in njihovih lastnikov. Na žalost je seznam posnetek stanja iz 12. in 13. stoletja in ne navaja niti ne-plemiškega niti ne-latinskega prebivalstva. Kraljestvo je bilo sprva v bistvu osamljena množica lojalnih podložnikov ter nekaj vitezov in plemičev, ki so izvrševali zakone in skrbeli za red v kraljestvu. Ko so v kraljestvo prišli trgovci iz Evrope in vitezi vojaških redov, se je stanje v kraljestvu izboljšalo. Število priseljencev je stalno naraščalo in delež frankovskih prebivalcev v kraljestvu je do leta 1180 narasel na 25-35 %. Vrnilo se je tudi mnogo muslimanov, ki so se takoj po padcu Jeruzalema razselili.