Pavle Zidar (pravo ime Zdravko Slamnik), slovenski pisatelj in pesnik, * 6. januar 1932, Slovenski Javornik pri Jesenicah, † 12. avgustV Leksikonu Slovenska književnost je napačno naveden datum smrti 13. 8. Pravi datum 12. 8. je vklesan na nagrobniku v Piranu, gl. Pavle Zidar v sliki in besedi, str. 88 in 96. 1992, Ljubljana.
Življenje thumb|250px|Obeležje na rojstni hiši Rojen je bil kot Zdravko Slamnik na Slovenskem Javorniku, nekoč predmestju Jesenic. Oče Jožef Slamnik, po rodu z Zabreznice, ki je bil sorodstveno povezan s Prešernovo rodbino, je delal v železarni. Mati je bila rojena v družini tovarniškega delavca z Jesenic. Leta 1936 je družina dobila stanovanje v baraki Kranjske industrijske družbe. Dve leti kasneje je pričel obiskovati osnovno šolo na Koroški Beli, v času druge svetovne vojne pa je hodil v nemško osnovno šolo. Kot trinajstleten deček je bil skupaj s partizani udeležen pri miniranju šole. Zaradi ponesrečene akcije je bil zaprt v Begunjah, od koder so ga aprila 1945 rešili partizani Kokrškega odreda ter z njimi odšel v partizane. Dogodek ga je močno zaznamoval, saj ga je pogosto vključeval v svoja dela. Sprva je bil Osvobodilni fronti naklonjen, toda kasneje je do nje zavzel kritično stališče. Po vojni je šolanje nadaljeval na jeseniški nižji gimnaziji, nato na učiteljišču v Ljubljani, kjer je leta 1950 diplomiral. Učiteljsko službo je najprej opravljal na Dolenjskem, kjer je poučeval na šolah v Trebelnem, Mokronogu, Karteljevem, Orehovici in Zagradcu. Tam je začel pisati pesmi in na pobudo urednika Draga Šege leta 1956 prevzel psevdonim Pavle Zidar. Iz idealističnega komunističnega prepričanja je kritiziral lokalne oblasti in se zapletel v konflikte, zaradi katerih je zapustil Dolenjsko in se preselil na Primorsko. Leta 1956 je sprejel službo vzgojitelja v dijaškem domu srednje pomorske šole v Portorožu, kjer si je uredil družinsko življenje z ženo Ivo, dobil hčer in kasneje še dvojčka. Posvetil se je kulturnemu udejstvovanju in prirejal literarne večere s slovenskimi pisatelji. Pri devetindvajsetih letih je postal ravnatelj piranske osnovne šole in začel pisati prozo.
Leta 1966 so ga zaradi prevelike kritičnosti do odgovornih izključili iz partije, čeprav se je zanj zavzel Josip Vidmar. Zapustil je prosveto in se posvetil samo pisanju ter postal svobodni umetnik. Delovni prostor si je uredil v Kobaridu, pisal pa je tudi v Luciji, kjer je družina dobila blokovsko stanovanje. Po koncu kobariškega obdobja leta 1976 je hodil pisateljevat na Štajersko, na hribovsko kmetijo v Gaj nad Mariborom. V osemdesetih letih je poleg neprestanih denarnih stisk zašel tudi v zdravstvene težave. Pri šestdesetih letih je preminil zaradi možganske kapi. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo. Pokopan je bil na piranskem pokopališču.
Delo Je eden najplodnejših slovenskih pisateljev, saj je napisal 76 knjig (njegov celotni opus obsega približno 80 del: novel in romanov, pripovedi za otroke, pesmi, radijskih iger in esejev) in objavljal v raznih slovenskih revijah. Ni se vključeval v nobeno literarno smer, snov je črpal iz lastnih izkušenj ter brez predsodkov in zadržkov pisal o tabu temah. Leta 1955 je v knjižici izšla pesniška pripovedka Tončkove sanje, leta 1960 slikanica s pesmicami z naslovom Konjički, še istega leta pa prva zbirka pesmi Kaplje ognjene. Počasi se je preusmerjal v prozo in leta 1962 izdal roman Soha z oltarja domovine, za katerega je leto kasneje prejel nagrado Prešernovega sklada. Navadil se je pisati zdoma in tako je povest Sveti Pavel (1965) in roman Oče naš (1967) napisal v Kartuziji Pleterje, kar mu je omogočil samostanski prior Leopold Edgar Lavov. Za delo Sveti Pavel je prejel Prežihovo nagrado. V teh delih se je dotaknil posledic druge svetovne vojne za kmečko prebivalstvo. Leta 1967 si je za literarno ustvarjanje izbral Kobarid. Tu je dolenjsko kmečko tematiko zamenjal z erotično (Marija Magdalena, Tumor, Učiteljice, Romeo in Julija, Harem). Med pisateljevanjem v Kobaridu (1967–76) je napisal avtobiografski deli Barakarji (1968) in Dim (ki diši po sestri Juli) 1970, s katerima si je povzročil zamere na Jesenicah, pri svojcih in zlasti pri materi, ki je naslednje leto umrla. Simbolično se ji je oddolžil z romanom Sveta Barbara (1972), užaljenim sokrajanom pa z romanom Okupacija Javornika leta 1983. Kobariškemu obdobju je 1976 sledilo štajersko. Za to obdobje je značilna tematika učiteljskega poklica, trpljenje, iskanje boga in vrnitev k poeziji.
V njegovi prozi je v središču kritičen posameznik, v boju z družbo in zlom, ki ga obdaja. V delih se vrača v čas svoje mladosti ter v čas druge svetovne vojne in njenih grozot.
Romane je sestavljal iz samostojnih novel, kritika pa je še posebej cenila njegovo bogato lirično metaforiko. Kljub temu, da je prejel številne nagrade, med drugimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1987, in bil bran, ponatiskovan in prevajan, se je pritoževal nad svojo neodmevnostjo.
Velik del svojega opusa je namenil mladim. Eno izmed njegovih prvih del za otroke in za mladino predstavlja zgodba v verzih Tončkove sanje, ki jo je napisal že leta 1955. Najbolj znana je mladinska povest Kukavičji Mihec, žalostna pripoved o glavnem junaku, ki je osamljen in drugačen. Za to delo je prejel Nagrado mesta Ljubljane, po njem je bila posneta tudi nadaljevanka z naslovom Utonilo je sonce (1987). Več njegovih proznih del je bilo dramatiziranih za radio (Trst A), prav tako so bila njegova dela prevedena v številne tuje jezike.
Zidarjev prijatelj, pedagog in slovenist Avgust Gojkovič (1926-2011) je na njegovo željo postal urednik oz. popisovalec njegovega arhiva, njegov bibliograf in biograf.
Bibliografija Proza Soha z oltarja domovine, 1962 S konji in sam, 1963 Sveti Pavel, 1965; 1988 (z bibliografijo); 2004 (5. izdaja) Jem njegovo telo in pijem njegovo kri, 1966 Karantanija, 1966 (esej) Oče naš, 1967 Barakarji, 1968 Marija Magdalena, 1968 Jugo, 1969 Izlet v mrak, 1969 Stanja, 1969 Dim (ki diši po sestri Juli), 1970 Nova stanja, 1970 Tumor, 1970 Jaz sem ti, 1971 Učiteljice, 1971 Moji besi (Prosto po Daliju), 1972 Sveta Barbara, 1972 Vid, korenine moje, 1972 Hokuspokus kaplan, 1973 Romeo in Julija, 1973 Sizif meče out, 1973 Kože, 1974 Legenda, 1974 Blaženi med ženami, 1975 Harem, 1975 Dolenjski Hamlet, 1976 Živim, 1976 Jezus iz pekla, 1977 Črn trn, 1977 Mahatma Pandit, 1978 Pasjansa, 1978 Jakobove sanje, 1979 Pandorine sence, 1979 Roman o Hanibalu, 1979 Večno življenje, 1979 Njene oči, 1980 Odklenjeni človek, 1980 Njene oči; Brat in sestra, 1980 Čudeži, 1981 Razoroženi prerok, 1981 Solveigina pesem, 1982 Dve postelji, 1983 Hrastov med, 1983 Slovenske podobe na steklo, 1983 Kužni Anton, 1984 Okupacija Javornika, 1984 Jezus v času: potovanje po Palestini, 1984 Oljčnik Juga Tadeja, 1985 Slovo, 1986 Medeni teden, 1987 Otožni rob vaze, 1987 Elijev oblak plodnosti, 1988 Medžugorska legenda; pokrajina s podobo v očeh - ozdraveti v Medžugorju, 1988 Menetekel, 1989 Mlaj, 1990
Poezija Kaplje ognjene, 1960 Čebele iz Bachov (uredil Denis Poniž, 1996)
Mladinska dela Tončkove sanje, 1955 Konjički, 1960 Pišem knjigo, 1970, 1974 Kukavičji Mihec, 1972, 1975 Glavne osebe na potepu, 1975 Mulci, 1975 Moja družina, 1981 Lev Pink z jogurtom na glavi, 1983 Državica otrok, 1986 Dražba sanj, 1986 Pikapolonica Pika, 1986 Miki, 1987 Cirkus Madra čaj, 1988 Učna leta botre Smrti; Petelinček nespečne babice; Taci, 1990 Lev Pink, Muc Brbuc in Kukavičji Mihec, 1991 (izbor)
Radijske igre
Nadaljevanje trupla (predvajano 1979, rež. Dušan Mauser) Humoreska naša vsakdanja, obložena z zelenim mahom (1983, Radio Trst A, rež. Sergej Verč) Karkoli ste storili enemu teh ubogih (1985, Radio Trst A, rež. Marjana Prepeluh). Palestinska figa (predvajano 1987)
Scenariji in literarne predloge za scenarije
scenarij za kratkometražni film Razpis (1961) Exitus (1974) – po noveli Kapetan Dragiša Todorović Poslednja luč (1979) – po noveli Oče; televizijska igra (senarij in režija Lado Troha) Slovenski Hamlet (1980) – po romanu Dolenjski Hamlet
Nagrade Nagrada Prešernovega sklada za delo Soha z oltarja domovine, 1963 Prežihova nagrada za povest Sveti Pavel, 1965 Nagrada mesta Ljubljana za mladinsko povest Kukavičji Mihec, 1972 Prešernova nagrada za življenjsko delo, 1987
Viri in literatura Matjaž Kmecl (urednik) : Ran imam polno, zato mi dobro dé: Zidarjevo berilo, 1980 (izbor Zidarjevih proznih del - 620 strani; s Kmeclovo spremno študijo O Zidarju pripovedovalcu in oznanjevalcu). Boris Paternu: Zidarjev vstop v slovensko prozo (v Sveti Pavel, 1988, str. 209-253) Jože Šifrer: In memoriam Zdravko Slamnik - Pavle Zidar. Jeseniški zbornik VII. Jesenice: Muzejsko društvo Jesenice, 1995. 287-282 Miran Štuhec, Jože Pogačnik: Rad prebiram misli, ne živim pa jih rad: poetika romanov Pavleta Zidarja, 1996. Matjaž Kmecl: Zidar, Pavle: Enciklopedija Slovenije, 15. zv., 2001. Janez Mušič, Veliki album slovenskih pisateljev, 2004. Miran Hladnik: Gorenjski kraji na slovenski pisateljski poti, 2011 Pavle Zidar v sliki in besedi: Raziskovalna naloga/osnovna šola Koroška Bela. Koroška Bela: OŠ Koroška Bela, 2002
Zunanje povezave
Diplomske naloge na temo Pavle Zidar
Opomba
Glej tudi
seznam slovenskih pisateljev seznam prejemnikov nagrade Prešernovega sklada seznam prejemnikov Prešernove nagrade
Kategorija:Slovenski pisatelji Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Prešernovi nagrajenci Kategorija:Prežihovi nagrajenci Kategorija:Nagrajenci Prešernovega sklada