Kmetske slike je zbirka novel slovenskega pisatelja in politika Janka Kersnika. Kersnik je besedila objavljal med letoma 1882 in 1891 v časniku Ljubljanski zvon. Kmetske slike so pravzaprav slike, ki prikazujejo življenje kmetov v tistih časih, ko so kmetje imeli zelo trdo, surovo in predvsem revno življenje. Za ta izbor zgodb in tudi za njihov skupni naslov se je prvi odločil Ivan Prijatelj v četrtem zvezku Kersnikovih Zbranih spisov leta 1905. Kmetske slike zajemajo osem zgodb: Ponkrčev oča, Rojenica, V zemljiški knjigi, Mačkova očeta, Mohoričev Tone, Otroški dohtar, Kmetska smrt in Mamon.
V drobnih slikah je prikazal kmetov trdi boj za obstanek, njegovo zadolževanje in pravdarsko strast, njegove nespametne ženitve zaradi grunta. Iz njih spoznamo, kako se poraja iz bede in lakote zagrizeno sovraštvo med očetom in sinom (Mačkova očeta), kako zelo je kmet navezan na zemljo in kako naraven pojav mu je smrt (Kmetska smrt), kako brezsrčni so otroški varuhi, ki jim ni mar za ljubezen, temveč ob porokah upoštevajo samo bogastvo (Otroški dohtar) in kako kmet svoja čustva podreja koristim zemlje (Mohoričev Tone).
Vplivi
Na zamisel povesti iz kmečkega okolja je prišel Kersnik najbrž po Tavčarjevem zgledu, ki je svoje Slike z loškega pogorja objavljal od leta 1876 naprej. Pozneje se je tej spodbudi pridružil še vpliv Turgenjeva iz Lovčevih zapiskov. Kmetske slike se ukvarjajo z usodami in liki kmečkih ljudi tedanjega časa. V ciklu je opaziti razvoj od Tavčarjevega tipa kmečke novele do zvrsti, ki je za Kersnika značilna.
Snov
Snov za Kmetske slike je Kersnik črpal iz svojega domačega okolja, iz pokrajine v okolici Brda pri Lukovici, blizu Ljubljane. Kmečke ljudi je Kersnik poznal iz svoje bližine, vsak dan jih je lahko opazoval pri delu na polju in doma, z njimi se je ukvarjal v svoji pisarni, ko so prihajali po nasvete ali pa se borili za svoj prav. To je postalo motiv in snov za njegovo kratko prozo. Podobno kot Ivan Tavčar, je večino ljudi, ki je uporabil za osrednje like zgodb, posnel po resničnih osebah. Literarni zgodovinarji so kasneje poskušali ugotoviti po kateri resnični osebi je kateri pripovedni lik posnet. Pri tem jim je v veliki meri pomagal pisateljev sin, Anton Kersnik. V besedilih prevladujejo motivi nezakonskih otrok, družinskih prepirov, dediščine, tragične usode mladih in smrti starejših kmetov. Kersnik opisuje tipične predstavnike kmečkega okolja, kjer vladajo trdni biološki in socialni zakoni. Kmečke ljudi prikazuje objektivno, a s čustvenimi podtoni.
Slog
V okviru slovenske proze 19. stoletja pomenijo Kersnikove Kmetske slike premik iz tradicionalne vaške ali domačijske povesti romantično realističnega tipa v »moderno« obravnavo kmečke snovi. Po večini spadajo med drobno realistično prozo, ki se je v Evropi uveljavila sredi 19. stoletja. Kersnikov prispevek k razvoju našega realizma je pomemben, saj je v realistično prikazovanje sodobnega življenja na podeželju vpletel tudi družbenokritično noto. Kmetstvo za Kersnika ni več reprezentativen slovenski družbeni stan, vanj je posegel z moralno-kritičnim prijemom. Tako je ugotovil, da je kmečki svet prav tako družbeno in moralno razrvan, kot katerikoli drugi. Resničnost slovenskega kmeta se je razkrila kot tragična in problematična. Ker je pisal o svojem času in o ljudeh iz neposredne okolice družbenokritično, si je nakopal precej očitkov in zamer, enkrat s strani duhovščine in učiteljskih vrst, drugič s strani sodnikov, tretjič zdravnikov ali davkarjev. Vendar se pisatelj nanje ni dosti oziral. Vseeno se je trudil slikati le resnico in risati človeka v njegovem dejanju in življenju.
Slika
Prvi je črtice zbral in jih združil v cikel z naslovom Kmetske slike Ivan Prijatelj leta 1905 v četrtem zvezku Kersnikovih Zbranih spisov. Pri tem se je oprl na njihovo snovno sorodnost in oblikovno zgrajenost. Z izrazom slika je hotel najbrž poudariti, kako zelo so zgodbe zajete iz resničnosti in kako živo se v njih odraža pisateljev realistični slog. V tem pogledu jih je označil kar se da dobro in v slovenski literarni zgodovini ustalil ta pojem. Kersnik sam jim dolgo ni mogel najti primernega naziva. Od leta 1881, ko je pripravljal Ponkrčevega očeta, pa do leta 1886, ko je zasnoval Mohoričevega Toneta, je v pismih Levcu nihal med izrazi »kratka povest«, »majhna povest«, »majhna noveleta« in »povestica«. 24. junija 1887 pa je sporočil prijatelju v Ljubljano: »Ako hočeš, napravi notico (v Ljubljanskem Zvonu), da s 1. avgustom končam Testament, da bom pa v prihodnjih številkah priobčil par kratkih prizorov ali slik ali kakor jih uže hočeš imenovati.« In v resnici je do takrat objavljal svoje črtice brez posebne oznake, šele leta 1889 pa je Kmetsko smrt opremil s podnaslovom Slika.
Vsebina
Ponkrčev oča Vsebina Pod Kompoljskim gradom je bil dober kraj za lov. Grajski učitelj je bil lep, mlad in odličen lovec. Na gradu ni bil veliko časa in ni nameraval ostati dolgo, ker je nameraval iti nadaljevati študij. V kraju, kjer je poučeval, mu je bil dolgčas, edina zabava mu je bil lov. Nekega dne je med lovom šla mimo kmečka deklica, ki si jo je učitelj ogledal in ogovoril. Izvedel je, da je Tolstovršnikova Urška. V njej je videl možnost zabave v hribih, zato je ob večerih hodil k njej. Čez dva meseca so se baronovi odselili v mesto in učitelj je šel z njimi. Urška je med njunimi srečanji zanosila in rodila sina, ki ga je župnik krstil Ponkrèc. Kmalu za tem je zbolela in umrla. Čez 30 let je na materinem domu gospodaril Ponkrèc. Nekega večera se je k njemu zatekel star moški, ki je povedal, da je Ponkrčev oče. Ponkrèc mu je dal posteljo v hiši, proti jutru je umrl. Sin mu je oskrbel in plačal pogreb, plačal pa je tudi mašo za mater in očeta. Interpretacija Ponkrčev oča vsebuje veliko lastnosti tradicionalne vaške povesti, kakršno je v slovensko književnost vidneje uvedel Josip Jurčič. Dogajanje med grajskim in preprostim kmečkim človekom je postavljeno v odmaknjen podeželski svet, njun stik pa je ujet v zgodbo ljubezenskega srečanja, ki se tragično zaplete, postane usodno in pogubno. Na koncu usoda sama kaznuje človekove prestopke, saj storjenemu zlu sledi kazen, dobroti pa plačilo. Zgodba utrjene literarne tradicije ne prerašča, vendar se znotraj tega literarnega obrazca uveljavi vrsta novih pisateljskih prijemov: • kratek zunanji obseg zgodbe, kljub veliki notranji razsežnosti (30 let), izlušči le pomembnejše izseke: igrivi začetek, tragični zaplet in katastrofalni konec • neprizadet, skrajno zadržan, na prvi pogled docela trezen odnos do snovi • drobna, skorajda neznatna zunanja dejstva, v katerih skuša ujeti neko globljo, psihološko pomembno in bistveno vsebino stvari in s katerimi se karakterizacija prvič odmika od velikih zunanjih dejanj in dramatsko zarisanih prizorov. Nastanek slike in prva objava Slika je prvič izšla v Ljubljanskem zvonu leta 1882. Iz podatkov, ki nam jih nudi korespondenca med avtorjem in urednikom Ljubljanskega zvona ugotovimo, da je slednji spremenil naslov slike v Ponkrčev oča, prvotni se mu namreč ni zdel dober (»Ein unmӧglicher Titel!«). Prvotni naslov ni znan. Prav tako ne vemo, kako je črtica nastala. Po mnenju pisateljevega sina Antona je verjetno tudi tu »kakor večinoma v vseh slikah nekaj resničnega ozadja«, toda dogodka se ne spomni. Okolje v sliki pa je resnično. Zgodba se plete v bližini Brda pri Lukovici, v trikotniku Kompolje-Koreno-Krašnja. Blizu Kompoljskega hriba proti vasi Koreno, je nekoč stala na spodnjem koncu doline na samoti Tolstovršnikova hiša. Svet pod hribom »v zatišju dveh majhnih dolin«, kamor so se jesenskega jutra namenili lovski čuvaji po divjačino, »razpotje vrhu klanca«, kjer je stal grajski učitelj in čakal zajca, vse je opisano natančno po pokrajini. Le Kompoljskega gradu ni in ga ni bilo ne v času pisateljevega življenja niti veliko prej. O njem je živelo sporočilo, a to ni imelo s povestjo nobene zveze.
Rojenica Vsebina Koporčev Jurca je dobil sina in ko se je vračal iz krčme, kjer je proslavil veseli dogodek, je v pijanosti zagledal rojenico, ki je sinu napovedala veliko prihodnost. Toda zgodba se je obračala drugam. Sinu, ki ga je Jurca najprej namenil za gospodarja, na tihem celo za škofa, je pri študiju spodletelo. Postal je pisar na bližnjem uradu. Nato so ga poklicali v vojsko, kar je v Jurci sprožilo nove upe, saj je rojenica napovedala, da bo njegov sin imeniten mož, in ko bo umrl, bo šel za njegovim pogrebom sam cesar. Toda v naglem zasuku sledi še zadnja postaja navzdol; beden pogreb vojaškega prostaka na daljnem Dunaju, klavrna zadnja pot krste, ob kateri se po naključju ustavi cesar in mrtvemu nakloni svoj pozdrav. Napoved rojenice se je res izpolnila, toda povsem drugače, kot jo je nekoč doživel pijani Jurca. Interpretacija V zgodbi Rojenica odkrijemo sledi starejše slovenske proze, predvsem v sestavinah ljudskega pesniškega izročila. V zgodbi nastopita rojenica - bajeslovno bitje, ki človeku ob rojstvu napove usodo in vaški original, črednik Omahnež, ki prerokuje, zdravi z zagovori ljudi in živino. Vendar odnos do obeh figur ni niti naiven niti romantičen: rojenica nastopi le kot privid v pijanosti, posebnežu Omahnežu ljudje sicer mnogo verjamejo, vendar je v resnici le navaden berač. Obe figuri sta v literaturo postavljeni realistično. Gre za zgodbo velike iluzije in hrepenenja kvišku, ki ju življenje zlomi v poraz. Človek je nemočen sredi stvarnosti, v katero ga je postavilo življenje in njegovo hrepenenje kvišku je čisto zaman. Nastanek slike in prva objava Slika je prvič izšla leta 1884 v Ljubljanskem zvonu. O ozadju zgodbe ne vemo ničesar. Pisateljev sin Anton Kersnik meni, da se je tudi tu pisatelj oprl na resnični pripetljaj, le da ga je po svoje predelal. Slika postavljena v bližnjo okolico Brda pri Lukovici, in sicer v vas Gradišče, oddaljeno kilometer in pol od Lukovice. Tudi imena oseb so zajeta iz tamkajšnjega okolja, najbolj živo po resnični osebi je opisan vaški zagovarjalec Omahnež.
V zemljiški knjigi Vsebina V večernem vzdušju navadne vaške krčme sta se pogovarjala advokat Pavlin in zdravnik Sever. Preganjala sta dolgčas s pogovorom o Znojilčevem posestvu. Zgodba je govorila o nekem očetu, ki je imel dva sinova. Ta oče je nenadno umrl, še prej pa je napisal oporoko, po kateri je posestvo dobil starejši sin Tomaž, doto pa sta dobila mlajši sin Matevž in rejenka Lajda. Tomaž se je oženil, mlajša dva sta šla služit, njuna dota se je vknjižila na posestvo in to je bila prva vknjižba v zemljiški knjigi. Tomaž je na posestvu gospodaril dobro in slabo, kakor je nanesla letina, denarja pa je bilo vedno manj. Matevž je čez nekaj let ostal brez dela in je prišel za hlapca na Tomaževo posestvo. Na semnju je srečal Lajdo, ki je ravno dopolnila osemnajst let in po srečanju je začel hoditi k njej na posestvo, kjer je služila. Lajda je zanosila in rodila sina Lukca. Matevž je dal na otroka prepisati svojo doto in odšel v tujino. To je bila druga vknjižba v zemljiško knjigo. Lajda je umrla, Lukca je vzel na posestvo Tomaž. Tomaževi kmetiji je šlo čedalje bolj navzdol. Ko je umrl še Lukec, je njegova dota pripadla državni blagajni – erarju in erar je tožil Tomaža za ta dolg. To je bila tretja knjižba v zemljiški knjigi. Ker Tomaž denarja ni imel je moral posestvo prodati. Kupec Znojilčevega posestva je bil advokat Pavlin, ki v krčmi pripoveduje zgodbo, ki jo je pred tem razbral iz treh vknjižb v zemljiško knjigo. Interpretacija