Črna gora (črnogorsko Crna Gora/Црна Гора, v drugih jezikih Montenegro) je majhna gorata republika na Balkanu, ki na severovzhodu meji na Srbijo, na vzhodu meji na Kosovo, na jugozahodu meji na Jadransko morje, na zahodu na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, na jugovzhodu pa na Albanijo. Po osamosvojitvi 3. junija 2006 je ena od najmlajših držav na svetu.
Zgodovina
Današnja Črna gora je bila del Ilirije in so jo naseljevali indoevropsko govoreči Iliri.John Boardman. The prehistory of the Balkans and the Middle East and the Aegean world. Cambridge University Press, 1982. , p. 629Wilkes John. The Illyrians. Wiley-Blackwell, 1995, , p. 92 Ilirsko kraljestvo je v iliro-rimskih vojnah osvojila Rimska republika, regija pa je bila vključena v provinco Ilirik (kasneje Dalmacija in Prevalitana).
Prihod Slovanov Na ozemlju so bile tri kneževine: Duklja, ki približno ustreza južni polovici, Travunija na zahodu in Raška na severu. Duklja je leta 1042 pridobila neodvisnost od Bizantinskega cesarstva. V naslednjih nekaj desetletjih je razširila svoje ozemlje na sosednji Raški in Bosno ter postala priznana tudi kot kraljestvo. Njena moč je začela upadati na začetku 12. stoletja. Po smrti kralja Bodina (leta 1101 ali 1108) so sledile državljanske vojne. Duklja je dosegla vrhunec pod Vojislavovim sinom Mihailom (1046–1081) in njegovim vnukom Konstantinom Bodinom (1081–1101).
Ko se je plemstvo borilo za prestol, je kraljestvo oslabelo in do leta 1186 je ozemlje današnje Črne gore postalo del države, ki ji je vladal Stefan Nemanja, in je bilo naslednji dve stoletji del različnih državnih formacij, ki jim je vladala rodbina Nemanjići. Po propadu Srbskega cesarstva v drugi polovici 14. stoletja je najmočnejša zetska družina, Balšići, postala vladar Zete.
Do 13. stoletja je Zeta v imenu kraljestva nadomestila Dukljo. Konec 14. stoletja je južna Črna gora (Zeta) prišla pod oblast plemiške družine Balšić, nato plemiške družine Crnojevići, do 15. stoletja pa se je Zeta pogosteje imenovala Crna Gora.
Leta 1421 je bila Zeta priključena Srbski despotiji, po letu 1455 pa je druga plemiška družina iz Zete, Crnojevići, postala suvereni vladarji države, s čimer je postala zadnja svobodna monarhija na Balkanu, preden je leta 1496 padla pod Osmansko cesarstvo in bila priključena sandžaku Skadar. Črna gora je kratek čas obstajala kot ločen avtonomni sandžak v letih 1514–1528 (Črnogorski sandžak). Tudi regija Stara Hercegovina je bila del Hercegovskega sandžaka.
Zgodnje moderno obdobje Od leta 1392 je številne dele ozemlja nadzorovala Beneška republika, vključno z mestom Budva, takrat znanim kot Budua. Beneško ozemlje je bilo osredotočeno na Kotorski zaliv, republika pa je uvedla guvernerje, ki so se vmešavali v črnogorsko politiko. Benetke so nadzorovale ozemlja v današnji Črni gori do njenega padca leta 1797.
Veliki deli so od leta 1496 do 1878 padli pod nadzor Osmanskega cesarstva. V 16. stoletju je Črna gora razvila edinstveno obliko avtonomije znotraj Osmanskega cesarstva, ki je črnogorskim klanom omogočila svobodo pred določenimi omejitvami. Kljub temu so bili Črnogorci nezadovoljni z osmansko oblastjo in so se v 17. stoletju večkrat uprli, kar je doseglo vrhunec s porazom Osmanov v veliki turški vojni konec istega stoletja.
Črnogorska ozemlja so nadzorovali bojeviti klani. Večina klanov je imela poglavarja (kneza), ki ni smel prevzeti naziva, razen če se ni izkazal za enako vrednega vodjo kot njegov predhodnik. Vsako leto 12. julija je v Cetinju potekala skupščina črnogorskih klanov (Zbor), ki se je je lahko udeležil vsak odrasel klanov. Leta 1515 je Črna gora postala teokracija, ki jo je vodila črnogorsko-primorska metropolija, ki je zacvetela, potem ko je Petrović-Njegoš iz Cetinja postal cetinjski knezoškof (katerega naziv je bil Vladika Črne gore).
Prebivalci Črne gore so bili v tem zgodovinskem obdobju opisani kot pravoslavni Srbi.
Kneževina in Kraljevina Črna gora
Leta 1858 se je v bitki pri Grahovcu zgodila ena večjih črnogorskih zmag nad Osmani. Veliki vojvoda Mirko Petrović, starejši brat kneza Danila I., je vodil vojsko 7500 mož in 1. maja 1858 pri Grahovcu premagal številčno močnejše Osmane s 15.000 vojaki. To je prisililo velike sile, da so uradno razmejile meje med Črno goro in Osmanskim cesarstvom, s čimer so dejansko priznale neodvisnost Črne gore.
V bitki pri Vučjem Dolu so Črnogorci zadali velik poraz osmanski vojski pod poveljstvom velikega vezirja Ahmeda Muhtarja Paše. Po ruski zmagi nad Osmanskim cesarstvom v rusko-turški vojni 1877–1878 so velike sile preoblikovale zemljevid balkanske regije. Osmansko cesarstvo je leta 1878 v Berlinski pogodbi priznalo neodvisnost Črne gore.
Prva črnogorska ustava (znana tudi kot Danilov zakonik) je bila razglašena leta 1855. Pod Nikolajem I. (vladal 1860–1918) se je kneževina v črnogorsko-turških vojnah večkrat povečala in bila leta 1878 priznana kot neodvisna. Nikolaj I. je vzpostavil diplomatske odnose z Osmanskim cesarstvom. Razen manjših mejnih spopadov je diplomacija uvedla približno 30 let miru med državama do odstavitve Abdula Hamida II. leta 1909.Uğur Özcan, II. Abdülhamid Dönemi Osmanlı-Karadağ Siyasi İlişkileri (Political relations between the Ottoman Empire and Montenegro in the Abdul Hamid II era) Türk Tarih Kurumu, Ankara 2013.
Politične sposobnosti Abdula Hamida II. in Nikolaja I. so igrale pomembno vlogo v medsebojno prijateljskih odnosih. Sledila je modernizacija države, ki je dosegla vrhunec z osnutkom ustave leta 1905. Vendar so se pojavili politični razdori med vladajočo Ljudsko stranko, ki je podpirala proces demokratizacije in združitve s Srbijo, in tistimi iz Prave ljudske stranke, ki so bili monarhisti.
Leta 1910 je Črna gora postala kraljevina in zaradi balkanskih vojn 1912–1913 je bila vzpostavljena skupna meja s Srbijo, pri čemer je bil Skader dodeljen Albaniji, čeprav je bilo sedanje glavno mesto Črne gore, Podgorica, na stari meji med Albanijo in Jugoslavijo. Črna gora je med prvo svetovno vojno (1914–1918) postala ena od zavezniških sil. V bitki pri Mojkovcu januarja 1916 med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Črno goro so Črnogorci dosegli odločilno zmago, čeprav so bili v petkratni manjšini, vendar to ni bilo dovolj, da bi preprečili poraz Črne gore, in Avstro-Ogrska je 25. januarja 1916 sprejela vojaško predajo. Avstro-Ogrska je od leta 1916 do oktobra 1918 okupirala Črno goro. Med okupacijo je kralj Nikolaj pobegnil iz države in ustanovil vlado v izgnanstvu v Bordeauxu.
Novejša zgodovina Po koncu prve svetovne vojne se je takratna kraljevina Črna gora združila s Srbijo, takoj nato pa še z ostalimi južnoslovanskimi narodi iz bivše Avstro-Ogrske v enotno jugoslovansko državo.
Po razpadu SFRJ se Črna gora ni odločila za samostojnost, pač pa je leta 1992 skupaj s Srbijo oblikovala Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ), ki se je leta 2003 preimenovala v Državno skupnost Srbije in Črne gore. 21. maja 2006 je potekal referendum, na katerem se je večina s 55,6 % opredelila za samostojno državo. Mednarodna skupnost je za veljavnost referenduma zahtevala vsaj 55 %.
3. junija 2006 je Črna gora razglasila neodvisnost in samostojnost, s čimer je Državna skupnost Srbije in Črne gore propadla kot preostanek nekdanje Jugoslavije. Po ustavi je Srbija prevzela vsa članstva v mednarodnih organizacijah.
Islandija je kot prva država priznala Črno goro za samostojno in neodvisno državo 8. junija 2006. Temu so sledili še Švica, Ruska federacija (11. junij), Hrvaška, Makedonija, Turčija, Bolgarija, Združene države Amerike (12. junij). Slovenija je Črno goro priznala 20. junija 2006, naslednji dan, 21. junija, pa je bila sprejeta v OVSE.
Slovenija je bila prva država, ki je v Črni gori odprla svoje veleposlaništvo in sicer 23. junija 2006.
Demografija thumb|left|190px|Etnične skupine v letu 2011 Ob zadnjem popisu prebivalstva, decembra 2023, je imela Črna gora 623.633 prebivalcev. Največje etnične skupine, ki prebivajo na področju republike, so: Črnogorci: 256 436 (41,12 %) Srbi: 205 370 (32,93 %) Bošnjaki: 58 956 (9,45 %) Albanci: 30 978 (4,97 %) Rusi: 12 824 (2,06 %)
Za Slovence se je opredelilo 264 oseb oziroma 0,04 % vsega prebivalstva.
63% prebivalstva živi v urbanih naseljih.
Kot materni jezik je ob zadnjem popisu 43,18 % prebivalcev navedlo srbščino, 34,52 % črnogorščino, 6,97 % bosanščino, 5,25 % albanščino, 2,36 % ruščino in 2,08 % srbohrvaščino.
71,10 % prebivalcev se je opredelilo za pripadnike pravoslavne vere, 19,99 % za muslimane in 3,27 % za katolike. Ateistov, agnostikov in tistih, ki verske pripadnosti niso navedli, je bilo skupaj 4,79 %.
Geografija
Površje
Teren v Črni gori sega od visokih gora v severnem delu države, preko kraškega območja v osrednjem in zahodnem delu, do skoraj 300 km ozke obalne ravnine. Obalna ravnina popolnoma izgine na severu, kjer gora Lovćen in drugi gorski grebeni strmo padajo v Kotorski zaliv. Obalno območje je znano po aktivnih potresih. Visoke gore Črne gore so med najbolj razgibanim površjem v Evropi. Povprečno presegajo več kot 2000 m višine. Najvišji vrh je Zla Kolata v Prokletijah z nadmorsko višino 2534 m.
Obalathumb|right|250px|Podgorica
Črnogorsko primorje ali Črnogorska obala je od rta Oštro do ustja reke Bojane, dolga 294 km. Za razliko od severne sosede Hrvaške, Črna gora ob obali nima velikih naseljenih otokov.
Vodotoki
Površinski odtok Črne gore na sever prenašata reki Lim in Tara, ki skozi reko Drino v Bosni in Hercegovini vstopata najprej v Savo in nato v Donavo. Na jugu Črne gore se tokovi stekajo proti Jadranskemu morju. Velik del drenaže kraškega območja ni na površju, ampak potuje v podzemnih kanalih.
Naselja
Njeno naj večje in glavno mesto je Podgorica ki ima okoli 170.000 prebivalcev kjer živi več kot 25% prebivalstva države. Le nekaj deset kilometrov stran pa leži Nikšič, ki je z okoli 55.000 prebivalci po velikosti drugo naj večje meso. +10 največjih mest v Črni Gori 2023RangIme Štev. prebivalcev1Podgorica173.0242Nikšić54.3943Budva20.1684Pljevlja16.4195Bar15.8686Cetinje12.4607Bijelo Polje11.6358Ulcinj11.4889Tivat10.89410Rožaje10.581
Politika sličica|Jakov Milatović predsednik Črne Gore Črna gora je parlamentarna predstavniška demokratična republika s kodificirano ustavo, sprejeto leta 2007. Ustava Črno goro opisuje kot "državljansko, demokratično, ekološko državo socialne pravičnosti, ki temelji na vladavini prava". Črna gora ima večstrankarski sistem.
Predsednik Črne gore je predstavniški vodja države, izvoljen za obdobje petih let na neposrednih volitvah. Predsednik državo promovira na mednarodni ravni prek diplomatskih stikov, z odloki razglaša zakone, razpisuje volitve za parlament in parlamentu slovesno predlaga kandidate za predsednika vlade, predsednika in sodnike ustavnega sodišča. Predsednik parlamentu tudi slovesno predlaga razpis referenduma, podeljuje amnestijo za kazniva dejanja, ki jih prepoveduje nacionalna zakonodaja, podeljuje odlikovanja in nagrade ter opravlja druge ustavne dolžnosti in je član Vrhovnega obrambnega sveta. Uradno prebivališče predsednika je v Cetinju.
Vlada Črne gore je izvršilna veja oblasti Črne gore, ki jo vodi predsednik vlade. Funkcija predsednika vlade je politično najmočnejša funkcija v Črni gori. Vse črnogorske vlade od leta 2006 so bile koalicije, ki so jih sestavljale najmanj tri politične stranke. Vlada ima večinoma sedež v Podgorici.
Črnogorski parlament je enodomni zakonodajni organ države s sedežem v Podgorici. Parlament ima pristojnost imenovati vlado, sprejemati zakone (parlamentarni zakon) in pregledovati zakone (predloge parlamentarnih zakonov). Imenuje tudi sodnike vseh sodišč, potrjuje proračun in opravlja druge naloge, ki jih določa državna ustava. Parlament lahko z navadno večino glasov izglasuje nezaupnico vladi. Na 6000 volivcev je izvoljen en član črnogorskega parlamenta, imenovan poslanec. Trenutno je 81 poslancev. Volitve v parlament potekajo po D'Hondtovi metodi, obliki proporcionalne zastopanosti.
Upravna delitev Črne Gore