Pod pojmom nemška književnost oziroma književnost v nemškem jeziku razumemo literarna dela, ki so nastala v nemškem jeziku na nemškogovorečih področjih. Pod nemško književnost spadajo tudi zgodovinska, literarnozgodovinska, družboslovna, filozofska in ostala dela, ter dnevniki in pisma, ki imajo posebno literarno vrednost.
Med začetki in konci posameznih literarnih obdobij ni jasnih meja, zato so posamezna obdobja urejena glede na njihov začetek.
Časovni pregled do leta 1900
1000px| Graf je vzet iz knjige Daten deutscher Dichtung (Elisabeth Frenzel,1952). Iz grafa je razvidno, kako se srednjeveška književnost vse do leta 1540 prekriva z renesančno. Od leta 1550 in vse do 1700, je prisotna zgolj baročna književnost. Po letu 1720 pa se na nemških tleh rodi moderna književnost.The Diagram was first published in Olaf Simons, Marteaus Europa, oder Der Roman, bevor er Literatur wurde (Amsterdam/ Atlanta: Rodopi, 2001), p.12. It does not give a picture of the actual production of German literature but of research blossoming under the present system of periods.
Zgodnji srednji vek (nem. Frühes Mittelalter) (okrog 750-1100) Književnost zgodnjega srednjega veka se je skoraj popolnoma izgubila, saj se je prenašala le po ustnem izročilu. Zapisovanje znanja je hkrati pomenilo prevod v latinščino. npr. germanski plemenski zakonik (nem. Germanische Stammesrechte). Iz naključnih samostanskih zapisov je možno sklepati, da so obstajale junaške in epske pesnitve, folklorne in ljubezenske pesmi, hvalnice, žalostinke, magični uroki in molitve. Posamezna dela, kot sta Merseburška zagovora (Merseburger Zaubersprüche), ki sta hkrati edini pisni dokaz obstoja poganske vere na nemškogovorečem ozemlju, so se po naključju celo ohranila v samostanskih zapisih. Dragocen dokaz germanske junaške pesnitve je Hildebrandova pesem (nem. Hildebrandslied) iz samostana v Fuldi. Najstarejši starovisokonemški zapisi so glose iz 8. stoletja, ki so služile kot nekakšne opombe v cerkvenih besedilih, ki so bila napisana v latinščini. Literarna zavest pa se je dvigala tudi na podlagi samostanskih ljudskih epskih pesnitev. Ena izmed takih pesnitev je starosaška pesnitev Heliand iz 9. stoletja, ki je napisana v aliteraciji (nem. Stabreim), stari germanski verzni obliki in vsebinsko zajema Kristusov življenjepis po štirih evangelijih. Iz istega časa je tudi verski ep meniha Otfrieda von Weißenburga Knjiga o evangelijih (nem. Evangelienbuch), ki je že napisana v novejši, končni rimi (nem. Endreim) »Endreimu«. Do sredine 11. stoletja je književnost v ljudskem jeziku skoraj popolnoma izumrla. Književnost je prešla v roke bogatih samostanov in škofijskih dvorcev, tako so večinoma nastala religiozna pesniška dela v latinskem jeziku. Redovnica in pesnica Hroswith von Gandersheim je pisala latinske drame. Neznani menih je napisal satirični živalski ep v latinskem jeziku Ecbasis suiusdam captivi. Latinski pesnitvi Waltharilied in Ruodlieb pa vsebinsko že naznanjata čas viteštva.
Proti koncu 9. stoletja pride do nastanka prvih večjih književnih del, nastanejo različna pesniška besedila, najbolj znani sta dve- Heliand in Evangelijska harmonija, ki deloma črpajo snov iz stroangleške književnosti, deloma pa iz krščanskega izročila. Po koncu 9. stoletja se razvoj nemške književnosti za nekaj časa zaustavi, zaradi hitrega razvoja srednjeveške latinske književnosti.
Notker III.
Visoki srednji vek (nem. Hohes Mittelalter) (okrog 1100-1250)
Potem, ko se je zaključila spreobrnitev Germanov v krščansko vero in so dogmatična dognanja Cerkve prerasla v vsesplošno, osebno pobožnost prebivalstva, je nastopila sekularizacija, ki je pod vodstvom Friedericha Barbarose (1152-1190) utrla pot prvemu »klasičnemu« razcvetu nemške književnosti. Pomembno vlogo so igrale križarske vojne, katere so viteze »povzdignile« v »božje vojake«. Izkušnje in znanja, ki so jih pridobili v križarskih vojnah je dodatno pripomorlo k temu, da se je viteštvo »odcepilo« od meščanske samoumevnosti spremejemanja duhovnih moral in vrednot ter postavilo svoja merila za svojo dvorsko družbo. Te nove kreposti so bile:
froide in hoher mout - Radost in duhovna evforičnost zuht in mâze - olika, dobra vzgoja in zmernost strasti êre - zunanji izgled, veljava, dostojnost triuwe in stæte - zvestoba, poštenost, zanesljivost milte - darežljivost, velikodušnost materialnih posesti hohe minne - posebno čaščenje žensk
Razvoj pa je bil neločljivo povezan tudi s prevzemanjem ter adaptacijo iz drugih književnosti, predvsem anglonormanske, provansalske in srednjeveške latinske književnosti. Poleg zunanjih vzpodbud, je na nastanek nemške epike vplivala tudi starogermanska tradicija. Najpomembnejše književno delo iz tega časa je zagotovo Pesem o Nibelungih. Dvorska književnost ni prikazovala družbene realnosti vsakdana, ampak je postavljala vzorce, po katerih naj bi se dvorski plemiči ravnali. Ta družbeni karatker dvorske književnosti pa je še posebej viden v minnesangu - viteški ljubezenski pesnitvi (nem. Minnesang).
Der von Kürenberg; znan tudi pod imenom Der Kürenberger Dietmar von Aist Hartmann von Aue (okoli 1165- † med 1210 in 1220) Wolfram von Eschenbach (1160/80- † po 1220) Friedrich von Hausen Heinrich von Morungen Heinrich von dem Türlin Neidhart von Reuenthal Gottfried von Straßburg († okoli 1215) Walther von der Vogelweide (okoli 1170- † okoli 1230) Heinrich von Veldeke (1150- okoli 1190 in 1200)
Pozni srednji vek (nem. Spätes Mittelalter) (okrog 1250-1500)
V tem času je najpomembnejše delo Codex Manesse. To je najobsežnejša in najbolj znana zbirka nemških srednjeveških pesnitev. Okoli leta 1410 izzide didaktično epsko besedilo, avtorja Heinricha Wittenwilerja, z naslovom Obroč (nem. Ring). Leta 1509 pa v Augsburgu izide prvi anonimni prozni roman Fortunatus, ki ne temelji na vnaprej danem viru, kot je to bilo tipično za književnost visokega srednjega veka.
Oswald von Wolkenstein (roj. okoli 1376-† 1445) Heinrich Wittenwiler Johannes von Tepl (1350-1414)
Književnost humanizma in reformacije (nem. Humanismus und Reformation) (okoli 1450-1600)
Nemški avtorji so v tem času posnemali predvsem italijansko renesančno književnost in uvajali antične zglede ter ljudske značilnosti. To je obdobje v katerem se formira nemška narodna zavest, ki se je razvila iz teženj po duhovni prenovi, predvsem zaradi hudih verskih bojev. V času humanizma in reformacije je pisalo nekaj pomembnih nemških piscev, kot so: Martin Luther (1483-1546), prevajalec Biblije v nemški jezik Hans Sachs (1494-1576) Jörg Wickram (od cca 1550- ?) Johann Fischart (1546-1590) Anton Praetorius (1560-1613), pisal je pod psevdonimom Johannes Scultetus
Barok (nem. Barock) (okrog 1600-1720) Barok je prinesel v nemško književnost enoten nemški knjižni jezik, pomeni pa tudi začetek nemške nacionalnosti. Nosilci te kulture so bili dvori, raznih kneževin.
Andreas Gryphius (1616-1664) Hans Jakob Christoffel von Grimmelshausen (1622-1676) Daniel Caspar von Lohenstein (1635-1683) Martin Opitz (1597-1639) Justus Georg Schottelius (1612-1676) Angelus Silesius (1624-1677) Caspar Ziegler (1621-1690)
Razsvetljenstvo (nem. Aufklärung) (okrog 1720–1785)
Matthias Claudius (1740-1815) Christian Fürchtegott Gellert (1715-1769) Immanuel Kant (1724-1804) Friedrich Gottlieb Klopstock (1724-1803) Gotthold Ephraim Lessing (1729-1781) Georg Christoph Lichtenberg (1742-1799) Karl Philipp Moritz (1756-1793) Friedrich Nicolai (1733-1811) Christoph Martin Wieland (1733-1813)
Viharništvo (nem. Sturm und Drang) (okrog 1767–1785)
Johann Georg Hamann (1730–1788) Johann Peter Hebel (1760-1826) Heinrich Wilhelm von Gerstenberg (1737–1791) Christian Friedrich Daniel Schubart (1739–1794) Johann Gottfried Herder (1744–1803) Gottfried August Bürger (1747–1794) Heinrich Leopold Wagner (1747-1779) Johann Wolfgang von Goethe (1749–1832) Jakob Michael Reinhold Lenz (1751–1792) Friedrich Maximilian Klinger (1752–1831) Friedrich Schiller (1759–1805)
Weimarska klasika (nem. Weimarer Klassik) (okrog 1786–1805)
Christoph Martin Wieland Johann Wolfgang von Goethe Johann Gottfried Herder Friedrich Schiller
Romantika (nem. Romantik) (okrog 1799-1835) Posebneži (Die großen Außenseiter) Friedrich Hölderin, Jean Paul in Heinrich von Kleist so bili veliki posebneži svojega časa. Na podlagi njihovih del jih ne moremo uvrtsiti v nobeno izmed obdobij nemške književnosti. Ker pa so delovali v času razcveta nemške romantike, jih pogosto omenjamo v sklopu tega obdobja.
Friedrich Hölderlin (1770-1843) Jean Paul (1763-1825) Heinrich von Kleist (1777-1811)
V obdobju nemške romantike so se v nemškem prostoru izoblikovala tri središča delovanja. Prvo je bilo v Jeni, drugo v Berlinu in tretje v Heidelbergu.
Jenska romantika (Jenaer Romantik)
Drugo ime je »zgodnja romantika« (tudi »starejša romantika«). Trajala naj bi med letoma 1795 in 1804. Glavna centra sta bila Jena in Berlin. Avtorji, ki so delovali na univerzi v Jeni:
Caroline Schelling (1763-1809) August Wilhelm Schlegel (1767-1845) Friedrich Schlegel (1772-1829) Ludwig Tieck (1773-1853) Novalis (Friedrich von Hardenberg) (1772-1801) Wilhelm Heinrich Wackenroder (1773–1798) -
Berlinska romantika (Berliner Romantik)
Težišče kulturnega delovanja Romantike v Berlinu se je v veliki meri odvijalo v salonih.
E.T.A. Hoffmann (1776-1822) Adalbert von Chamisso (1781-1838) Joseph von Eichendorff (1788-1857) Friedrich de la Motte Fouqué (1777–1843)
Heidelberška romantika (Heidelberger Romantik)
Pod tem pojmom mislimo prevdsem na dejstvo, da so omenjeni avtorji študirali na univerzi v Heilderbergu (časovno obdobje nekje med 1804 - 1809). Po večini gre za mlajše avtorje (rojeni okoli 1780), ki imajo do romantikov iz Jenne (rojeni okoli 1770) kritično stališče. Kljub temu pa v veliki večini prevzemajo in nadgrajujejo njihove ideje in koncepte. Imenujemo jih tudi mlajše romantike, h katerim pa štejemo tudi E.T.A. Hoffmanna ter Jospeha von Eichendorffa, vidnejša predstavnika »starejše« romantike.
Bettina von Arnim (1785-1859) Achim von Arnim (1781-1831) Jacob Ludwig Karl Grimm (1785-1863) Wilhelm Karl Grimm (1786-1859) Joseph von Görres (1776-1848) Karoline von Günderrode (1780-1806) Clemens Brentano (1778-1842)
Zgornjo opredelitev avtorjev lahko v veliki meri razumemo kot teoretično razdelitev avtorjev glede na delovanje. Pomembno je, da pod pojmom Berlinske in Jenske romantike upoštevamo zgodnejše delovanje pesnikov, pisateljev, publicistov itd., in spadajo v čas, ko so se koncepti romantike izoblikovali in so jih kasnejši avtorji »Mlajše romantike« in ostali, ki niso delovali v teh treh središčih, prevzeli in kritično obdelovali. Za zadnjega »romantika« velja Heinrich Heine, ki jo je s svojim delovanjem presegel in že močno nakazal pričetek Predmarčne (nem. Vormärz) dobe.
Wilhelm Hauff (pesnik, pisatelj) Ernst Moritz Arndt (pisatelj, pesnik) Heinrich Heine (pesnik, pisatelj) August Ferdinand Bernhardi (jezikoslovec, pisatelj) Sophie Mereau (pisateljica, pesnica) Ernst Schulze (pesnik) Gustav Schwab (pisatelj, pesnik) Ludwig Uhland (1787-1862) Rahel Varnhagen (pisateljica) Dorothea Veit (literaturna kritičarka, pisateljica) Wilhelm Heinrich Wackenroder (pisatelj) Zacharias Werner (dramatik) Karl Friedrich Gottlob Wetzel (pisatelj)
Bidermajer (nem. Biedermeier) (1815–1848)
Willibald Alexis (1798-1871) Annette von Droste-Hülshoff (1797-1848) Jeremias Gotthelf (1797-1854) Franz Grillparzer (1791-1872) Carl Leberecht Immermann (1796-1840) Nikolaus Lenau (1802-1850) Hermann Kurz (1813-1873) Eduard Mörike (1804-1875) Johann Nestroy (1801-1862) August von Platen-Hallermünde (1796-1835) Ferdinand Raimund (1790-1836) Friedrich Rückert (1788-1866) Adalbert Stifter (1805-1868) Carl Weisflog (1770-1828)
Predmarčna doba (nem. Vormärz) (1815-1848) in Mlada Nemčija (nem. Junges Deutschland) (1833-1848)