Cardiff () je glavno mesto in tudi največje mesto Walesa ter z okoli 320.000 prebivalci 11. največje mesto v Združenem kraljestvu. Leži na južni obali Walesa ob Bristolskem zalivu na vzhodnem delu dežele.
V začetku 19. stoletja je bil Cardiff majhno in nepomembno naselje, s prihodom industrije pa je z največjim pristaniščem za prevoz premoga v državi postal zelo pomemben.Cardiff Bay - uradna spletna stran. Pridobljeno 20.7.2008 Leta 1905 so ga razglasili za mesto, 50 let pozneje pa za glavno mesto Walesa.
Kot največje mesto je Cardiff poslovno, finančno, kulturno, športno in turistično središče Walesa.
Etimologija
Caerdydd (valižansko mesto) izhaja iz starejše valižanske oblike Caerdyf. Sprememba z -dyf na -dydd kaže pogovorno spremembo valižanskega 'f' [v] in dd [ð] in je morda tudi posledica ljudske etimologije (dydd je valižansko "dan", medtem ko dyf nima očitnega pomena). Ta zvočna sprememba se je verjetno prvič pojavila v srednjem veku. Obliki sta bili živi v obdobju Tudorjev. Caerdyf ima svoj izvor v porimski britski besedi in pomeni "trdnjava Taff". Utrdba se verjetno nanaša na sistem, uveden v času Rimljanov. Caer je valižansko trdnjava in -dyf je v bistvu oblika Taf (Taff), reka, ki teče ob gradu Cardiff, ⟨t⟩ je prešel v ⟨d⟩ in sprememba samoglasnika je posledica izgubljene rodilniške končnice. Hywel Wyn Owen and Richard Morgan, Dictionary of the Place-names of Wales. University of Wales Press, 2007, ISBN 1-84323-901-9, p. 70.
Angleška oblika Cardiff izhaja iz Caerdyf z valižanskim f [v], izposojenim kot ff /f/, kot se to dogaja tudi v Taff (valižansko Tat) in Llandaff (valižansko Llandaf). Angleščina nima samoglasnika [ɨ], zato si je končni samoglasnik izposodila kot /ɪ/. Zgodovinar William Camden (1551–1623) je menil, da ime Cardiff izhaja iz "Caer-Didi" ("trdnjava Didius"), ime naj bi bilo posvečeno Aulu Didiju Gallu, guvernerju bližnje province v obdobju, ko je bila ustanovljena rimska utrdba. Čeprav so nekateri viri ponovili to teorijo, je bila iz jezikovnih razlogov sodobnih znanstvenikov, kot je profesor Gwynedd Pierce, zavrnjena.
Zgodovina Izvor
Arheološki dokazi s krajev v Cardiffu in okoli njega – megalitski dolmen svetega Lythansa v bližini Wenvoeja (približno 6,4 km zahodno, jugozahodno od središča mesta), grobnica Tinkinswood v bližini St. Nicholasa (približno 10 km zahodno od središča mesta), prekatna grobnica Cae'r Arfau, Creigiau (približno 10 km severozahodno od središča mesta) in Gwern y Cleppa v bližini Coedkernewa, Newport (okoli 13,5 km severovzhodno od centra mesta) – kažejo, da so ljudje naselili območje vsaj okoli 6000 let pred sedanjostjo, v zgodnjem neolitiku; okoli 1500 let pred Stonehengeem ali piramidami v Gizi. Skupina petih tumulusov iz bronaste dobe, gomile na vrhu hriba Garth (valižansko: Mynydd y Garth) so bile najdene znotraj današnjih meja grofije skupaj s Caeraujem Hillfortom, gradiščem, območjem velikosti 5,1 ha.
Do rimske zasedbe Britanije je bil Cardiff del ozemlja Silurov – keltsko-britskega ljudstva, ki je cvetelo v železni dobi, vključenega v območje, ki bo postalo znano kot Breconshire, Monmouthshire in Glamorgan. 3,2 ha velika trdnjava, ki so jo ustanovili Rimljani v bližini izliva reke Taff leta 75 n. št., je postala severozahodna meja središča Cardiffa in je bila zgrajena v obsežnem naselju, ki so ga ustanovili Siluri v 50-ih n. št. Utrdba je bila ena številnih vojaških oporišč, povezanih z Isco Augusto (Caerleon), ki je bila mejna obramba. Utrdba je bila morda opuščena v začetku 2. stoletja, saj je bilo območje mirno. V tem času je bilo ustanovljeno civilno naselje ali vicus. Prebivalci so bili verjetno trgovci, ki so živeli od utrdbe, nekdanji vojaki in njihove družine. Pri Elyju je bila odkrita rimska vila. Sodobna saška utrdba iz 3. in 4. stoletja je bila kamnita trdnjava, zgrajena v Cardiffu. Podobno kot obalne utrdbe je bila tudi ta trdnjava zgrajena za zaščito Britanije pred sovražniki. Kovanci iz vladavine Gratian kažejo, da je bil Cardiff naseljen vsaj do 4. stoletja; utrdba je bila opuščena proti koncu 4. stoletja, ko so zadnje rimske legije z Magnom Maksimom zapustile provinco Britanijo.
Malo je znano o trdnjavi in civilnem naselju v obdobju po rimskem odhodu iz Britanije in do zasedbe Normanov. Naselje se je verjetno zmanjšalo ali bilo celo opuščeno. Po rimski vladavini je bil Wales razdeljen v majhna kraljestva; že na začetku je bil Meurig ap Tewdrig lokalni kralj v Glywysingu (ki je pozneje postal Glamorgan). Območje je obvladovala njegova družina, dokler niso v 11. stoletju prišli Normani.
Normanska zasedba v srednjem veku
Leta 1081 je kralj Viljem I. začel dela na gradu znotraj zidov stare rimske utrdbe. Grad Cardiff je bil vedno središče mesta. V viktorijanskem obdobju sta ga John Crichton-Stuart, 3. markiz Bute, in arhitekt William Burges bistveno spremenila in podaljšala. Izvirne rimske ostanke še vedno lahko najdemo na današnjih zidovih.
Mesto je raslo v senci gradu, ki so ga naseljevali predvsem priseljenci iz Anglije. Cardiff je v srednjem veku imel med 1500 in 2000 prebivalcev in je bil sorazmerno normalne velikosti za valižansko mesto v tem obdobju. Bil je središče normanske marke plemenitega kralja Glamorganskega. Do konca 13. stoletja je bil Cardiff edino mesto v Walesu, v katerem je živelo več kot 2000 ljudi, čeprav je ostal sorazmerno majhen v primerjavi z večino pomembnih mest v angleškem kraljestvu in vedno zelo zaprt s svojimi zidovi, ki so se začeli kot lesene palisade v začetku 12. stoletja. Bil je dovolj velik in pomemben, da je dobil vrsto privilegijev. Leta 1331 so mu jih podelili William La Zouche, lord Glamorganski s poroko z družino de Clare, Edvard III. leta 1359, nato Henrik IV. leta 1400, Henrik VI. V nemajhnem delu je zaradi zgodovinske anglizacije mesta leta 1404 Owain Glyndŵr zažgal Cardiff in zasedel grad. Ker so bile mnoge zgradbe v mestu narejene iz lesa in so stale tesno skupaj znotraj mestnega obzidja, je bil velik del Cardiffa uničen. Ironično je, da so glede na Glyndŵrova dejanja njegov kip postavili v Cardiffu pred Mestno hišo v začetku 20. stoletja, kar kaže, kako zapleteno in pogosto nasprotujočo kulturno identiteto ima Cardiff kot glavno mesto Walesa. Mesto so kmalu obnovili po istem načrtu ulic. V nadaljevanju je imel pomembno politično vlogo pri upravljanju rodovitne južne glamorganske obalne ravnine. Cardiff je bil v srednjem veku prometno pristanišče zaradi svoje lege na trgovski poti do Bristola, leta 1327 je bil razglašen za glavno pristanišče. Trgovci so morali blago prodajati pod določenimi pogoji. Mesto je v nadaljevanju postalo pomembno za piratstvo, kar je v zgodnji sodobni dobi sprožilo večji spor med graščaki v Cardiffu in okoliškimi družinami.
Glavno mesto grofije Glamorgana ali Glamorganshira
Leta 1536 je bil sprejet Zakon o uniji med Anglijo in Walesom in oblikovano je bilo okrožje Glamorgan, Cardiff pa je postal okrajno mesto. Postalo je tudi del upravne enote (hundred) Kibbor. Približno istočasno je družina Herbert postala najmočnejša družina na tem območju. Leta 1538 je Henrik VIII. zaprl dominikanske in frančiškanske samostane v Cardiffu, katerih ostanke so uporabljali kot gradbeni material. Pisec tega obdobja je opisal Cardiff: "Reka Taff teče pod stenami imenitnega gradu in s severnega dela mesta na južni del, kjer je ustrezen in varen pristan za ladijski promet."
Cardiff je postal leta 1542 svobodno mestno okrožje , nadaljnje kraljeve privilegije sta mu podelila Elizabeta I. leta 1600 in Jakob I. leta 1608. Leta 1573 so bila narejena vrata pristanišča za pobiranje carine. Zgodovinar George Owen iz Pembroka je opisal Cardiff leta 1602 kot "najlepše mesto v Walesu, a ne najbogatejše".
Katastrofalne poplave v Bristolskem kanalu 30. januarja 1607 (zdaj verjamejo, da je bil cunami), so spremenile tok reke Taff in uničile župnijsko cerkev svete Marije, ki jo je nadomestila podružnična cerkev svetega Janeza Krstnika. Med drugo angleško državljansko vojno je bila zahodno od mesta St. Fagans bitka med rojalističnimi uporniki in novo vojsko. Končala se je z zmago parlamentarcev in Oliver Cromwell je osvojil Wales. To je bila zadnja velika bitka v Walesu z okoli 200 (večinoma rojalisti) ubitimi vojaki.
Sledila so stoletja miru. Leta 1766 se je John Stuart, 1. markiz Bute, poročil v družino Herbert in ustanovil Marquess of Bute. Leta 1778 je začel obnovitvena dela na gradu Cardiff. V 1790-ih so bili odprti dirkališče, tiskarna, banka in kavarna, iz Cardiffa je vozila poštna kočija do Londona. Kljub tem izboljšavam se je položaj Cardiffa v valižanski urbani hierarhiji v 18. stoletju zmanjšal. Iolo Morgannwg ga je imenoval "obskurno in nepomembno mesto", po popisu leta 1801 je bilo le 1870 prebivalcev, kar je Cardiff uvrstilo na 25. mesto v Walesu, tudi za Merthyrom in Swanseanom.
Gradnja dokov
Leta 1793 se je rodil John Crichton-Stuart, 2. Butski markiz. Vse svoje življenje je posvetil gradnji dokov v Cardiffu, zato so ga imenovali "ustvarjalec sodobnega Cardiffa". Od leta 1815 dalje je dvakrat tedensko vozila ladja med Cardiffom in Bristolom, leta 1821 je bil ustanovljen Cardiff Gas Works.
Po Napoleonovih vojnah je Cardiff vstopil v obdobje socialnih in industrijskih nemirov, ki so se leta 1831 začeli s sojenjem delavcu in rudarju Dicu Penderynu, ki so ga nato obesili.
Mesto je od leta 1830 dalje hitro raslo. Butski markiz je zgradil pomol, ki je bil povezan z železnico Taff Vale. Cardiff je postal glavno pristanišče za izvoz premoga iz Cynona, Rhondda in doline Rhymney ter rasel po stopnji skoraj 80 % v desetletjih med letoma 1840 in 1870. Velik del rasti je posledica selitev iz notranjosti in zunanjosti Walesa: leta 1841 je bila četrtina prebivalstva v Cardiffu rojena v Angliji in več kot 10 % na Irskem. Ob popisu leta 1881 je Cardiff prehitel Merthyr in Swansea in postal največje mesto v Walesu. Cardiff je postal prvo mesto v Južnem Walesu, ko je bil leta 1893 izbran kot univerzitetno mesto Južnega Walesa in Monmouthshira.
Po dograditvi Maindy Barracks leta 1877 so bili tu vojaki stalno prisotni.
Cardiff se je spoprijel z izzivom leta 1880, ko sta David Davies Llandinam in Barry Railway Company spodbujala razvoj konkurenčnih dokov v Barryju. Imeli so prednost, saj so bili dostopni ob vseh plimovanjih in David Davies je trdil, da bo njegov podvig povzročil "da bo trava rasla na ulicah Cardiffa". Od leta 1901 je izvoz premoga iz Barryja presegel izvoz iz Cardiffa, vendar je uprava trgovine s premogom ostala v Cardiffu, zlasti borza, ki je določala ceno premoga na britanskem trgu. Prvi milijon funtov vreden posel je bil sklenjen leta 1907. Mesto se je gospodarsko okrepilo tudi z odločitvijo lastnikov železarne Dowlais v Merthyru o gradnji nove jeklarne v bližini pomola na East Moorsu, ki jo je lord Butski odprl 4. februarja 1891.
Mesto in status glavnega mesta
Britanski kralj Edvard VII. je Cardiffu podelil status mesta 28. oktobra 1905. Mesto je leta 1916 dobilo rimskokatoliško stolnico. V naslednjih letih je bilo vedno več državnih ustanov, tudi Narodni muzej Walesa, Valižanski narodni vojni spomenik in Univerza, ne pa Narodna knjižnica Walesa, deloma zato ker je ustanovitelj knjižnice, sir John Williams, menil, da Cardiff nima valižanskega prebivalstva.
Po kratkem povojnem razcvetu se je med obema vojnama začelo dolgotrajno zmanjšanje. Leta 1936 je bilo prometa v dokih manj kot polovica njegove vrednosti leta 1913, kar kaže zmanjšanje povpraševanja po valižanskem premogu. Škoda zaradi bombardiranja Cardiffa v drugi svetovni vojni je vključevala opustošenje Llandaffske stolnice. Takoj po vojni se je povezava z družino Bute končala.