thumb|250px|Kristus prihaja v Jeruzalem Pietro Lorenzetti, * okoli 1280, Siena, † okoli 1348, Siena ali Pietro Laurati je bil italijanski slikar, aktiven med približno 1306 in 1345. Skupaj z mlajšim bratom Ambrogiom je v siensko umetnost vnesel naturalizem. V svoji umetnosti in eksperimentiranju s tridimenzionalnimi in prostorskimi ureditvami sta brata nakazala umetnost renesanse.
Pietro, starejši brat Ambrogia Lorenzettija, ki je pod vplivom Duccia di Buoninsegna in Giotta narisal ciklus fresk v baziliki svetega Frančiška Asiškega v Assisiju in mnogo drugih oltarnih slik, sodi med začetnike renesanse v Italiji.
Pregled O življenju Lorenzettija je le malo znanega, razen da se je (domnevno) rodil v Sieni konec 13. stoletja (c.1280 / 90) http://www.britannica.com/EBchecked/topic/348172/Pietro-Lorenzetti, tam umrl (mogoče) leta 1348 kot žrtev prve pandemije črne smrti, ki je takrat uničevala Evropo in imel mlajšega brata Ambrogija, prav tako umetnika. Da sta bila moška brata, Vasariju ni bilo znano, ker je Pietrov priimek na sliki v pistojski cerkvi sv. Frančiška napačno prebral kot 'Laurati'.Frugoni, C. (1988). Pietro and Ambrogio Lorenzetti. Amilcare Pizzi S.p. A. Milan Tako je bila sorodnost med umetnikoma zgrešena.
Pietro je delal v Assisiju, Firencah, Pistoiji, Cortoni in Sieni, čeprav natančna kronologija ni znana.Norman, Diana. Painting in Late Medieval and Renaissance Siena (1260–1555). New Haven: Yale University Press. 2003. p. 35 Njegovo delo kaže na vpliv Duccia (v studiu katerega je morda delal, morda skupaj s Simone Martinijem), Giotta in Giovannija Pisana.Polzer, Joseph. “Pietro Lorenzetti's Artistic Origin and His Place in Trecento Sienese Painting.” Jahrbuch der Berliner Mussen 35, (1993): Staatliche Museen zu Berlin. p. 103
Po besedah Vasarija so bile Pietrove freske tiste, ki so krasile fasado sienske Ospedale della Scala Smart, Alastair, The Dawn of Italian Painting 1250–1400. Ithaca: Cornell University Press. 1978. p. 101, ki so najprej pritegnile pozornost njegovih sodobnikov. Na žalost so bile freske - za katere se zdaj domneva, da so delo obeh bratov Lorenzetti - uničene leta 1720 in nato pobeljene.
Mnogo njegovih verskih del je še vedno mogoče videti v cerkvah in muzejih v toskanskih mestih Arezzo, Assisi in Siena (npr. njegovo zadnje dokumentirano delo – Marijino rojstvo (ok. 1335–1342) - je razstavljeno v muzeju Museo dell'Opera del Duomo) v Sienski stolnici.
Čeprav se Lorenzettijeva integracija okvirne in poslikane arhitekture v Marijinem rojstvu običajno šteje za enkratno, je to razvidno iz fresk v Assisiju nekaj desetletij prej.Maginnis, Hayden B. J. “Assisi Revisited: Notes on Recent Observations” The Burlington Magazine, Vol. 117, No. 869, Special Issue Devoted to the Italian Trecento in Memory of Millard Meiss (Aug., 1975). p.517 Verjetno je mogoče sklepati, da ni prebral latinščine, saj je obstajala dokumentacija prevajalca, ki je bil plačan v povezavi z njegovim delom o Marijinim rojstvom.Maginnis, Hayden B.J. "Pietro Lorenzetti: A Chronology." Art Bulletin 66, no. 2 (June 1984): P.183
Njegova mojstrovina je fresko okras spodnje cerkve bazilike sv. Frančiška Assiškega, kjer je naslikal vrsto velikih prizorov, ki prikazujejo Križanje, Snemanje s križa in Polaganje v grob. Množične figure v teh delih prikazujejo čustvene interakcije, za razliko od mnogih prejšnjih upodobitev, ki se zdijo ikonične aglomeracije, kot da bi bile neodvisne figure nalepljene na površino, brez prepričljivega medsebojnega razmerja. Pripovedni vpliv Giottovih fresk v kapelah Bardi in Peruzzi v Santa Croce (Firence) in Kapeli Scrovegni (Padova) je razviden iz teh in drugih del spodnje cerkve. Brata Lorenzetti in njihov sodobni tekmec iz Firenc Giotto, pa tudi sledilci Bernardo Daddi in Maso di Banco, so sejali italijansko slikovno revolucijo, ki je iz pozlačenega etra bizantinske ikonografije črpala figure v slikovne svetove mest, zemlje in zraka. Sienska ikonografija, na splošno bolj mistična in fantastična od bolj naturalističnih Florentincev, včasih spominja na sodobno nadrealistično pokrajino.
Dela Poliptih iz Arezza
Pozlačen trinadstropni oltarni nastavek, poliptih iz Arezza (tudi Tarlatijev poliptih), je škof Guido Tarlati leta 1320 naročil za Santa Maria della Pieve v Arezzu. V njenem središču je Madona (oblečena v čudovito haljo s hermelinom) in otrok, ob katerem stojijo Janez Evangelist, Janez Krstnik, sveti Matej in Arezov zavetnik Donat (mučen leta 361 n. št.). Bogate barve, graciozne črte, okrasni detajli in prožne figure (ki kažejo na Martinijev vpliv) dajejo delu »živost, ki je redka v sodobni sienski umetnosti«.Maginnis, Hayden B. J. “Pietro Lorenzetti: A Chronology.” The Art Bulletin Vol. 66, No. 2 (Jun., 1984): 184. College Art Association. JSTOR. Web. 24 April 2012.
Poliptih je Lorenzettijevo prvo datirano delo (ok. 1320–4) in eno izmed le štirih s preverljivo dokumentacijo, vključno s Karmeličanskim oltarjem, Uffizijevo Madono in Marijinim rojstvom. »Datacije so znanstvenikom omogočili, da natančno prepoznajo določeno stopnjo slikarjeve dejavnosti in sloga« Freni, Giovanni. “The Aretine Polyptych by Pietro Lorenzetti: Patronage, Iconography, and Original Setting.” Journal of the Warburg and Courtauld Institutes Vol. 63 (2000): 59. The Warburg Institute. JSTOR. Web. 24 April 2012.
Bazilika sv. Frančiška Assiškega Morda je najbolj ambiciozno Lorenzettijevo delo ciklus pasijonskih fresk v levem prečnem delu spodnje cerkve sv. Frančiška v Assisiju. Teh sedemnajst dobro ohranjenih fresk - vrhunec njegove zgodnje kariere - kažejo »vpliv Giottove monumentalnosti, impulz Pisana, ekspresionizem 13. stoletja ... in Duccijeve nauke«.Bellosi, Luciano. Pietro Lorenzetti at Assisi. Assisi: DACA Publications. 1988. p. 2 Pogoji za izvedbo freske so bili težki, saj je bilo na voljo zelo malo naravne svetlobe, spodnja cerkev precej temna.Maginnis, Hayden B.J. “The Passion Cycle in the Lower Church of San Francesco, Assisi: The Technical Evidence” Zeitschrift für Kunstgeschichte, 39. Bd., H. 2/3 (1976), p. 196 Natančna časovna linija fresk je vprašljiva; slog je imel nekaj podobnosti z Lorenzettijevim Karmeličanskim oltarjem.Dini, Giuletta Chelazzi. Angelini, Alessandro. Sani, Bernardina. Sienese Painting: From Duccio to the Birth of the Baroque. New York: Harry N. Abrams, Inc. 1998. p. 124 Razlogi so različni, od slikanja samo v sušnem obdobju do takratnih krvavih spopadov. Novejši tehnični in slogovni dokazi, ki jih je predstavil Maginnis, predstavljajo trdne argumente, da je bil Lorenzettijev Pasijonski cikel zaključen v eni kampanji med leti 1316 ali 1317 in 1319.Maginnis, Hayden B. J. Assisi Revisited: Notes on Recent Observations. p. 515
Eno njegovih najzgodnejših del (začelo se je že leta 1310) je Marija z otrokom, sv. Frančiškom in Janezom Krstnikom v kapeli sv. Janeza Krstnika.Dini, Giuletta. p. 128 Po Maginnisovih besedah je bilo »najboljše in popolna uresničitev ambicije po združitvi resničnega in poslikanega prostora prepuščena Pietru Lorenzettiju, ki je delal v levem transeptu. Tam je njegov dobro znani izmišljeni oltar v resnici veliko več«.Maginnis, Hayden B. J. Assisi Revisited p. 516
Lorenzettijev ciklus fresk kot sledi: Vstop v Jeruzalem, Zadnja večerja, Umivanje nog, Prijetje Kristusa, Bičanje in Pot na Kalvarijo.
Ti prvi prizori so bili naslikani z začetkom na vrhu obokanega stropa in so potekali do dna, da bi preprečili kapljanje od zgoraj na sveže poslikan prizor.Bellosi, Luciano. p. 2
Zadnja večerja ima Kristusa in njegove učence, ki sedijo okoli nerodno nagnjene mize znotraj rotunde, ki je pod nočnim nebom, okrašena z zvezdami in polmesecem. Na levi strani svetih jedcev je ozka kuhinja, v njej je moški, ki pomiva posodo, ženska ob njegovem ramenu, pes, ki liže zadnje ostanke s krožnika in mačka, ki spi. V tem očitno vsakdanjem prizoru Lorenzetti preseneti z novostjo, saj hišni ljubljenčki in plošče mečejo določene sence pod koti, določenimi z njihovim razmerjem do ognja.Maginnis, Hayden B.J. The Passion Cycle in the Lower Church of San Francesco, Assisi. p. 198
Križanje, največja in najbolj poškodovana freska, velja za eno največjih Lorenzettijevih slik.
Dva prizora na končni steni, Snemanje s križa in Polaganje v grob, prikazujeta žalovalce, ki ljubeče odstranjujejo Kristusa s križa in s počasnimi premišljenimi gibi postavljajo njegovo brez življenja telo v grob. To dokazuje Lorenzettijevo tehnično sposobnost in zrelost, ki spominja na Giottovo uporabo naturalističnih človeških čustev.Dini, Giuletta. p. 124
'Judežev samomor je naslikan na obrnjeni steni, na vogalu med vhodom v transept na vrhu stopnic, kjer je naslikan kot del arhitekture transepta. To je edina freska z napisom (scariotas).Frugoni, Chiara. Pietro and Ambrogio Lorenzetti. Florence: Scala Books. 1988. p. 21
Pred Križanjem je Stigme sv. Frančiška. Portret življenja sv. Frančiška se pojavi v ladji cerkve, kar kaže na vzporednico med Kristusovim življenjem in življenjem svetega Frančiška. Lorenzetti idejo nadaljuje tako, da postavi svetega Frančiška poleg Kristusovega prijetja in nadomešča Vrtno agonijo iz prvotne pasijonske zgodbe s svetim Frančiškom.Frugoni, Chiara. Pietro and Ambrogio Lorenzetti. Florence: Scala Books. 1988. p.23
Zgornji prizori na isti steni in zadnji dve zgodbi pasijonskega cikla, Kristusov spust v vice in Vnebohod so v majhnem težkem prostoru oblikovani v obliki roga. Oba prizora predstavljata primere podobnih slogov kot prvih šest prizorov, zlasti Kristusov obraz.Bellosi, Luciano. p. 6
Marija sončnih zahodov (ker na sliko ob sončnem zahodu posije sonceReflecting on Mary: The Splendor of the Madonna in the Lower Church of Assisi ) pod Križanjem v poslikanem okvirju je Marija z otrokom, sv. Janez Evangelist in sveti Frančišek. Marija kaže edinstveno gesto, drži palec navzgor in kaže nazaj na svetega Frančiška, dviga roko, da sprejme njegov klic.Frugoni, Chiara. p. 28
Zadnja podoba Lozenzettijevih fresk iz Assisija, portreti svetnikov Rufina, Katarine Aleksandrijske, Klare in Margarete se pojavijo nad klopjo z umetniško iluzijo, ki se zdi tridimenzionalna. Konec klopi meče senco po obliki poslikanih letvic. Vir svetlobe je samo en in naslikana senca se zdi, da izvira iz tega vira svetlobe.Maginnis, Hayden B. J. Assisi Revisited. p. 516
Marijino rojstvo
Zadnje večje Lorenzettijevo delo (1342) je bil oltarni triptih, Marijino rojstvo, naročeno za Siensko stolnico.Hyman, Timothy. Sienese Painting. New York: Thames & Hudson, Inc., 2003. p 90-92. Print. Ta tempera na tabli, tako kot mnoge takratne sienske slike, slavi življenje Marije, zavetnice Siene.Hyman, Timothy. Sienese Painting. New York: Thames & Hudson, Inc., 2003. p 17. Print.
Marijino rojstvo je bila tretja slika v seriji, dokončani za stolnico, začenši z Ducciovo Maestà in vključno z Oznanjenje Simone Martinija. Duccio, Simone in Pietro so bili vsi člani sienske šole. Ducciova velika oltarna slika, Maestà, je bila naročena leta 1308. Timothy Hyman pravi, da je bila Maestà »del širšega programa komune za promocijo in krepitev državljanske identitete Siene«.Hyman, Timothy. Sienese Painting. New York: Thames & Hudson, Inc., 2003. p 16. Print. Osrednja tabla Maestà časti Devico s prikazom Ustoličene Marije in otrokom Jezusom z angeli in svetniki. Kot piše Hyman, če gledalec primerja Ducciovo Maestà s Pietrovim Marijinim rojstvom, lahko... prepozna Pietrov barvni svet osupljivo drugačen: gost, nasičen, nepregleden, ravninski«.Hyman, Timothy. Sienese Painting. New York: Thames & Hudson, Inc., 2003. p 93. Print.