Henrik V., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 1081 ali 1086, † 23. maj 1125, Utrecht.
Henrik V. se je povezal z upornimi plemiči in se z zvijačo polastil očetovega kraljevega prestola, da bi Nemčijo odrešil iz katoliške cerkve izobčenega vladarja. Ko je zavladal, pa se tudi sam ni hotel odpovedati spornemu nastavljanju škofov in opatov. V Rimu je prisilil papeža Pashala II., da ga je kronal za cesarja in da mu je priznal koncesije, ki jih kurija cesarju ni bila pripravljena dati. Zaradi tega si je prislužil izobčenje s strani mnogih prelatov in nazadnje tudi s strani papeža. Cesarsko-cerkveni spor imenovanja škofov in prelatov, ki se je vlekel iz časa Henrika IV., so razrešili šele papež Kalist II. in zmerni nemški knezi, ki so s pogajanji našli kompromis, vsebovan v wormškem konkordatu (1122). Henrik se je s podpisom konkordata rešil izobčenja, ne da bi se moral podvreči sramotilnemu obredu spokoritve. Razhajanje med Henrikom in plemstvom Saške, kjer kralj ni imel več nobene dejanske oblasti, pa se niso poleglo do konca Henrikovega vladanja. Do polnoletnosti
Henrik V. je bil zadnji otrok kralja in cesarja Henrika IV. in njegove žene Berte Savojske. Ker je bil za naslednika določen njegov precej starejši brat Konrad, Henrikovo rojstvo ni vzbudilo kaj dosti pozornosti. Celo njegovo rojstno leto je bilo (po vsej verjetnosti) vpisano zmotno z letnico 1081 v listino, ki je bila pozneje izgubljena, služila pa je kot vir vsem nadaljnjim dokumentom. Vendar je Konrad, že izvoljen za nemškega kralja, očeta izdal in prestopil k njegovim nasprotnikom. Oče ga je zato maja 1098 na državnem zboru v Mainzu odstavil in za naslednika imenoval mlajšega sina ter ga dal izvoliti za kralja. Henrik V. je tedaj moral priseči, da se v času očetovega življenja ne bo vmešaval v vladarske posle. 6. januarja 1099 je bil v Aachnu kronan za nemškega kralja. Za veliko noč leta 1101 je bil v Liègu z obredom nošenja meča proglašen za polnoletnega. (Če je bil tedaj, kot je bilo v navadi, star 15 let, je bil rojen leta 1086.)
Odstavitev očeta in prevzem oblasti (1104–1106)
Izobčenje cesarja Henrika IV. iz katoliške cerkve, ki je veljalo tudi za njegove pristaše in posredno tudi za sina Henrika V., so mnogi občutili kot veliko breme, ki je kralju zmanjševalo vladarsko avtoriteto. Plemstvo se mu je začelo, kot že večkrat prej, upirati. Da bi čim prej dosegel spravo s cerkvijo, je Henrik V. prelomil prisego, ki jo je dal očetu, in konec leta 1104 sam stopil na čelo bavarskih upornikov. Papež Pashal II. ga je odvezal greha prelomljene prisege in mu obljubil podporo v boju proti očetu.
Spomladi leta 1105 se je Henrik V. dva meseca zadrževal na Saškem, na očetu najbolj sovražnem območju. Kazal se je ustrežljivega do cesarjevih gregorijanskih nasprotnikov in je odstavil nekaj škofov, ki jih je postavil oče. K sodelovanju se mu je posrečilo pritegniti vplivnega avstrijskega mejnega grofa, Babenberžana Leopolda III., kateremu je ponudil svojo sestro Agnezo za ženo. Henrik V. je oktobra z vojsko zasedel Speyer, osrednjo rezidenco salijskih vladarjev.
thumb|zgoraj: na bregovih reke Regen si leta 1105 stojita nasproti vojski očeta in sinaspodaj: papež Inocenc II. v družbi duhovnikov (Oton Freisinški: Kronika, Jena, Thüringer Universitäts- und Landesbibliothek, Ms. Bos. q. 6, fol. 91v.) Jeseni 1105 sta si ob reki Regen stali nasproti vojski očeta in sina. Vendar je pri knezih obeh strani prevladal razum in odločili so se za miroljubno rešitev. Med božičnimi prazniki naj bi na državnem zboru v Mainzu razrešili spor. Sin je očetu zagotovil varno udeležbo na zboru, a to je bila le past, da ga je lahko prijel. 31. decembra 1105 so na zboru v Ingelheimu Henrika IV. prisilili, da se je (formalno prostovoljno) odpovedal prestolu. Henrik V. je zavladal svobodno po očetovi smrti, 7. avgusta 1106. Sprva mu je pri vladanju pomagal trierski nadškof Bruno. Pogajanja z rimsko kurijo (1106–1107)
Henrik V. je v prvih letih vladal v soglasju s plemiči, ki so mu pomagali do oblasti. Pogosto se je z njimi sestajal in usklajeval stališča. V dobrih odnosih je bil tudi s saškim plemstvom. Ob smrti njihovega vojvode Magnusa Billunga, ki je umrl brez moškega naslednika, ni podelil vojvodine v fevd nobenemu od njegovih dveh zetovto sta bila brat bavarskega vojvode Henrik Črni iz rodu Welfov in grof Oton Bogati Ballenstedtski iz rodu Askanijcev. ampak saškemu plemiču Lotarju Supplinburškemu.
Čeprav je pred prevzemom oblasti kazalo, da se bo podredil volji papeža, pa se kot vladar ni bil pripravljen odreči pravici imenovanja škofov in pri tem uporabi verskih simbolov, prstana in palice. Na sinodi v Guastalli (oktobra 1106) so njegovi pogajalci izrazili željo, da bi se o tem pomenili na srečanju z nemškimi knezi v Mainzu. Toda papež je, verjetno pod vplivom francoskega kralja Filipa I., za mesto koncila izbral francoski Troyes, kar pa ni bilo po godu Henriku. Predhodno usklajevanje stališč med Henrikovim odposlancem, trierskim nadškofom Brunom, in papežem v Châlons-en-Champagne ni prineslo uspeha, tako da je koncil v Troyesu (23. maja 1107) minil brez nemške udeležbe. Papež je ponovno prepovedal laično investituro ter škofom, ki bi jo sprejeli, in njihovim posvetiteljem zagrozil z izgubo položaja. Po koncilu je Henrik v Nemčiji še naprej nastavljal škofe. Pri tem ni več sledil politiki svojih predhodnikov, ki so na škofovska mesta nastavljali duhovnike, vzgojene v dvorni kapeli, ampak je bolj upošteval želje plemičev in njihove sorodstvene vezi. Pri tem so ga podpirali mnogi nemški kleriki.
Papež ob povratku s koncila v Rim (ob koncu leta 1107) ni bil deležen prijaznega sprejema. Mestni plemiči so ga pričakali z zahtevami po samostojnosti. Po enem letu je postalo njegovo bivanje v Rimu nevzdržno in umaknil se je v Benevento. Vprašanje investiture se je za nekaj časa umaknilo na stranski tir. Henrika so zaposlili dogodki na vzhodu cesarstva, kjer je poskušal uveljaviti nemško nadoblast.
Vojaško posredovanje na vzhodu (1107–1110)
V obdobju 1107–1110 je Henrik štirikrat z vojsko posredoval na vzhodu, na Češkem uspešno, na Ogrskem in Poljskem pa neuspešno.
Moravski grof Svetopolk Moravski (ali Olomuški, † 1109) iz rodu Přemislovcev je že leta 1105 poskušal izkoristiti Henrikov upor proti očetu in s položaja češkega vojvode izriniti bratranca Bořivoja II. Bořivoj II. je spremljal cesarja Henrika IV. na kronanje v Rim in bil njegov zaveznik. To mu je uspelo šele ob naslednjem poskusu, leta 1107. Bořivoj se je zatekel po pomoč k Henriku. Ta je Svetopolka poklical na zagovor in ga dal zapreti. Ko pa se Bořivoj tudi ob pomoči kraljeve vojske ni uspel vrniti na vojvodski prestol, se je Henrik premislil in dal Češko v fevd Svetopolku, ki mu je obljubil zvestobo. Bořivoj se je zatekel na Poljsko.
Leta 1108 je k Henriku pribežal ogrski plemič Álmoš, ki mu je brat, ogrski kralj Koloman, odvzel posesti v Dalmaciji, in prosil za pomoč. Henrik je septembra 1108 skupaj s Svetopolkovo vojsko začel oblegati ogrsko Bratislavo. A ker je poljski kralj Boleslav III., ki je imel z Kolomanom sklenjeno obrambno zvezo, v odgovor napadel Češko, se je moral Svetopolk vrniti na Češko branit svojo deželo in jo je tudi obranil. Henrik je pred zimo opustil obleganje Bratislave, Svetopolk pa je še vso zimo s hitrimi napadi pustošil po Ogrski.
Poleti 1109 je Henrik zbral močno vojsko iz vsega cesarstva za napad na Poljsko. Potem ko je poljski vojvoda Boleslav III. odklonil Henrikove zahteve (da prizna vazalstvo, da pristane na letni davek v srebru in da vrne ozemlja bratu Zbigniewu, ki je pribežal k Henriku po pomoč), je Henrik z vojsko prekoračil Odro. Čeprav je Bolesava, ki se je tedaj boril na Pomorjanskem, presenetil, so neugoden teren in hitri, nepričakovani protinapadi Poljakov nemški vojski onemogočali napredovanje. Vmes je prišla je še vest o umoru zaveznika Svetopolka. Henrikova vojska se je morala vrniti brez uspeha.
Na Češkem se je med brati nadaljeval boj za nasledstvo. Bořivoj je s poljsko vojsko zasedel Prago. Henrik je januarja 1110 z vojsko prekoračil češko mejo. Nasprotnike je pozval na zagovor Rokycany pri Plzňu. Bořivoja je dal zapreti in vojvodino podelil v fevd mlajšemu bratu Vladislavu. Na vrsti je bila pot v Italijo. Prvi pohod v Italijo (1110–1111)
Z menjavo vladarja v Nemčiji se lokalni oblastniki v Italiji niso več menili za cesarstvo. Oblast v Italiji je bila razdrobljena, odnos med kraljem in papežem neurejen, Henrik pa si je tudi želel cesarske krone. V začetku leta 1110 je na državnem zboru v Regensburgu napovedal svojo pot v Rim in pozval plemiče, da ga po ustaljeni navadi spremljajo. Na veliko noč se je v Utrechtu zaročil z osemletno Matildo, hčerko angleškega kralja Henrika I. Bodoči tast, ki si je s tem močno povečal ugled, je primaknil še ogromno doto, 10.000 funtov srebra, bodoči zet pa si je ustvaril trajno zavezništvo z Anglijo in prišel do denarja za oborožitev vojske. Avgusta je krenil iz Speyerja z veliko vojsko (30.000 konjenikov) preko Velikega Svetega Bernarda v Italijo in se na poljih Roncaglije (pri Piacenzi) srečal z drugo vojsko, ki jo je iz južne Nemčije pripeljal bavarski vojvoda Welf II. Italijanska mesta so se podredila in Matilda Toskanska je dala vojski dovoljenje za prehod njenih ozemelj.
Papež Pashal II., ki se je med tem že vrnil v Rim, je leta 1110 na koncilu v Lateranu ponovno prepovedal laično investituro in si zagotovil vojaško oporo pri Normanih v južni Italiji in pri rimskih plemičih. Toda ob ogromni nemški vojski so se oboji potuhnili in na pogajanjih s Henrikovimi odposlanci, ki so se začela januarja 1111, je bil papež v veliki stiski: za odpoved investituri je Henriku ponudil vrnitev vseh posesti in pravic, ki jih je cerkev dobila od države. Škofom in opatom bi bili tako vzeti dohodki in pravice, ki so jih imeli že iz karolinških časov in ki so jim omogočali dejavnosti v službi kralja. (Pashal II. je bil prepričan, da je posvetnost duhovščine glavna težava cerkve.Weinfurter, Stefan: Reformidee und Königtum im spätsalischen Reich. Überlegungen zu einer Neubewertung Kaiser Heinrichs V. V: Stefan Weinfurter (Hrsg.): Reformidee und Reformpolitik im spätsalisch-frühstaufischen Reich. Mainz 1992, str. 34.) Henrik je predlog sprejel (9. februarja v Sutriju) in bil 11. febuarja 1111 z vojsko pred Rimom. Tik pred kronanjem naj bi prisotnim prebrali tekst pogodbe.
Naslednji dan je Henrik, bosonog, da bi izkazal ponižnost pred papežem, slavnostno vstopil v cerkev sv. Petra. Ko pa so pri branju sporazuma iz Sutrija prišli do koncesij, ki jih je papež obljubil Henriku, je v cerkvi nastal trušč neodobravanja, tako da slavnosti ni bilo mogoče nadaljevati. Henrik je preklical svojo odpoved investituri in dal papeža in 16 kardinalov zapreti. Dva meseca je bil papež v priporu preden je popustil: pristal je, da bo Henrika kronal za cesarja, se odpovedal investituri v korist cesarja, se zaobljubil, da ga nikdar ne bo izobčil, in preklical izobčenje Henrikovega mrtvega očetapogodba iz tabora pri Ponte Mammolo, z dne 12. aprila 1111.. 13. aprila 1111 sta Henrik in Matilda dobila iz papeževih rok cesarski kroni in takoj nato zapustila mesto. Na povratku domov se je Henrik ustavil še pri Matildi Toskanski na gradu Bianello (6.-8. maja 1111), kjer sta sklenila pogodbo, ki jo zgodovinopisje razume kot dedno pogodbo v primeru Matildine smrti.Goez, Elke: Mathilde von Canossa. Darmstadt 2012, str. 180; Goez, Elke: Zwischen Reichszugehörigkeit und Eigenständigkeit: Heinrich V. und Italien. Ein Werkstattbericht. V: Lubich, Gerhard (Hrsg.): Heinrich V. in seiner Zeit. Herrschen in einem europäischen Reich des Hochmittelalters. Köln, 2013, str. 228; Goez, Werner: Über die Mathildischen Schenkungen an die Römische Kirche. V: Frühmittelalterliche Studien, Zv. 31 (1997), str. 194–196.