Alojzij Juvan, slovenski pravnik in politik, 17. mariborski župan, * 13. junij 1886, Vače, † 19. april 1960, Maribor.
Alojzij Juvan je bil mariborski odvetnik in politik Slovenske ljudske stranke. Mariborski župan je bil v letih 1928-1931 in 1935-1941, kar je najdlje med svetovnima vojnama.
Mladost Alojzij Juvan se je rodil 13. junija 1886 na Vačah pri Litiji kot šesti otrok od desetih v kmečki družini Antona Juvana in njegove žene Katarine. S pomočjo štipendije iz Ravnikarjevega sklada se je vpisal na II. državno gimnazijo v Ljubljani, kjer je julija 1905 maturiral. Po maturi je s pomočjo Ravnikarjeve štipendije na Pravni in državoznanski fakulteti Univerze na Dunaju začel študij prava in ga nato nadaljeval na Pravni fakulteti Univerze v Gradcu. V zimskem semestru 1908/09 in v letnem semestru 1909 je bil spet imatrikuliran na Dunaju, v zimskem semestru 1909/10 in v letnem semestru 1910 pa je ponovno študiral na Pravni fakulteti v Gradcu in si tu 28. oktobra 1910 pridobil absolutorij, v letih 1912-1914 pa opravil še rigoroze. Promoviral je 4. julija 1914.
V dijaških letih je na gimnaziji v Ljubljani vodil dijaški pevski zbor, in tudi v času študija je bil naprej dejaven kot pevec in zborovodja. V okviru graškega slovenskega katoliškega izobraževalnega društva Kres je vodil mešani pevski zbor. Kot študent je bil tudi aktiven član slovenskih katoliških akademskih društev Zarje v Gradcu in Danice na Dunaju. Dejaven je bil tudi v Orlu. Že v študentskih letih je bil politično dejaven v slovenskih akademskih društvih. Januarja 1910 pa je z več drugimi člani akademskih društev Zarje in Danice sodeloval pri volilni agitaciji za slovensko stranko na občinskih volitvah v Šentilju v Slovenskih goricah.
Med opravljanjem rigorozov je bil že odvetniški pripravnik v odvetniški pisarni Ivana Vencajza v Ljubljani, po njegovi smrti 1913 pa je prišel kot odvetniški pripravnik v pisarno Josipa Leskovarja v Mariboru. S svojo spretnostjo v sodni dvorani je kmalu opozoril nase.
Prva svetovna vojna Ob izbruhu prve svetovne vojne sta bila tako Leskovar kot njegov odvetniški pripravnik Juvan napotena na balkansko bojišče, na fronto proti Črni gori. Jeseni 1914 je Juvan na fronti napredoval v poročnika 4. bosansko-hercegovskega pešpolka, spomladi 1915 pa je bil odlikovan z bronasto hrabrostno svetinjo. Po odprtju soške fronte so tja premestili tudi Juvanovo vojaško enoto. Avgusta 1916 je Juvan tam napredoval v nadporočnika v rezervi. Pozneje je padel v italijansko vojno ujetništvo, kjer je dočakal konec vojne. Iz vojnega ujetništva se je vrnil spomladi 1919.
Kar zadeva vojaški čin, je Juvan maja 1928 napredoval še v rezervnega pehotnega kapetana 1. razreda.
Odvetništvo Po vrnitvi iz vojnega ujetništva se je Juvan za stalno naselil v Mariboru in tu nadaljeval z odvetniškim pripravništvom v pisarni Josipa Leskovarja. Po opravljenem odvetniškem izpitu je 1. julija 1920 odprl lastno odvetniško pisarno na takratni Aleksandrovi cesti. Bil je uspešen odvetnik. Ob odvetniškem zastopanju fizičnih oseb je deloval tudi kot pravni svetovalec mariborske mestne občine in kot pravni zastopnik številnih mariborskih tovarn ter mariborske Mestne hranilnice. Bil je pravni zastopnik mariborskih tekstilnih tovarn Jugotekstil, Mariborska tekstilna tvornica, Doctor in drug, Thoma, Jugosvila in Rosner ter železarne na Muti. Tudi kot župan je še naprej vodil svojo odvetniško pisarno in vanjo sprejemal pripravnike. Njegov prvi pripravnik je bil od leta 1928 Marijan Stupica, od leta 1932 Stojan Pretnar, nato Lojze Peric, ki je pozneje postal javni tožilec v Ljubljani.
Od marca do decembra 1920 je bil predsednik stanovanjskega urada (tudi: stanovanjska komisija) v Mariboru. (Stanovanjski urad so ustanovili z namenom, da bi organizirano posredovali razpoložljive stanovanjske kapacitete v mestu in tako blažili perečo stanovanjsko stisko po prvi svetovni vojni.)
Med svetovnima vojnama je bil v upravnih odborih in nadzornih svetih številnih denarnih zavodov, tovarn in zadrug. Bil je član upravnega odbora Tovarne ogledal in brušenega stekla Kristal, član načelništva Spodnještajerske ljudske posojilnice, član odbora Zveze jugoslovanskih hranilnic. Od 24. januarja 1929 do 25. februarja 1937 je bil namestnik podružničnega dirigenta mariborske podružnice Zadružne gospodarske banke. Bil je član načelništva Stavbne zadruge Lastni dom v Mariboru, član upravnega odbora Stavbne zadruge Stadion, član nadzornega sveta Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, član upravnega sveta železarne Greinitz na Muti. Bil je član načelništva zadruge Mariborski teden, ki je bila ustanovljena leta 1932. Bil je član upravnega odbora Spodnještajerske ljudske posojilnice v Mariboru in več mandatov tudi član upravnega odbora Mestne hranilnice v Mariboru.
26. junija 1922 se je v Sv. Petru pod Sv. gorami (danes je to Bistrica ob Sotli) poročil z Angelo Jug, ki je izhajala iz tamkajšnje trgovske družine. V zakonu sta se jima rodili dve hčeri. Od leta 1924 so Juvanovi živeli v hiši v Strossmayerjevi ulici. Maja 1929 je Juvan kupil stavbno parcelo v Vrtni ulici (danes je to Gregorčičeva ulica) in tam zgradil novo vilo, ki jo je projektiral arhitekt Max Czeike. Vanjo se je vselil leta 1930. Juvan se je med svetovnima vojnama povzpel med premožnejše Mariborčane. Postal je lastnik dveh trinadstropnih hiš v Mariboru (ena v takratni Vrazovi ulici, druga v Maistrovi ulici), kjer je oddajal stanovanja. Med drugim je imel v lasti tudi stanovanje v Ljubljani in hišo v Sarajevu.
Juvan je bil dejaven v številnih društvih in drugih organizacijah. Med drugim je bil predsednik mariborske podružnice Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva (SKAS). Na občnih zborih Prosvetne zveze v Mariboru je bil večkrat izvoljen v njeno razsodišče. 6. marca 1929 je bil na ustanovnem občnem zboru mariborske podružnice Slovenske straže izvoljen tudi v njeno razsodišče. 22. januarja 1935 je bil izvoljen še v razsodišče mariborskega športnega kluba Maraton, ki je bil ustanovljen 20. januarja 1931. 21. februarja 1937 je postal tudi odbornik mariborskega Aerokluba. 6. avgusta 1938 pa je bil na ustanovnem občnem zboru mariborske sekcije Društva za ceste v Ljubljani izvoljen za enega od obeh podpredsednikov njenega odbora. (Glavna naloga novoustanovljene mariborske sekcije Društva za ceste v Ljubljani je bila skrb za sodobno obnovo in gradnjo cestnega omrežja v svojem delu Dravske banovine.)
Na pevskem področju je bil dejaven tudi po prvi svetovni vojni in je bil med začetniki Glasbene matice v Mariboru. Bil je tudi predsednik Slovenskega pevskega društva Maribor, in sicer ves čas njegovega obstoja (1925-1941). Mešani pevski zbor tega pevskega društva si je že zgodaj zastavil ambiciozen program.
Juvan je bil član številnih dobrodelnih društev in organizacij. Med drugim je bil odbornik mariborske krajevne kot tudi okrajne organizacije Rdečega križa, častni član mariborskega Prostovoljnega rešilnega društva ter v vodstvu humanitarnega društva Marijanišče in Podpornega društva za revne učence. Poleg tega je bil tudi član Rotary kluba Maribor, ki je bil kot prvi Rotary klub v Sloveniji ustanovljen že 15. novembra 1930. V mandatnem obdobju 1939/40 je bil Juvan v nadzornem odboru mariborskega Rotary kluba.
Juvan je za svoje delo v Kraljevini Jugoslaviji prejel več državnih odlikovanj: leta 1929 je bil odlikovan z redom belega orla V. stopnje, leta 1930 z redom jugoslovanske krone IV. stopnje, leta 1940 pa z redom sv. Save III. stopnje.
Politično je ves čas pripadal Koroščevemu političnemu taboru. Po prvi svetovni vojni je bil politično dejaven kot govornik na javnih političnih shodih Slovenske kmetske zveze oz. Slovenske ljudske stranke. Pozneje je tudi vodil politične shode SLS, postal predsednik mariborske mestne organizacije SLS in sodeloval na sestankih vodstva SLS. Leta 1921 je prvič nastopil na mariborskih občinskih volitvah, vendar ni bil izvoljen v občinski svet. SLS je na teh občinskih volitvah prejela le sedem mandatov, župan pa je postal socialdemokrat Viktor Grčar. Na naslednjih občinskih volitvah 21. septembra 1924 je bil Juvan prvič izvoljen v mariborski občinski svet, župan pa je postal Josip Leskovar. Volilno pravico ob volitvah župana so takrat imeli novoizvoljeni občinski svetniki, ki so novega župana izvolili iz svoje sredine. Kot občinski svetnik je Juvan postal član dveh stalnih odsekov in t. i. disciplinskega odseka ter mestni svetnik. (Občinskemu uradu kot izvršilnemu organu mestne občine so namreč do sprejetja Zakona o mestnih občinah leta 1934 ob županu načelovali še štirje mestni svetniki.) 20. septembra 1925 je bil izvoljen v izvršilni odbor SLS za mariborsko volilno okrožje. Na mariborskih občinskih volitvah 18. decembra 1927 je bil ponovno izvoljen za občinskega svetnika na kandidatni listi SLS. Na teh občinskih volitvah je SLS ponovno prejela največ mandatov in je za svojega županskega kandidata postavila Juvana. 14. januarja 1928 je bil Juvan izvoljen za novega mariborskega župana, 6. februarja pa je svečano zaprisegel.
Tudi v drugi polovici tridesetih let je Juvan nastopal kot govornik na shodih slovenskega dela Jugoslovanske radikalne zajednice. Ko je bila oktobra 1935 oblikovana mariborska mestna organizacija JRZ, so za njenega predsednika izvolili Franja Žebota, Juvan pa je postal član njenega odbora.
Županovanje Prvi županski mandat Konec dvajsetih let 20. stoletja je Maribor zaznamovala huda stanovanjska stiska zaradi priseljevanja podeželskega prebivalstva v mesto. Mestna občina se je zato odločila zgraditi novo delavsko kolonijo v Magdalenskem predmestju, in sicer za delavce, ki so bili člani OUZD (Okrožni urad za zavarovanje delavcev). Po načrtih arhitekta Ivana Vurnika so v letu 1928 zgradili 147 vrstnih hiš, ki so danes znane kot Mestna oz. Vurnikova delavska kolonija in predstavljajo primer uspešne socialne gradnje na Slovenskem med svetovnima vojnama. Ob tem je občina pospešeno gradila tudi zasilna stanovanja (v prostorih bivše dragonske vojašnice v Jezdarski ulici, v bivši Dravski vojašnici na Vojašniškem trgu, v barakah pri Kasarni vojvode Mišića, v Jadranski ulici in v Kraljeviča Marka ulici).
Maribor je kot obmejno jugoslovansko mesto, skozi katero je šla najpomembnejša državna železniška proga na sever, nujno potreboval novo carinarnico. Mestna občina jo je sklenila zgraditi že leta 1928. Ker pa so pogajanja s pristojnimi državnimi ustanovami le počasi napredovala, jo je začela graditi šele v drugi polovici tridesetih let. Leta 1928 je sklenila zgraditi tudi novo carinsko pošto na Aleksandrovi cesti; začeli so jo graditi jeseni 1931 in jo dogradili 1934.
Leta 1928 je mestna občina kanalizirala Meljsko predmestje, ob čemer je dokončno regulirala Počehovski potok, ki je do takrat pogosto poplavljal.
Načelni sklep o gradnji novega mariborskega letnega kopališča je bil sprejet že leta 1927 pod županom Leskovarjem, pod županom Juvanom pa je padla odločitev, da se bo ta zgradil na takratnem Felberjevem otoku. Mestna občina je kupila otok 6. aprila 1928. Za nakup otoka so se odločili tudi zaradi potreb v zvezi z načrtovano gradnjo nove hidroelektrarne v neposredni bližini. 20. maja 1929 so se začela gradbena dela na otoku, 15. junija 1930 pa je župan Juvan slovesno odprl novo letno kopališče na Mariborskem otoku, ki je veljalo za najlepše v državi.
2. avgusta 1928 je mestni občinski svet načelno podprl pobudo mariborskega Aerokluba, da naj se na Teznem zgradi mariborsko letališče za mednarodni promet. Mestna občina je sklenila finančno podpreti državo pri njegovi gradnji. Letališče naj bi bilo zgrajeno na takratnem tezenskem vojaškem vadišču, toda vojaške oblasti so potem z odobritvijo zamenjave tezenskega vojaškega vadišča z drugim zemljiščem odlašale tako dolgo, da so zapadli že odobreni krediti. Pravo letališče za mednarodni promet je Maribor nato dobil šele leta 1976, in sicer v bližnji Orehovi vasi.