Jan van Eyck (ali Johannes de Eyck) (nizozemsko: Jɑn vɑn ɛjk), * pred okoli 1390 - † pred okoli 9. julij 1441) je bil flamski, (staronizozemski) slikar aktiven predvsem v mestu Brugge in na splošno velja za enega najpomembnejših severnoevropskih renesančnih slikarjev 15. stoletja.
Mnogi ga imenujejo začetnik nizozemske slikarske šole, razvil je slog z do skrajnosti privedenimi detajli oz. izjemno natančnostjo, njegova spretnost pri izkoriščanju slikarske tehnike z oljnimi barvami je bila vrhunska. Bil je eden prvih, ki je to tehniko polno izkoristil in bil v njej neprekosljiv. Ker je bil izobražen, je bil tudi mojster ikonografije.
Življenje in delo Tistih nekaj dostopnih podatkov kaže, da je bil rojen okoli leta 1390 najverjetneje v kraju Maaseik (danes belgijska provinca Limburg). Dela, ki jih dokončal z bratom Hubertom van Eyckom (umrl 1426) in tistimi, podpisanimi z G (verjame se, da to pomeni Jan) je iluminiran rokopis Torinsko-Milanski horarij ter le okoli 23 ohranjenih del, ki so mu zagotovo pripisana, od tega deset, tudi oltar v Gentu, ki so podpisana in datirana.
Malo je znanega o njegovi mladosti, a se pojavi na seznamu slikarjev na dvoru Filipa Dobrega okoli leta 1425 in od tega trenutka dalje je njegova dejavnost na dvoru razmeroma dobro dokumentirana. Van Eyck je prej služil Janezu III., vojvoda Bavaria - Straubing in grof Holland, Zeeland and Hainault. V tem času si je van Eyck uredil delavnico in delal na preurejanju palače Binnenhof v Haagu. Po Janezovi smrti leta 1425 se je preselil v Brugge in si pridobil naklonjenost Filipa Dobrega. Bil je dvorni umetnik in diplomat in postal višji član slikarskega ceha Tournai, kjer je užival v družbi podobno cenjenih umetnikov, kot sta Robert Campin in Rogier van der Weyden. V naslednjem desetletju se je van Eyckov ugled in tehnična usposobljenost povečala predvsem z inovativnimi pristopi pri ravnanju in manipuliranju z oljnimi barvami. Njegov revolucionarni pristop do oljnih barv je bil tako izjemen, da je italijanski biograf Giorgio Vasari zapisal, da je Jan van Eyck izumil oljno sliko.The myth was propagated by Karel van Mander. In fact oil painting as a technique for painting wood statues and other objects is much older and Theophilus (Roger of Helmarshausen?) clearly gives instructions in his 1125 treatise, On Divers Arts. It is accepted that the van Eyck brothers were among the earliest Early Netherlandish painters to employ it for detailed panel paintings and that they achieved new and unforeseen effects through the use of glazes, wet-on-wet and other techniques. See Gombrich, E.H., The Story of Art, pp 236-9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-XBorchert, 92-94 Danes velja ta trditev za napačno - bil je le prvi, ki je tehniko res obvladal.
Zgodnje življenje Niti datum niti kraj rojstva Jana van Eycka nista dokumentirana. Prvi zapis njegovega življenja prihaja iz dvora Janeza III. Bavarskega v Haagu, kjer so bila opravljena plačila Meyster Jan den malre (Mojster Jan slikar) med letoma 1422 in 1424, ki je potem postal dvorni slikar z nazivom valet de chambre z najmanj enim do dvema pomočnikoma.Châtelet, Albert, Early Dutch Painting, Painting in the northern Netherlands in the fifteenth century. 27-8, 1980, Montreux, Lausanne, ISBN 2-88260-009-7 Za vladarja je opravljal pomembne naloge, vladar mu je zaupal. To pomeni, da je datum rojstva najkasneje 1395. Vendar pa je njegova očitna starost na verjetnem avtoportretu iz leta 1433 (London) kaže, da je datum bližje 1380.Campbell (2008), 174 Ob koncu leta 1500 je bilo ugotovljeno da je bil rojen v Maaseik v škofiji Liège. Ta trditev še vedno velja za verodostojno iz etimoloških razlogov, če se upošteva njegov priimek Eyck. Trditev je podprta z dejstvom, da je živela njegova hči Lievine v samostanu v Maaseiku po očetovi smrti. Ni znano, kje se je izobraževal, a njegova uporaba grščine in hebrejščine v številnih napisih na njegovih delih kaže, da je bil klasično izobražen. Iz grba na njegovem nagrobniku je razbrati, da je izhajal iz nižjega plemstva.
Jan van Eyck je pogosto povezan z bratom slikarjem Hubertom van Eyckom. Eno najbolj znanih del Jana van Eycka, oltarna slika Čaščenje mističnega jagnjeta iz katedrale Sint Baafskatedraal v Gentu, je verjetno nastala v sodelovanju obeh; začel leta 1420 Hubert in končal leta 1432 Jan. Danes je težko določiti, kateri od angelov in svetnikov, romarjev in drugih likov je naslikal kateri od obeh slikarjev. Še en brat Lambert je omenjen v burgundskih dvornih dokumentih in domnevajo, da je bil tudi slikar in da bi lahko nadzoroval zaprtje delavnice Jana van Eycka v Bruggeu. Še za enega pomembnega a precej mlajšega slikarja, ki je deloval v južni Franciji, Barthélemy van Eyck, domnevajo, da je bil povezan z njimi.
Van Eyck je pogosto mislil, da bo ostal anonimen avtor znan s podpisom G v iluminiranem rokopisu Torinsko-milanski horarij. Če je to res, je to delo edino znano delo iz njegovega zgodnjega obdobja. Večina teh miniatur je bilo uničenih v požaru leta 1904, ohranile so se le na fotografijah in kopijah.
Obdobje zrelosti thumb|right|250px|Portret Arnolfinijev, 1434; Narodna galerija London Po smrti Janeza III. Bavarskega v letu 1425, van Eyck začne delati za močnega in vplivnega valoiškega kneza, vojvodo Filipa Dobrega Burgundskega.Chilvers, 246 Eno leto je živel je v Lillu, nato pa se preselil v Brugge, kjer je živel do svoje smrti leta 1441. Številni dokumenti objavljeni v 20. stoletju govorijo o njegovem delu v službi Filipa Dobrega. V imenu vojvode so ga poslali na številne diplomatske misije. Delal je na več projektih, ki bi lahko pomenili več kot samo slikarstvo, kot na primer njegovo težavno potovanje v Lizbono skupaj s skupino, ki je bila namenjena pripravi poroke vojvode z Izabelo Portugalsko. Naloga van Eycka je bila naslikati nevesto, tako da bi si vojvoda lahko ustvaril sliko Izabele pred sklenitvijo zakonske zveze. Z izjemo dveh portretov Izabele Portugalske, ki jih je van Eyck naslikal na Filipov ukaz kot član delegacije v letih 1428-1429, je natančna narava teh del nejasna. Princesa verjetno ni bila posebej privlačna in Van Eyck jo je naslikal točno tako. Svoj model je pokazal kot dostojanstven, a ni skril pomanjkljivosti. Potoval je tudi v Španijo in v Sveto deželo. Od tu je potoval še v več krajev po Iberskem polotoku in obiskal vrsto vladarjev.
Kot slikarja in valet de chambre (osebnega pomočnika), ga je vojvoda izjemno dobro plačal. Njegova letna plača je bila precej visoka in se je podvojila dvakrat v prvih nekaj letih, pogosto pa je dobil še posebne nagrade. Samo njegova plača je Jana van Eycka naredila za prvega nizozemskega slikarja, saj je bila za preživetje večina drugih slikarjev odvisna od posameznih naročil. Navedba, da je bil van Eyck v umetnosti izredno visoko cenjen je dokument iz leta 1435, v katerem je vojvoda zmerjal svoje finančnike da ne plačujejo slikarja, in češ da bi van Eyck zato lahko odšel in da potem nikjer ne bodo našli njemu enakega v »umetnosti in znanosti«. Vojvoda je bil tudi boter enega od van Eyckovih otrok in je podprl njegovo vdovo po slikarjevi smrti, leto kasneje pa pomagal eni od njegovih hčera s sredstvi potrebnimi za vstop v samostan.
Jan van Eyck je, poleg svojega dela na dvoru, delal slike tudi za zasebne naročnike. Najpomembnejša med njimi je oltarna slika v Gentu naslikana za Jodocusa Vijdtsa in njegovo ženo Elisabeth Borluut. Začel je delati pred letom 1426 in končal vsaj delno po 1432. Naslikal pa je tudi portret svoje žene Portret Margarete van Eyck, s katero se je poročil okoli 1432/1433.
Izjemno za tiste čase je bilo, da je van Eyck pogosto podpisal in datiral svoje slike. Njegov podpis ALS IK KAN je vzet iz flamskega reka »Kar zmorem, ne kaj bi«. Prav zaradi njegove navade podpisovanja svojih del je njegov ugled preživel.
Jan van Eyck je umrl v Bruggu leta 1441 in je bil pokopan v cerkvi sv. Donatiana, ki je bila kasneje v času francoske revolucije uničena.
Dela Jan van Eyck je poleg dela na dvoru izdeloval tudi slike za zasebne stranke. Med njimi je predvsem Gentski oltar, naslikan za trgovca, finančnika in politika Jodocusa Vijdtsa in njegovo ženo Elisabeth Borluut. Poliptih, ki ga je začel delati pred letom 1426 in končal do leta 1432, predstavlja »končno osvojitev resničnosti na severu«, ki se od velikih del zgodnje renesanse v Italiji razlikuje po pripravljenosti, da se odreče klasični idealizaciji v korist zvesto opazovanje narave.Gombrich, E. H., The Story of Art, 236–9. Phaidon, 1995
Čeprav je mogoče predvidevati - glede na povpraševanje in modo -, da je ustvaril številne triptihe, je preživel le Dresdenski triptih, čeprav so ohranjeni številni deli kril razstavljenih poliptihov. Kontrolni znaki so tečaji na originalnih okvirjih, usmerjenost portretiranca in roke v molitvi ali vključitev ikonografskih elementov v sicer na videz posvetnem portretu.
Samozavestno mu pripisujejo približno 20 ohranjenih slik, vse datirane med letoma 1432 in 1439. Deset, vključno z Gentskim oltarjem, so datirane in podpisane z različico njegovega gesla ALS ICH KAN. Leta 1998 je Holland Cotter ocenil, da je »samo dva ducata slik ... pripisanih ... z različno stopnjo zaupanja, skupaj z nekaj risbami in nekaj stranmi iz ... Torinsko-milanski horarij«. Opisal je »zapleteno razmerje in napetost med umetnostnimi zgodovinarji in muzeji pri dodeljevanju avtorstva. Od približno 40 del, ki so sredi 80-ih let veljale za originale, vodilni raziskovalci približno desetim danes močno pripisujejo delavnico«.Cotter, Holland. "Mysteries in the Crystalline World of a Flemish Master". New York Times, 24 April 1998. Retrieved 28 April 2018
Torinsko-milanski horarij: umetnik G
Od leta 1901 je Jan van Eyck pogosto pripisan kot anonimni umetnik, znan kot Umetnik G Torinsko-milanskega horarija. Če je to pravilno, so torinske ilustracije edina znana dela iz njegovega zgodnjega obdobja; po Thomasu Krenu so zgodnejši datumi za Umetnika G pred kakršno koli znano tablo v eyckovskem slogu, ki »sproža provokativna vprašanja o vlogi, ki jo je lahko imela iluminacija rokopisa pri hvaljeni verisimilnosti Eyckovega oljnega slikarstva«.Kren (2003), 83
Dokazi za pripisovanje van Eycku deloma temeljijo na dejstvu, da čeprav so figure večinoma mednarodnega gotskega tipa, se ponovno pojavijo v nekaterih njegovih poznejših delih. Poleg tega obstajajo grbi, povezani z Wittelsbach, s katero je imel povezave v Haagu, medtem ko nekatere figure v miniaturah odmevajo s konjeniki v Gentskem oltarju.
Večino Torinsko-milanskega horarija je leta 1904 uničil požar in so ostanki preživeli le na fotografijah in kopijah; samo tri strani, ki jih pripisujejo Umetniku G so ohranjene, tiste z velikimi miniaturami Rojstva Janeza Krstnika, Najdba Pravega križa in Molitev mrtvim (ali Rekviem maše, latinsko Officium defunctorum) z miniaturami na spodnji strani in začetnice prvega in zadnjega od njih 'Catalogue of illuminated manuscripts '. British Library. Retrieved 9 November 2018 Molitev mrtvim je pogosto videti kot spomin na Janovo Madona v cerkvi (1438–1440). Leta 1904 so bili izgubljeni še štirje: vsi elementi strani z miniaturami, imenovanimi Molitev na obali (ali Vojvoda William Bavarski na morski obali, suverenova molitev itd.), in nočni prizor Izdaja Kristusa ( ki ga je Durrieu opisal kot 'obrabljenega' že pred požarom), Kronanje Device Marije in njen bas-de-page ter velika slika samo morske pokrajine Potovanje sv. Juliana in sv. Marte. Kren (2003), 84, note 1. Châtelet, 34–35 and 194–196 – all except the Coronation are illustrated there. The titles vary between authors. Châtelet additionally credits Hand G with parts of The Intercession of Christ and the Virgin in the Louvre (p.195)
Marijina ikonografija