Papež Aleksander VII. (rojen kot Fabio Chigi), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 13. februar 1599, Siena (Nadvojvodina Toskana), † 22. maj 1667 Rim (Papeška država).
Papež je bil med letoma 1655 in 1667.
Življenjepis
Mladost in sorodstvo Fabio Chigi se je rodil v Sieni v Nadvojvodini Toskani, kot član ugledne bankarske družine Chigi in pranečak papeža Pavla V. (1605–1621)..
Rodbina Chigi iz Siene je bila med najslavnejšimi in najmogočnejšimi italijanskimi rodbinami. V času rimske renesanse je bil prednik Aleksandra VII. znan kot Magnifico. Družina Chigi si je pridobila veliko bogastvo, ko je Agostino Chigi postal bankir papeža Julija II., ki mu je bil tako naklonjen, da mu je dovolil, da je v svoj grb poleg že obstoječih hribov privzel še hrast iz papeževega grba. .
Papežev oče Flavio Chigi, nečak Pavla V., je dal svojemu sinu čvrsto vzgojo. Veliko dolguje tudi svoji materi Lauri Marsili, ki je imela izredno vlogo in vpliv na vzgojo svojih otrok. V mladosti je bil Fabio bolehen, kar je bilo posledica mrtvoudnih napadov v otroštvu. Najprej ga je poučevala mati, pozneje pa sposobni skrbniki, ki so odkrili njegovo nadarjenost in ljubezen do branja. .
Ker je imel temeljito znanstveno podlago že od doma, si je na Sienski univerzi brez posebnih težav 1626 pridobil doktorate po petletnem študiju iz modroslovja, po štiriletnem študiju iz bogoslovja ter iz prava.
Fabijev starejši brat Mario se je poročil z Bereniko (Berenice), hčerjo Tiberija della Ciala, ki je rodila štiri otroke, od katerih sta Agnes in Flavio dočakala odraslost. Flavia (1631-1693) je postavil za kardinala njegov stric 9. aprila 1657. Njegov brat Augusto Chigi (1595-1651) se je poročil z Olimpijo della Ciaia (1614-1640) in nadaljeval rodovno deblo kot roditelj kneza Farnese, Agostina Chigija. Fabijeva sestra Onorata Mignanelli se je poročila s Firmanom Bichijem; njun sin Antonio je postal škof v Montalcinu (1652-1656) in nato v Osimu (1656-1659); za kardinala ga je imenoval njegov stric Alexander VII.: in pectore 9. aprila 1657, a javno 10. novembra 1659.Lorenzo Grottanelli, "La regina Cristina di Svezia in Roma," La Rassegna nazionale 50 (Firenze 1889), 225-253, s. 250. Drugi njegov nečak je bil Giovanni Bichi, ki mu je zaupal poveljstvo papeške mornarice. https://books.google.com/books?id=yK80AQAAMAAJ&pg=PA299&lpg=PA299&dq=giovanni.bichi+alexander+viii&source=bl&ots=gFOd_MPzZ2&sig=Ov5jjg9m8gArWZkMGDzA0FvJWJY&hl=en&sa=X&ved=2ahUKEwjt6pP7j7beAhXyhOAKHajQCgwQ6AEwAnoECAIQAQ#v=onepage&q=giovanni.bichi%20alexander%20viii&f=false.
V papeški diplomatski službi 1627 je začel svojo vajeniško dobo kot vice-legat v Ferrari; na priporočilo dveh kardinalov je postal inkvizitor na Malti.V. Borg, Fabio Chigi, Apostolic Delegate in Malta, 1634-1639. Objava njegovega uradnega dopisovanja (Città del Vaticano: Biblioteca Apostolica Vaticana, 1967)..
Chigi je bil posvečen v duhovnika decembra 1634. Prejel je naslov referendarius utriusque signaturae, s čimer je postal prelat in dobil pravico delovanja na Papeškem rimskem dvoru. 8. januarja 1635 je postal škof Narda v južni Italiji; posvečenje mu je podelil 1. julija 1635Patritius Gauchat, Hierarchia catholica medii et recentioris aevi Tomus IV, editio altera (Monasterii 1935), s. 257, op. 5. Miguel Juan Balaguer Camarasa, malteški škof."Pope Alexander VII - Fabio Chigi" Catholic-Hierarchy.org. David M. Cheney. Retrieved July 2, 2016. 13. maja 1652 je bil prestavljen za škofa Imole.
Škof Chigi je postal apostolski nuncij v Kelmorajnu (1639–1651) 11. junija 1639. Tam je podpiral obsodbo Urbana VIII. glede heretične Jansenove knjige Augustinus, ki jo je obsodil z bulo In eminenti 1642.Joseph Bergin, Church, Society and Religious Change in France, 1580-1730 (New Haven: Yale University Press, 2009), pp. 396-404.
Tridesetletna vojna in Vestfalski mir
Švedskega kralja so zaradi uspehov na bojnem polju imenovali Severni lev. Preden je Gustav Adolf odšel v Nemčijo, da bi v tridesetletni vojni širil in utrjeval protestantizem, je hčerki Kristini zagotovil pravico do prestolonasledstva v primeru, če se ne bo vrnil.
Njena mati Marija Eleonora Brandenburška je bila malo čudna; ko je kralj 6. novembra 1632 umrl na bojišču, je ukazala, da kralja ne smejo pokopati, dokler ne bodo pokopali tudi nje skupaj z njim. Zategadelj so ga pokopali šele po osemnajstih mesecih, 22. junija 1634.Peter Englund: Sølvmasken (s. 159), edited by Spartacus, Oslo 2009, . Kristina - je bila stara pet let, ko je oče 1632 padel v bitki pri Lützenu.
Švedska je hotela z vojskovanjem utrditi svoj vpliv po severnonemških deželah okrog Baltiškega morja, a je doživela poraz 1634 v Bitki pri Nördlingenu. Protestante je podpiral denarno francoski kardinal Richelieu, pa tudi Beneška republika. Tako so se mogli postavili po robu papežu in katoliškim interesom. Protestantje so zaradi zanje ugodnejšega položaja hotlei nadaljevanje vojne; medtem pa je kraljična Kristina poslala na mirovno konferenco lastnega poslanca Salviusa, da bi dosegel mirovni sporazum. Kristina je bila po svoji miroljubnosti pravo nasprotje očetovo srboritosti in nuncij je že takrat občudoval njeno odločnost. Z Vestfalskim mirom 1648 je Švedska vendarle ostala velesila in gospodarica Baltiškega morja.Böhme, Klaus-R (2001). "Die sicherheitspolitische Lage Schwedens nach dem Westfälischen Frieden". In Hacker, Hans-Joachim. Der Westfälische Frieden von 1648: Wende in der Geschichte des Ostseeraums (in German). Kovač. p. 35. .
Nuncij Chigi se je udeležil pogajanj; vendar so on in odposlanci sklenili, da ne bodo imeli nobenega stika z osebami, ki jih je Cerkev smatrala za heretike. Tako so zamudili ugodno priložnost, da bi bolj vplivali na izhod. Chigi je sicer nato oporekal v imenu papeštva zoper dokončne sklepe, ki so pomenili za katoličane vsekakor hudo izgubo in poraz, vendar brez uspeha. . Derek Croxton and Anuschka Tischer, The Peace of Westphalia : a historical dictionary (Westport, Conn.: Greenwood Press, 2002).
Sam papež Inocenc X. je bil še ostrejši in je izjavil, da je doseženi mir »ničen, neveljaven, krivičen, škodljiv, malopriden, prazen, brez pomena in učinka za vse čase.« Kalevi Jaakko Holsti, Peace and War: Armed Conflicts and International Order, 1648-1989 (Cambridge: Cambridge University Press 1991), p. 25. Mir je vendarle končal krvavo versko Tridesetletno vojno (1618–1648) in uvedel mirno obdobje ter novo ravnotežje med evropskimi silami, ki je trajalo do Francoske revolucije (1789).
Leta 1651 je bil Chigi postavljen za državnega sekretarja Rimske kurije.
19. februarja 1652 je bil povzdignjen v kardinala.
13. maja 1653 pa je bil imenovan za nadškofa (osebni naziv) škofije Imola.
Papež
Izredno dolg konklave Konklave, ki je sledil smrti papeža Inocenca X. na dan 7. januarja 1655, se je zelo zavlekel in je bil najdaljši v celem stoletju; začel se je 18. januarja in končal 7. aprila, ko je bil izvoljen kardinal Fabio Chigi, rojen v Sieni. Izvolil si je ime Aleksander VII. v znamenje priznanja papežu Aleksandru III., ki je tudi bil Sienčan.
Še nikoli se ni udeležilo papeških volitev toliko škrlatnikov kot sedaj: kar 62. Ranke pravi, da »so se sestali prvič brez zunanjih pritiskov. Ko so jim predložili, naj se prostovoljno združijo okrog ene glave, so odgovarjali, češ da ima vsakdo svojo lastno glavo in tudi noge. Bili so po večini odlični možje s samostojnim mišljenjem – imenovali so jih squadrone volante - in se niso vdajali besedam kakega nečaka, ampak so sledili le lastnemu prepričanju in uvidevnosti.«
Brezvodstvena skupina, ki se je sicer skromno imenovala »Božja stranka«, se je na videz kazala neodvisna; v resnici pa je dobivala navodila od oblastne ženske, skrivajoče se v svoji palači na Piazza Navona, Olimpije. Brata Barberini sta zopet delovala: Antonio je potegnil s Francozi, Francesco s Španci – kot sta to počela že v prejšnjem konklavu. Redkokdaj je bil konklave tako mnogostrankarski in nikoli še ni bil tako številen. 69 konklavistov je vstopilo v Vatikan 18. januarja, a od teh je bilo kar 32 možnih kandidatov.
Rimljani so se seveda neznansko zabavali na račun morebitnih papežev in vsakodnevne paskvinate so vedrile prebivalstvo in prodirale celo do odročnih vasi. V zaselku Arquato blizu Ascolije so se kmetavzarji oblekli v škrlatnike in oponašaje konklavske obrede; slovesno so izvolili za papeža pastirja, ter ga okronali z lepenkasto tiaro. On je objavil bulo, s katero je odpravil vse mlinske dajatve in takse na sol ter so ga zmagoslavno vozili po vaseh. Ta nespoštljiva, čeprav neškodljiva hudomušnost pa se je usodno končala, saj so krivce naznanili izsledništvu; in po treh dneh je bil papirnati-papež mrtev. Vsekakor pa je izredno število kandidatov povzročalo resne težave in konklave se je zavlekel. Francija je zopet podpirala Sacchettija, Španija pa Castagna – a bila je bolj zavzeta z zavračanjem Mazarinovega varovanca kot s podpiranjem svoje zadeve. Toskanski kandidat pa je bil Chigi. .
Kardinal Ottobuono je že ob smrti Inocenca X. dejal: »Poiskati moramo poštenjaka.« Na to je odvrnil njegov zaveznik Azzolino: »Če hočete poštenjaka, tukaj ga imate,« in je pokazal na Fabia Chigija. Vsi so menili, da bodo takoj enoglasno izvolili Chigija; vendar se je ta konklave razvlekel v najdaljšega v celem stoletju. Kardinalski zbor je pač moral upoštevati marsikatero okoliščino; sicer so se strinjali, da bi bil najboljši Fabio; vendar je izboru nasprotoval vsemogočni francoski ministrski predsednik Mazarin, ker mu svojčas kot nuncij v Kölnu ni nudil pričakovane podpore v vojni zoper Nemčijo.
Fabio je sam prosil, naj volijo koga drugega – vendar je 7. aprila 1655 dobil potrebno večino. Izvolitev je sprejel le obotavljaje, kot je sam dejal: »iz pokorščine in z željo, da izpolnim Božjo voljo«. Ko je vstopil v Baziliko sv. Petra, da bi sprejel poklon kardinalov, se ni hotel po starem običaju povzpeti k oltarju, ampak je ostal na stopnici in stiskal v rokah razpelo. V več rimskih cerkvah je določil češčenje za srečno vladanje; da bi imel v spominu minljivost življenja, je imel v svoji sobi mrtvaško glavo, ki mu jo je iz marmorja napravil Bernini.
Ko je bil 18. aprila istega leta ustoličen in kronan, je namesto običajne pojedine pogostil reveže in pomilostil številne zapornike. .
Delovanje Njegov pontifikát so posebej obremenjevali odnosi s Francijo. Mladi kralj Ludvik XIV. si je skušal v smislu galikanizma pridobiti razne pravice v Cerkvi, posebej se je potegoval za to, da bi lahko sam imenoval škofe. Ko je papeška korziška straža napadla kraljevo poslanstvo in je bilo tudi nekaj mrtvih, je prišlo do hude zamere; papeška zaveznika Španija in Nemčija sta bila zapletena v vojno in tako so lahko Francozi v znak maščevanja zasegli papeško posest v Avignonu. Aleksander VII. je moral pod ponižujočimi pogoji potrditi kraljeve »pravice« do imenovanje škofov.
Tudi v organiziranju skupne obrambe pred Turki papež ni imel uspehov.
Imenovanja in posvečenja Kardinalska imenovanja Aleksander VII. je imenoval 38 kardinalov v 7 konzistorijih, s poudarkom na Italijanih in posebno na rojakih Sienčanih, med katerimi so bolj znani: goreči škof obnovitelj in svetnik Gregorio Barbarigo; .Kardinal Gregorio Giovanni Gasparo Barbarigo (1625-1697), je bil padovanski škof in kardinal-duhovnik pri San Marco; poblaženil ga je 6.VII.1771 Klemen XIV., a posvétil 26.V.1960 sv. Janez XXIII..