Papež Pij VII.

Papež Pij VII. (rojen kot Barnaba Gregorio Chiaramonti, benediktinski) italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 14. avgust 1742 Cesena, † 20. avgust 1823 Rim, Papeška država.

Papež in vladar Papeške države je bil med letoma 1800 in 1823.

Življenjepis

Mladost in duhovni poklic

Barnaba Niccolò Maria Luigi Chiaramonti se je rodil 14. avgusta 1742 v Ceseni kot najmlajši sin grofa Scipiona Chiaramontija (30. april 1698 – 13. september 1750). Njegova mati Giovanna Coronata († 22. november 1777) je bila hči markiza Ghinija; prek nje je bil bodoči papež Pij VII. v sorodu z Braschijevimi - družino papeža Pija VI. po poroki 10. novembra 1713. E. Y. Hales pa v knjigi The Emperor and the Pope meni, da Chiaramonti ni bil v sorodu z družino Braschi, čeprav so tako mislili njegovi sodobniki in je to tudi sam izjavil. Njegova družina je bila sicer plemiškega stanu, vendar ni bila bogata, temveč je pripadala k srednjemu razredu.

Njegova stara starša po materini strani sta bila Barnaba Eufrasio Ghini in Isabella de' conti Aguselli; po očetovi strani pa Giacinto Chiaramonti (1673–1725) in Ottavia Maria Altini; njegov pradedek po očetovi strani je bil Scipione Chiaramonti (1642–1677), prababica pa Ottavia Maria Aldini. Njegova pra-pra-starša po očetovi strani sta bila Chiaramonte Chiaramonti in Polissena Marescalchi.

Njegov dedek je moral zapustiti pradedovsko palačo, ki jo je Pij VII. kljub njegovemu doslednemu nasprotovanju nepotizmu skušal odkupiti z lastnimi sredstvi, da bi jo vrnil vnuku Scipionu; njegov oče je umrl septembra 1750, mati-vdova pa je ostala z dvema dekletoma in štirimi sinovi. Najstarejši sin Hiacint (Giacinto Ignazio; 19. september 1731 – 7. junij 1805) je 1749 vstopil k jezuitom, a je vse izgubil ob razpustitvi reda (1773), dokler mu brat leta 1809 ni dodelil skromne službe arhidiakona v Ceseni; Tomaž, drugi sin (Tommaso; 19. december 1732 – 8. december 1799), je ostal v domači hiši; Gregor ni dokončal študijev na Accademia dei Nobili Ecclesiastici in je bil v breme družini; Olimpija je vstopila v samostan v Riminiju, in je umrla leta 1828 kot »hišna nuna«; Ottavia (1. junij 1738 – 7. maj 1814).Večina virov ne omenja Oktavije, od katere obstajajo le skopi podatki zadnji rojeni Barnaba (14. avgust 1742 – 20. avgust 1823) je dokončal študije pri oblatih v benediktinskem samostanu S. Maria del Monte nad Ceseno, ter k njim vstopil 26. julija 1756. Šest let pozneje je tudi mati vstopila k strogim karmeličankam v Fanu pod imenom Teresa Diletta di Gesù e Maria, kjer je umrla 26. novembra 1777. Ko se je njen sin Barnaba vrnil s konklava v Benetkah, je maševal na njenem grobu 20. junija 1800.

Tako kot njegovi bratje je obiskoval plemiški zavod Collegio dei Nobili v Ravenni; kljub temu se je 2. oktobra 1756 pri 14 letih odločil vstopiti k benediktincem kot novinec v opatiji Santa Maria del Monte. Dve leti za tem, 20. avgusta 1758, je napravil zaobljube in si privzel ime "Gregor". Poučeval je na benediktinskih fakultetah v Parmi in Rimu, kjer je bil posvečen v duhovnika 21. septembra 1765.

Škofovstvo in škrlatništvo Njegov sorodnik, kardinal Giovanni Angelo Braschi, je bil 15. februarja 1775 izvoljen za papeža in si nadel ime papež Pij VI. (1775–99); glede na to, da še ni bil škof, ga je 21. februarja 1775 posvetil kardinal Gian Francesco Albani; naslednjega dne pa ga je okronal kardinal Alessandro Albani. Alessandro Albani (15. oktober 1692 – 11. december 1779) je bil rimskokatoliški kardinal, navdušen starinar in mecen umetnosti v Rimu. Kot kardinal (od 1721) je podpiral koristi vlad Avstrije, Savoje in Britanije proti koristim Francije in Španije; bil je znan pravnik in papeški upravnik. Za kardinala ga je postavil papež Inocenc XIII..

Ta izvolitev je odprla pot cerkvenemu napredovanju tudi za Chiaramontija. Le nekaj let pred to izvolitvijo, leta 1773, je namreč on postal osebni spovednik Braschija. Leta 1776 je Pij VI. 34-letnega patra Gregorja, ki je poučeval v samostanu pri cerkvi Sant'Anselmo na Aventinu v Rimu, imenoval za častnega nadarbinskega opata njegovega samostana. Čeprav je bila to starodavna praksa, je spodbudila godrnjanje in nevoščljivost sobratov, češ da tako imenovanje ni v skladu s Pravilom sv. Benedikta.

Decembra 1782 ga je papež imenoval za škofa v Tivoliju blizu Rima, a 21. decembra istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Pij VI. ga je februarja 1785 povišal v kardinala duhovnika pri pri San Callistu,Cardinal Title S. Callisto GCatholic.org nato pa za škofa Imole; to službo je opravljal vse do leta 1816.

Papež

Izvolitev 14. marca 1800 je bil v konklavu izvoljen za papeža in 21. marca istega leta je bil ustoličen.

Papež Pij VI., ki je bil do konca življenja francoski ujetnik in je v Napoleonovem ujetništvu tudi umrl, je pred smrtjo določil, naj bodo volitve njegovega naslednika tam, kjer se bo lahko zbralo največje možno število kardinalov. Umrl je 29. avgusta 1799 v francoskem zaporu v Valenci. Med kardinali so bili nekateri zaprti, drugi izgnani in so bežali pred francoskimi okupatorji iz Rima; največ se jih je moglo zbrati v Benetkah, ki so bile takrat pod avstrijsko oblastjo.

Konklave se je začel v benediktinskem Samostanu sv. Jurija na Otoku sv. Jurija. Bili so trije glavni kandidati, od katerih sta bila dva nesprejemljiva za Habsburžane; njihov ljubljenec Mattei pa ni mogel zbrati zadosti glasov.

Resen kandidat je bil tudi Bellisomi, ki mu avstrijski kardinali niso bili naklonjeni; „veto“ je vložil zoper njegovo izvolitev v imenu avstrijskega cesarja Franca I. kardinal Herzan von Harras.J. P. Adams, Sede Vacante and Conclave, 1799-1800. pridobljeno 13. marec 2016

Po večmesečnem zastoju je Maury kot sporazumnega kandidata predlagal Chiaramontija. 14. marca 1800 ga je kardinalski zbor res izvolil za papeža tudi zato, ker ni bil preveč nasproten francoski revoluciji; v čast svojega neposrednega in mučeniškega predhodnika je prevzel papeško ime Pij VII.

Kronali so ga 21. marca v tamkajšnji samostanski Cerkvi sv. Jurija na dokaj nenavadni papeški slovesnosti, ko so mu deli na glavo papirnato tiaro; Francozi so namreč pokradli ob zasedbi Rima in ob izgnanstvu papeža vse tiare, kar jih je imel v lasti Sveti sedež.

Papež se ustavi v Istri Novi papež je nato odplul proti Rimu na avstrijski ladji Bellona, in je po dvanajstih dneh prispel v Pesaro, od koder je nadaljeval potovanje proti Rimu.

Na svoji poti iz Benetk se je od 12. do 15. junija 1800 mudil v Istri. Po izplutju iz Benetk je namreč jugo prisilil fregato Bellono pod poveljstvom Dandola, da se je zatekla v Tarsko valo. Ker je bil novograjski škof še v Benetkah, kamor je odšel na obisk k papežu, so člani bližnjih kapitljev (novigrajskega, bujskega in poreškega) in okoliški prebivalci obiskali papeža v Tarski vali.

Grožnjanski župnik je prejel tedaj privilegij razglasitve za kanonika in nadžupnika, dva njegova kaplana pa za kanonika (papeška listina z dne 11. decembra 1801).

V spomin na papežev prihod v začetku 19. stoletja v župnijsko cerkev sv. Martina v Taru so na njen zatrep postavili kamniten napis v latinščini, ki pravi, da je bil »13. in 14. junija 1800 v Tarski vali njegova svetost papež Pij VII.«.

Odnosi z Napoleonom

Konkordat Kardinal Consalvi je nemudoma odšel v Francijo, da bi se pogajal za konkordat s prvim konzulom Napoleonom. Čeprav pogodba ni vplivala na vrnitev k staremu krščanskemu redu in k povračilu odvzetega cerkvenega premoženja, je Cerkvi le zagotovila določena civilna jamstva; priznala je "katoliško, apostolsko in rimsko vero" kot vero "večine francoskih državljanov". See drop-down essay on "The Third Republic and the 1905 Law of Laïcité"

Glavne postavke sporazuma med Francijo in papežem so bile: Razglas, da je "katolištvo vera velike večine Francozov"; ni pa uradna vera, ki ohranja versko svobodo, zlasti glede na protestante. Papež ima pravico imenovati in odstavljati škofe. Država bo plačevala uradniške plače klerikom, a duhovščina bo prisegla zvestobo državi. Cerkev se je odrekla vsem zahtevam po cerkvenih zemljiščih, ki so bila odvzeta po letu 1790. Nedelja je bila ponovno vzpostavljena kot "praznik", kar je začelo veljati z Velikonočno nedeljo, 18. aprila 1802.

Izgnanstvo in zapor Kot papež je sledil politiki sodelovanja s Francosko republiko in nato cesarstvom, ki ji je sledilo 1804. Bil je prisoten na kronanju Napoleona I. in njegove prve žene Jožefine leta 1804 v Parizu. Sodeloval naj bi pri francoski celinski blokadi Velike Britanije; ker je temu državni tajnik Consalvi ostro oporekal, je bil prisiljen odstopiti. Kljub temu je Francija 1809 zasedla in priključila Papeško državo, ugrabila Pija VII. za ujetnika ter ga izgnala v Savono; tam je ukazal Pij VII. uničiti svoj ribiški prstan, da ga ne bi noben samodržec mogel uporabljati na svetoskrunski način: in res je Napoleon kmalu zahteval ta papeški prstan, ki so mu ga poslali razrezanega in prelomljenega na dvoje, da ga res ni mogel uporabiti. To je bilo edinkrat v dvatisočletni zgodovini Katoliške Cerkve, da je bil ribiški prstan uničen v času življenja vladajočega papeža.

Dne 15. novembra 1809 je papež Pij VII. posvetil cerkev v La Voglini v Piemontu z namenom, da bi postala njegovo duhovno oporišče med izgnanstvom. Ko je Napoleon izvedel za njegove namere, ga je izgnal v Francijo. Kljub temu je papež Napoleona še naprej imenoval "moj dragi sin"; vendar je dodal, da je bil "sicer nekoliko trmast, a še vedno sin".

To izgnanstvo se je končalo šele, ko je Pij VII. leta 1813 podpisal Fontainebleaujski konkordat. Eden od uspehov te nove pogodbe je bila izpustitev zaprtih kardinalov in vrnitev izgnanih, vključno s Consalvijem, ki je, ko se je ponovno pridružil papeževemu spremstvu, takoj uspel prepričati Pija VII., da je s sporazumom preveč popustil samodržcu. Papež je marca 1814 nekatere ugodnosti res preklical, zaradi česar so francoske oblasti ponovno zaprle številne prelate. Njihova ječa pa je trajala le nekaj tednov, saj je Napoleon moral po hudih porazih odstopiti 11. aprila istega leta.

Kardinal Bartolomeo Pacca, ki so ga Francozi ugrabili skupaj s papežem, je 1808 prevzel službo državnega tajnika in med izgnanstvom ohranil svoje spomine; prvotno napisani v italijanščini, so bili prevedeni v angleščino in opisujejo težave in uspehe njunega izgnanastva ter zmagoslavno vrnitev v Rim 24. maja 1814.

Piju je ječa pravzaprav povečala ugled: ljudje so v njem gledali živega mučenca. Ko je se je končno vrnil v Rim, so ga verniki toplo in navdušeno pozdravljali kot pravega junaka; to izredno spoštovanje do papeža kot Kristusovega namestnika pa ni krščansko ljudstvo skazovalo samo njemu, ampak tudi njegovim naslednikov vse do današnjih dni.

Mirnejše obdobje po Napoleonovem padcu

Nasprotovanje suženjstvu

Pij VII. se je pridružil izjavi Dunajskega kongresa iz leta 1815, ki jo je zastopal kardinal državni tajnik Consalvi, in pozval k odpravi in zatrtju trgovine s sužnji. To se je nanašalo zlasti na kraje, kjer sta vladali Španija in Portugalska, in kjer je bilo suženjstvo v veljavi kot gospodarsko zelo pomembno; proti tej trgovini so nastopali pred tem zlasti jezuiti, in to je bil eden glavnih razlogov, da so jih oblasti oziroma dobičkaželjni in brezvestni trgovci teh dežel hoteli in tudi uspeli neusmiljeno zatreti.

Papež je napisal pismo francoskemu kralju Ludviku XVIII. z dne 20. septembra 1814 in portugalskemu kralju in brazilskemu cesarju Ivanu VI. leta 1823, naj napravita suženjstvu konec. Obsodil je trgovino s sužnji in prodajo ljudi opredelil kot krivico zoper človeško dostojanstvo v duhu svojih prednikov. V svojem pismu portugalskemu kralju je zapisal: "Papež obžaluje, da se ta trgovina s temnopoltimi, za katero je verjel, da je prenehala, še vedno izvaja v nekaterih področjih in še na bolj krut način kot nekdaj. Prosi in roti portugalskega kralja, da uporabi ves svoj ugled in modrost, da iztrebi to brezbožno in nagnusno sramoto."

Odnos do Združenih držav