Engelbert Besednjak, slovensko-italijanski politik in publicist, * 14. marec 1894, Gorica, † 21. december 1968, Trst.
Njegov oče je bil krojač Jožef, mati mu je bila perica in likarica Jožefa (rojena Jež). Po nemški gimnaziji v Gorici je študiral pravo na Dunaju, kjer je 1920 tudi doktoriral. V letih 1913–1914 je bil tajnik goriške Krščanske socialne zveze. Leta 1919 je bil poklican v glavno uredništvo Slovenca, 1920 pa je postal glavni urednik tržaške Edinosti. Leta 1921 je bil imenovan za člana izrednega deželnega odbora za Goriško in Gradiško. Prevzel je glavno uredništvo tednika Goriška straža (1922–1924) in bil v vodstvu Krščanske socialne zveze. Bil je v vodstvu Kmetsko-delavske zveze in član Vrhovnega sveta krščanskih organizacij Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Po razkolu v političnem društvu Edinost je bil v političnem društvu Edinost za Goriško izvoljen za podpredsednika, nato za predsednika. Bil je tudi urednik krščanskosocialne revije Socialna misel in sodeloval pri glasilu Naša moč. V letih 1924–1929 je bil poslanec v rimskem parlamentu, kjer se je zavzemal za narodnostne in gospodarske pravice manjšine. Nato je odšel na Dunaj, kjer je deloval skupaj z Josipom Vilfanom in bil 1930 sprejet v vodstvo Kongresa evropskih narodnih manjšin; tu je postal predsednik Zveze manjšinskih časnikarjev. Z Dunaja je odšel v Beograd, kjer je kot neuradni svetovalec in posrednik za manjšinske zadeve zastopal koristi slovenske manjšine v Italiji. Z Antonom Korošcem je sodeloval pri začetkih snovanja politične stranke JRZ.
Med drugo svetovno vojno je bil povezan z organizirano skupino predstavnikov slovenskega katoliškega političnega tabora v Beogradu,Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. bil je v tesni zvezi s t. i. goriško sredino in sodeloval pri Narodnem svetu Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Leta 1950 je iz Beograda odšel v Trst, kjer je prevzel vodstvo Slovenske krščanske socialne zveze. Leta 1954 je ustanovil Novi list, v katerem je 1958 začel objavljati spomine na Virgilija Ščeka, ki predstavljajo prikaz politične zgodovine primorskih Slovencev po prvi svetovni vojni.
Življenjepis
V Avstro-Ogrski Rodil se je v slovensko govoreči družini nižjega srednjega razreda v Gorici, takratni Avstro-Ogrski (danes v Italiji). Po končani nemško govoreči državni gimnaziji v Gorici se je vpisal na Univerzo na Dunaju, kjer je študiral pravo in diplomiral leta 1920.
V letih pred prvo svetovno vojno se je pridružil mladi generaciji krščanskosocialističnih aktivistov okoli kranjskega duhovnika Janeza Evangelista Kreka, ki je izpodbijal konservativno vodstvo Slovenske ljudske stranke. Skupaj z duhovnikom Virgilom Ščkom je Besednjak postal eden od voditeljev slovenske krščanskosocialne mladine v Avstrijskem Primorju. Med letoma 1913 in 1914 je bil predsednik Krščansko-socialne zveze v Gorici in Gradišču, med letoma 1917 in 1919 pa osebni tajnik predsednika Slovenske ljudske stranke Antona Korošca.
V Kraljevini Italiji Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Gorico in kmalu postal ena glavnih osebnosti slovenskega in hrvaškega političnega katolicizma v Julijski Krajini, upravni regiji, ki je nastala iz nekdanjih avstro-ogrskih jadranskih provinc, priključenih Italiji. Leta 1919 je postal glavni urednik tržaškega dnevnega časopisa Edinost, leta 1921 pa je bil izvoljen v deželni zbor Goriške Pokrajine. Od leta 1922 do 1924 je bil direktor časopisa Goriška straža. Sredi dvajsetih let 20. stoletja je bil član izvršnega odbora Zveze slovenskih agrarnih delavcev v Italiji in Narodnega sveta Hrvatov in Slovencev v Julijski krajini. Bil je tudi urednik revije Socialna misel.
Leta 1924 je bil izvoljen v italijanski parlament na enotni listi slovenskih, hrvaških in južnotirolskih strank. Besednjak je tako skupaj z nacionalnoliberalnim politikom Josipom Vilfanom, ki je bil prav tako izvoljen na isti listi, postal najvišji predstavnik približno pol milijona južnih Slovanov, ki so živeli v Italiji. Hitro je postal znan zaradi svojega zgovornega zagovora pravic manjšin pred fašistično italijanizacijo. Kljub dosledni kritiki režima je vztrajal pri politični zvestobi italijanski državi. Ni se pridružil aventinskemu odcepljenju, temveč je nadaljeval z rednim parlamentarnim delom do sredine leta 1926.
Njegovi parlamentarni govori, v katerih je zagovarjal pravice manjšin in človekove pravice na splošno pred zgodnjimi zlorabami fašističnega režima, so postali znani med Slovenci in Hrvati. Besednjakovi govori so pritegnili tudi pozornost italijanske politične scene in so vključevali parlamentarne razprave z najvišjimi uradniki režima, vključno z ministrom za šolstvo Giovannijem Gentilejem in samim Benitom Mussolinijem. Te govore je v integralni različici objavila Besednjakov časopis Goriška straža in tako postali široko znani v slovenski javnosti. Več njegovih izjav in udarnih šal je prišlo v dnevni govor ali pridobilo legendarni status. Njegovi najbolj znani govori so bili usmerjeni proti šolski reformi, ki je italijanščino potrdila kot edini jezik izobraževanja v Italiji. V svojem zadnjem govoru v italijanski poslanski zbornici je izjavil, da se bo po ukinitvi slovenskih in hrvaških jezikovnih šol vsaka južnoslovanska družina v Italiji preoblikovala v šolo. V svoji sklepni besedi je izjavil, da so »zakoni držav spremenljivi, narodi pa živijo večno«, s čimer je slavno potrdil naravno pravico ljudstev pred ustaljenimi pravnimi konvencijami.
V izgnanstvu Leta 1929 se je Besednjak izselil v Argentino, a se je že naslednje leto vrnil v Evropo, da bi delal na Kongresu evropskih narodnih manjšin na Dunaju kot njegov podpredsednik. Nato se je preselil v Kraljevino Jugoslavijo in se naselil v Beogradu. V medvojnem obdobju je ostal član Slovenske ljudske stranke in podpiral njeno centristično frakcijo, ki jo je vodil krščanskodemokratski politik Andrej Gosar. Po letu 1935, ko se je vodstvo stranke odločilo podpreti konservativno jugoslovansko vlado Milana Stojadinovića, je Besednjak postajal vse bolj kritičen do njene politike. Čeprav je ostal član Slovenske ljudske stranke, je postal razočaran nad njenim avtoritarnim in korporativnim premikom.
Leta druge svetovne vojne je preživel v Beogradu. Čeprav se ni pridružil nobeni politični frakciji, ki se je borila proti nemški okupaciji Jugoslavije, je sprva zavračal tako partizansko gibanje kot četnike Draže Mihajlovića, pa tudi različne kolaboracionistične milice (kot je bilo slovensko domobranstvo). Po letu 1943 je sodeloval s tako imenovanim "Katoliškim centrom", ki sta ga v Ljubljanski Pokrajini vodila Jakob Šolar in Andrej Gosar, v Julijski krajini pa Virgil Šček, in poskušal ohraniti ravnovesje med prokomunistično Osvobodilno fronto slovenskega naroda in različnimi protikomunističnimi silami. Po letu 1944 pa je vse bolj podpiral partizansko gibanje Josipa Broza Tita, saj je verjel, da bodo komunisti edina sila, ki bo lahko dosegla priključitev Slovenskega Primorja in Istre k Jugoslaviji, pa tudi edina, ki bo sposobna ohraniti državo skupaj.
Vrnitev v Julijsko Krajino S pariško pogodbo leta 1947 sta bila istrski polotok in večina Slovenskega Primorja priključena Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji. Gorica in Beneška Slovenija, naseljena s Slovenci, sta ostali del Italije, Trst in sosednje vasi pa so bili vključeni v Svobodno Tržaško Ozemlje pod zavezniško upravo. Leta 1950 se je Besednjak naselil v Trstu. Tam je bil med soustanovitelji Slovenske krščanskosocialne unije, ki se je kasneje združila z drugimi slovenskimi demokratičnimi in protikomunističnimi strankami v Italiji v Slovensko skupnost. Po priključitvi Tržaške Pokrajine Italiji leta 1954 se je umaknil iz javnega življenja. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je objavil spomine, posvečene svojemu prijatelju in sodelavcu Virgilu Ščku. Besedilo ostaja do danes eden najobsežnejših virov o slovensko-hrvaškem političnem gibanju v Julijski krajini pod Kraljevino Italijo.
Umrl je leta 1968 v Trstu.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Slovenski politiki Kategorija:Slovenski publicisti Kategorija:Doktorirali na Pravni fakulteti na Dunaju Kategorija:Člani Slovenske ljudske stranke (zgodovinske) Kategorija:Poslanci Legislature XXVII Kraljevine Italije Kategorija:Goriški Slovenci