Imenoválnik ali nóminativ je prvi sklonJože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. oziroma sklon, s katerim poimenujemo stvari, bitja in pojme okoli sebe. Po njem se vprašamo z vprašalnico kdo ali kaj. Imenovalnik je dobesedni prevod latinske besede nominativus, torej 'sklon, ki poimenuje'.Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017. Je sklon osebka in povedkovega določila. V slovenščini je prevzel tudi vlogo zvalnika; zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja.Marko Snoj (oktober 2013). Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 4. 1. 2018.
Raba imenovalnika v slovenščini V slovenščini imenovalnik v stavku izraža:Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004. osebek: Čudni časi so prišli. – Pri oknu je bila miza. povedkovo določilo: Hrast je drevo. – Hrast je zelen. prisamostalniški ujemalni prilastek: ptica pevka, človek žaba – temen oblak. pristavek osebka ali povedkovega določila: Ivan Cankar, naš veliki pisatelj. – To je on, Cankar. imenovalni prilastek: hotel Turist, stanuje v hotelu Turist. (Tak imenovalnik se ne ujema s svojo odnosnico in ga imenujemo imenovalni imenovalnik.) povedkov prilastek: Sin se je od vojakov vrnil možak. – Sava teče motna. zvalnik: Prinesi mi vodo, prijatelj. (Tak imenovalnik imenujemo ogovorni imenovalnik). izpostavljeni osebek: Janez, ta pa zna. jedro neglagolskega enojedrnega stavka: Mir. – Tišina! – Kakšna lepota! medmet: Bog nebeški! – Strela vendar.
Sklici
Kategorija:Jezikoslovje Kategorija:Skloni