Friderik I. Barbarossa

Friderik I. Barbarossa, cesar Svetega rimskega cesarstva in nemški kralj, * okoli 1122, † 10. junij 1190, Mala Azija.

Otroštvo in mladost Rodil se je okoli leta 1122 švabskemu vojvodi Frideriku II. Enookemu iz hiše Hohenstaufen in Juditi Bavarski, hčeri bavarskega vojvode Henrika Črnega iz hiše Welf.

Njegovo otroštvo ni bilo veselo. Ko je bil star tri leta, je oče izgubil oko v bitki, z očesom pa je izgubil tudi možnost prevzeti prestol, ki je pripadal bratu Konradu III. Pri osmih letih mu je umrla mati, pri dvanajstih pa se je oče spet oženil in imel drugega sina.

Pri petindvajsetih letih je izgubil očeta in s tem postal novi dedni švabski vojvoda. Poročil se je z mlado Adelo Vohburško, Švabsko vojvodinjo, ki ga je med drugim tudi varala, ko se je bojeval v drugi križarski vojni.

Ko je postal nemški kralj, je pustil ženo Adelo in se poročil z Beatriko Burgundsko, ki mu je rodila 9 otrok: 6 sinov in 3 hčerke.

Pristop do prestola Friderik je leta 1147 nasledil očeta in skupaj s stricem Konradom III. ter francoskim kraljem Ludvikom VII. šel na križarsko vojno, ki se je zaključila z odstopom križarjev.

4. marca 1152 so v Frankfurtu izvolili novega kralja. Henrik Lev je opustil oblast nad Bavarsko, zato je kralj postal bratranec Friderik III., ki je s tem postal Friderik I. Kronan je bil v Aachnu 9. marca 1152, v starosti okrog 30 let.

Marca 1153 je sklical posvetovanje. Na njem je predlagal, da bi Cerkev in politika delovali usklajeno. Zahteval je, da bo on odločal o izvolitvi škofov. Obljubil je, da bo spoštoval Cerkev, če ga bodo kronali za cesarja.

Nemška kneževina Prvi problem, ki ga je moral Friderik rešiti, je bila dodelitev Bavarske bratrancu Henriku Levu. Bavarski vojvoda, Henrik Jasormigott, ki je kneževino prejel od Konrada III., je ni želel pustiti Henriku Levu. Friderik je sklical vse svoje plemiče na pogovor, toda Jasormigott se ni pojavil v Würzburgu (1152), v Wormsu in niti ne v Spiri (1153); končno so v Goslarju 3. junija 1154, še vedno brez Henrika Jasormigotta, kneževino dodelili Henriku Levu. Uradna investitura je bila v Ratisboni oktobra 1155, po vrnitvi Henrika Leva iz pohoda v Italijo. Problem so rešili šele naslednjega leta (1156) v Ratisboni, potem ko je postala kneževina Avstrija popolnoma neodvisna od Bavarske, ter dodeljena Henriku Jasormigottu.

Istega leta je umrl palatinski vojvoda Rena in Friderik je imenoval za novega vojvoda polbrata Konrada Hohenstaufen, ki je podedoval očetova posestva v Frankoniji. Istega leta je Friderik imenoval za kölnskega nadškofa Rainalda iz Dassela.

Potem ko je Henrik Lev, bavarski in saški vojvoda, leta 1159, prenovil mesto Lübeck, s tem da mu je podelil večjo avtonomnost in je trgovce oprostil plačila dajatev, je Friderik postavil temelje, da bi Lübeck postal Svobodno cesarsko mesto brez vpliva fevdalcev, tako da bi postal eno najpomembnejših mest Hanzeatske lige.

Henrik Lev je, medtem ko se je Friderik bojeval v Italiji, začel z gradnjo učinkovite in močne države na severovzhodnem delu Nemčije. Potem ko je sklenil zavezništvo z danskim kraljem Valdemarjem I., je začel z osvajanjem slovanskih ozemelj Lužiških Srbov, na vzhodnem bregu Labe. Poleg tega, je omejil svobodo plemičev tako na Bavarskem kot na Saškem.

Proti letu 1170 so se začela trenja med Friderikom in Henrikom Levom zaradi posestev strica Gvelfa VI. v Italiji, ki jih je Friderik kupil medtem ko je bil Henrik v Sveti deželi, in zaradi odnosa med Henrikom in Manuelom I. Bizantincem, ki je pomagal Langobardom in Henriku II. Angleškem, ki je bil zaveznik papeža Aleksandra III.. Zadnje prijateljsko srečanje je potekalo v Ratisboni leta 1174. Naslednje srečanje v Chiavenni leta 1176, je bilo nemirno, saj sta po tem postala sovražnika.

Potem ko sta se leta 1177 Friderik in Aleksander III. pobotala, je halberstadtski škof Ulrik, ki je bil odstavljen 1160. zaradi zvestobe do Aleksandra III., je ponovno pridobil svoj sedež in je zahteval razveljaviti vse Henrikove odločitve. To je privedlo do boja, ki ga je dal cesar ukiniti do njegove vrnitve v Nemčijo l. 1178. Novembra, na skupščini v Spiri, sta obe stranki prikazali Frideriku tožbe.

Henrika so poklicali v Worms 13. januarja 1179, a se ni prikazal. Kot tudi ne v Magdeburgu junija, v Kainu avgusta in 13. januarja 1180 v Würzburgu, kjer je Henrik izgubil vse svoje fevde. Na Saškem so škofom vrnili vsa ozemlja, ki jim jih je Henrik odvzel. Vestfalijo so dodelili nadškofu iz Kölna, Filipu iz Heinsberga, medtem ko so Saško dodelili sinu Alberta Medveda, princu Askanov, Bernardu iz Anhalta. Na Bavarskem je Štajerska postala avtonomna kneževina in so jo podelili češkemu vojvodi, Otokarju I., medtem ko so bavarsko kneževino dodelili Otonu I. Wittelsbaškem.

Henrik se je nadaljnjo bojeval in izgubil Lübeck. Po tem se je Henrik vdal, se podložil l. 1181 v Erfurtu in ponovno dobil lastna posestva. Bil je izgnan. Henrik je odšel poleti l. 1182 in se napotil na dvor tasta Henrika II., v Anglijo in Normandijo ter se ponovno vrnil v Nemčijo l. 1185, a mu niso vrnili kneževin. Poraz Henrika je prinesel mir na severu, a je pomenil neodvisnost Danske, katere kralj ni priznal več cesarske avtoritete. Nov kralj Knut VI. je l. 1182 zavrnil poklonitev Frideriku.

Filip Heinsberški, kölnski nadškof in vestfalski vojvoda, je z naklonjenostjo škofa Urbana III. postal voditelj opozicije proti cesarju in je na svojo stran zbral precej plemičev in večino duhovščine, toda decembra l. 1186, na skupščini v Gelnhausnu, je cesar Friderik z dolgim govorom dosege4l ponovno podporo škofov in tako so bile papeževe grožnje nekoristne. Urban III. je oktobra l. 1187 umrl in Filip je izgubil podporo škofov. Marca l. 1188 se je predstavil pri cesarju v Magonzi in ta mu je oprostil.

Ko se je Friderik pripravljal za odhod na križarsko vojno, je opazil da je Henrik Lev nemiren; zato ga je avgusta l. 1188 skupaj s sinom Henrikom poklical na skupščino v Goslar, kjer ju je izgnal. Zapustila sta Nemčijo in odšla v Anglijo in Normandijo.

Odnosi z vojvodo Ko so izvolili Friderika I., se je vojvoda Češke, Vladislav II. pokazal kot njegov zelo velik zaveznik.

Prav zaradi tega je Friderik I. januarja 1158 okronal Vladislava II. za kralja Češke in mu dovolil nositi krono in imeti naslednike, ta pa mu je bil zvest tudi, ko je šel v Italijo. Kralj mu je nato prepustil Luzacijo.

Toda, ko je Vladislav umrl in ni bilo naslednika, so se borili za krono Friderik, Sobeslaj II. in Konrad II., vse dokler ni cesar leta 1182 poklical v Ratisbono dva, ki sta bila še živa in določil za vojvodo Češke Friderika, za markiza Moravije pa Konrada. Leta 1187 je določil, da škof Prage odgovarja samo njemu in tako odvzel vlado Prage češkemu vojvodi.

Vojne v Italiji Oktobra leta 1154 je Friderik z majhno vojsko odpotoval v Italijo, kjer je novembra preklical vse regalije ki so bile prisvojene od mest že v času Henrika IV. 3. decembra je umrl papež Anastazij IV., 4. decembra je bil izvoljen nov papež Hadrijan IV.

Med tem časom je Friderik uničil nekatera manjša mesta kot Galliate, Asti in Kieri. Potem je oblegal Tortono, ki je bil zaveznik Milana, ta se je predal po dveh mesecih zaradi pomanjkanja vode. Mesto je porušil, prebivalci so vsi zginili.

Ker je Friderika zanimala tudi Sicilija, se je še isto leto skušal povezati z bizantinskim cesarjem Manuelom, toda nista prišli do nobenega zaključka, ker Friderik ni sprejel moči, ki jo je imel Manuel v Italiji. Uspelo pa mu je skleniti dogovore s pomorskimi mesti: Benetke, Genova in Pisa, ker je čakal napad proti sicilskemu kralju.

Po Veliki noči, se je Friderik iz Pavie napotil v Rim, da bi bil okronan za cesarja. Blizu Siene je srečal kardinale, ki so ga prosili naj po papeškem naročilu ulovi Arnalda, to je seveda tudi storil in Arnald je bil obsojen na smrt. Friderik je srečal papeža v bližini Sutre, toda ker papežu ni bilo všeč kako so ga sprejeli, so ponovili srečanje ob jezeru Nepu. Nato so se napotili proti Rimu in pred vrati srečali poslanike senata in rimskega ljudstva, ki so od Friderika zahtevali neko prisego in davek, kar pa ta ni sprejel. 18. junija leta 1155 je papež Hadrijan IV. proti volji senatorjev okronal Friderika, zato so ti napadli nemške čete. Friderik in bratranec Henrik sta jih po enodnevni bitki premagala. Po krvavi bitki sta se papež in cesar premaknila v Tuskulum, kjer je papež prosil Friderika, naj se bojuje proti sicilskemu kralju. Tega cesar ni mogel storiti, ker se nekateri baroni s tem niso strinjali. Toda Friderik je papežu obljubil, da se bo vrnil in zavzel Rim in Sicilijo. Ko se je vračal je oropal mesto Spoleto, ki se mu je upiralo. Tudi v Anconi in Veroni se je spopadel in končno se je vrnil v Nemčijo.

Da bi si papež zagotovil varstvo, se je povezal z Normani. Papež jih je ocenil kot močne zaveznike, zato je dodelil Guglielmu I. Siciljskem oblast nad celim južnim delom Italije, skupaj s Capuo in Neapljem. Toda s tem dogovorom cesar ni strinjal, zato je med njim in papežem prišlo do velikih nasprotij, tudi zaradi tega, ker se je Friderik vmešaval v volitev novih germanskih škofov.

Velik spopad med njima je prišel leta 1157 v Besançonu, ker sta si različno razlagala pojma o cesarskem cesaropapizmu in papeški teokraciji. Prvi pojem pravi, da ima cesar najvišjo moč, celo večjo od papeške, drugi pojem pa je utemeljen v papeški buli Dictatus papae, ki je nastala z Gregorijansko reformo in pravi, da ima papež najvišjo moč.

Za nekaj časa se je stanje umirilo, ker je nemška duhovščina podprla cesarja.

Junija leta 1158, ko si je mesto Milano opomoglo in je tudi začela graditi Tortono, se je Friderik odločil, da bo spet šel v Italijo. Zato je poslal Rainalda in Otona v poizvedovanje in nato s kraljem Češke, Vladislavom II., s številnimi četami vstopil v Italijo. Podložil si je Brescio, oblegal je Milano in ga prisilil sprejeti imperialno nomino svojih konzulov. Novembra istega leta je bil sklican drugi zbor v Ronkaliji, tu so se zbrali najpomembnejši strokovnjaki bolonjske univerze in pomagali Frideriku izpopolniti določbe zapisane v dekretu Constitutio de regalibus. V njem so določili: izvolitev vojvod, grofov in markizov, imenovanje konzulov v občinah, pobiranje davkov in delo vsakega prebivalca. Vse te pravice je Friderik bil pripravljen darovati občinam, samo če bi vsako leto oddali davek in bi priznali, da ima cesar najvišjo moč.

Prav zaradi tega je Friderik izdal Constitutio de pacis in z njo prepovedal legije v mestih in vojne med temi. Po vseh občinah je poslal vazale, da bi si zagotovil mir. Niso pa bila vsa mesta zadovoljna s temi pravicami, zato se je Milano tudi uprl in zavzel mesto Trezzo, nato sta se uprli tudi Brescia in Crema. Friderik pa je hitro poklical pomoč, Henrik Lev in stric Gvelf IV. sta mu hitro priskočila na pomoč, pomagala je tudi cesarica Beatrika Bolonjska. Marca leta 1159 je cesar vstopil v Como, kjer mu je škof Ardicon simbolično izročil ključe mesta, julija pa je oblegal mesto Crema, ki se je po sedmih mesecih vdalo in je bilo že popolnoma porušeno.

Medtem je hotel papež Hadrijan IV. izobčiti cesarja, toda papež je 1. septembra umrl, ne da bi uspel podpisati dekret o izobčenju. In tako so 7. septembra kardinali izvolili papeža Rolanda Bandinellija, poznanega pod imenom Aleksander III., ki je nadaljeval s Hadrijanovo politiko in je podpiral občine. V manjšem številu so kardinali izvolili kardinala Ottavia di Montecelia, ki si je nadel ime Viktor IV. (protipapež), in je bil velik prijatelj s cesarjem Friderikom. Friderik je februarja leta 1160 sklical koncil v Pavii, toda papež ni prišel. Tako so škofje prisotni na koncilu izvolili protipapeža Viktorja IV., ki je izobčil Aleksandra III., Aleksander pa je izobčil Viktorja IV. in cesarja Friderika.