Berat (albansko: Berati) je po številu prebivalcev deveto največje mesto v Republiki Albaniji in upravno središče okraja Berat, enega od dvanajst konstitutivnih okrajev v državi."Law nr. 115/2014" (PDF). Arhivirano iz izvirnika (PDF) 24. septembra 2015. Pridobljeno 2. junija 2015.
Mesto stoji 71 km severno od Gjirokastre, 120 km zahodno od Korče, 70 km južno od Tirane in 33 km vzhodno od Fierja. Leta 2011 je imelo 36.496 prebivalcev.Ines Nurja. Censusi i popullsisë dhe banesave/Population and Housing Census – Berat 2011. Rezultatet Kryesore/Main Results. Hrsg.: INSTAT. Pjesa/Part 1. Adel Print, Tirana 2013 (PDF). Pridobljeno 14. aprila 2019. Obdajajo ga gore in hribi, vključno s Tomorrjem na vzhodu, ki je proglašen za narodni park. Skozi mesto teče reka Osum, dolga 191 km, ki se na Mizeški ravnini izliva v reko Seman.
Samoupravni okraj Berat je bil ustanovljen z reformo državne uprave leta 2015 in obsega občine Berat, Otllak, Roshnik, Sinjë in Velabisht s skupno površino 380,21 km2."Correspondence table LAU – NUTS 2016, EU-28 and EFTA / available Candidate Countries" (XLS). Eurostat. Pridobljeno 25. septembra 2019. Središče okraja je mesto Berat.Law nr. 115/2014. Arhivirano 24. septembra 2015 na Wayback Machine. Okraj je imel leta 2011 60.031 prebivalcev."Population and housing census - Berat 2011" (PDF). INSTAT. Pridobljeno 25. septembra 2019.
Stari del mesta z edinstvenim arhitekturnim slogom več civilizacij, ki so skozi zgodovino sobivale v mestu, je bil leta 2008 vpisan na Unescov seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi. Tako kot številna mesta v Albaniji tudi Berat obsega staro utrjeno mesto, polno cerkva in mošej, poslikanih z veličastnim bogastvom zidnih poslikav in fresk. Berat je eno glavnih kulturnih središč Albanije.Norris 1993, str. 56.
Imena Albansko ime mesta je Berat ali Berati in verjetno izhaja iz staroslovanskega imena Bělgrad (Бѣлградъ) ali Belgrad/Beligrad (Белград/Белиград), ki pomeni »Belo mesto«. V grških, bolgarskih, latinskih in slovanskih dokumentih iz visokega in poznega srednjega veka se je mesto v grščini imenovalo Bellegrada (Βελλέγραδα). Domneva se, da je na tem mestu stalo starodavno mesto Antipatreja (starogrško: Ἀντιπάτρεια, »Antipatrovo mesto«, latinsko: Antipatrea), v zgodnjem bizantinskem obdobju pa Pulheriopolis (grško: Πουλχεριόπολις, »Pulherijino mesto«).Fishta, Gjergj (2005). The highland lute: (Lahuta e Malcís): the Albanian national epic. Elsie, Robert; Mathie-Heck, Janice (trans.). London: Centre for Albanian Studies. I.B.Tauris. str. 405. ISBN 978-1-84511-118-2. Pridobljeno 9. januarja 2011. Hammond, N.G.L., Walbank, F.W. (1988). A History of Macedonia: Volume III: 336–167 B.C. Oxford University Press. str. 391. ISBN 978-0-19-814815-9. Pridobljeno 9. januarja 2011. V Beneški republiki je bilo ime znano kot Belgrado di Romania (»Rumelijski Beograd«), v Osmanskem cesarstvu pa kot Belgrad-i Arnavud (»Arnavtski/Albanski Beograd«), da se je razlikoval od Beograda.
thumb|200px|levo|Stari del mesta
Zgodovina Zgodnja zgodovina Najzgodnejši zabeleženi prebivalci mesta so bili staroveški ilirski Dasareti, najsevernejša skupina Haoncev, v 6. stoletju pr. n. št. Regija se je po njih imenovala Desaretis. Lewis, D. M., Boardman, John (1994). The Cambridge ancient history: The fourth century B.C. Cambridge University Press. str. 423. ISBN 978-0-521-23348-4. Pridobljeno 11. januarja 2011. Sodobni Berat stoji na mestu Antipatreje (starogrško Ἀντιπáτρεια, Antipátreia), ki je bila prvotno naselje DasaretovWilkes, John J. (1995). The Illyrians. Oxford: Blackwell Publishing. ISBN 0-631-19807-5. in kasneje makedonska trdnjava v južni Iliriji.Cohen, Getzel M., Walbank, F. W. (1995). The Hellenistic settlements in Europe, the islands, and Asia Minor. University of California Press. str. 76. ISBN 978-0-520-08329-5. Pridobljeno 9. januarja 2011. Datum njene ustanovitve ni znan. Ker je bil njen ustanovitelj Kasander, se domneva, da je bila Antipatreja ustanovljena potem, ko je okoli leta 314 pr. n. št. prevzel oblast v regiji. Leta 200 pr. n. št. je trdnjavo osvojil rimski legat Lucij Avgust, porušil obzidje in pobil moške prebivalce mesta.Astin, A. E. (1998). The Cambridge ancient history: Rome and the Mediterranean to 133 B.C. Cambridge University Press. str. 262. ISBN 978-0-521-23448-1. Pridobljeno 11. januarja 2011.Walbank, Frank William (1967). Philip V of Macedon. Archon Books. str. 138. Pridobljeno 11. januarja 2011.
Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva je mesto postalo del nestabilne meje Bizantinskega cesarstva in tako kot večina Balkanskega polotoka trpelo zaradi ponavljajočih se vdorov Slovanov. V rimskem in zgodnjem bizantinskem obdobju se je mesto imenovalo Pulheriopolis.
V 9. stoletju so mesto zasedli Bolgari Prvega bolgarskega cesarstva pod Presijanom I. in mesto preimenovali v Bel(i)grad (»Belo mesto«, grško Βελέγραδα, Belégrada). Ime se je obdržalo skozi cel srednji vek, dokler se ni v pod osmansko oblastjo spremenilo v Berat. Mesto je postalo eno od najpomembnejših mest v bolgarski regiji Kumičevica. Bolgarski guverner Elemag je mesto leta 1018 predal bizantinskemu cesarju Baziliju II. Pod bizantinsko oblastjo je ostalo, dokler ga ni leta 1203 osvojilo Drugo bolgarsko cesarstvo carja Kalojana. V 13. stoletju je mesto prišlo pod oblast Mihaela I. Dukasa, despota Epirskega despotata.
thumb|left|250px|Vhod v citadelo in bizantinsko cerkev sv. Trojice iz 13. stoletja
Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog je leta 1272 albanskim voditeljem Berata in Drača poslal pisma, v katerih jih je prosil, naj opustijo zavezništvo s Karlom I. Neapeljskim, vladarjem Kraljevine Albanije, ki je zavzel mesto in ga vključil v svojo kraljevino.Lala, Etleva, Gerhard Jaritz (2008). Regnum Albaniae and the Papal Curia (PDF). Central European University. str. 32. Pridobljeno 3. februarja 2011.Wirth, Peter (2. marec 1977). Regesten der Kaiserurkunden des oströmischen Reiches von 565-1453: Regesten von 1204-1282. C.H.Beck. str. 114. ISBN 978-3-406-00738-5. Pridobljeno 3. februarja 2011.Norris, Harry Thirlwall (1993). Islam in the Balkans: religion and society between Europe and the Arab world. Columbia: University of South Carolina Press. str. 36. ISBN 9780872499775. Voditelji se na njegov poziv niso odzvali in poslali Karlu pisma z izrazi zvestobe.Nicol, Donald M. (11. februar 2010). The Despotate of Epiros 1267-1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 16. ISBN 978-0-521-13089-9. Pridobljeno 1. februarja 2011. Leta 1274 je Mihael VIII. znova zavzel Berat in potem, ko so se mu pridružili Albanci, ki so podpirali Bizantinsko cesarstvo, neuspešno napadel anžuvinsko prestolnico Drač.Bartusis, Mark C. (1997). The late Byzantine army: arms and society, 1204-1453. University of Pennsylvania Press. str. 62. ISBN 978-0-8122-1620-2. Pridobljeno 1. februarja 2011.
V letih 1280–1281 je Berat oblegala siciljska vojska pod vodstvom Huga Rdečega Sullyjskega. Marca 1281 je iz Konstantinopla prišla na pomoč bizantinska vojska pod poveljstvom Mihaela Tarhanejotisa in zlahka pregnala siciljske oblegovalce.Norwich, John Julius. The Decline and Fall of the Byzantine Empire. New York: Alfred A. Knopf, 1996. str. 246-247. Kasneje v 13. stoletju je Berat spet prišel pod oblast Bizantinskega cesarstva.
V zgodnjem 14. stoletju je dokazana bizantinska trdnjava Tomor z grškim imenom Timoro(n). Leta 1337 so se albanska plemena s področja Belegrita (gora Tomor pri Beratu) in Kanine uprla in zasedla trdnjavo Tomor.Nicol 2010, str. 108.Fine 1994, str. 253.Osswald, Brendan (2007). The Ethnic Composition of Medieval Epirus. V Ellis, Steven G., Klusáková, Lud'a (ur.). Imagining Frontiers, Contesting Identities. Edizioni Plus. str. 134. ISBN 978-88-8492-466-7. O podrobnostih upora je v primarnih virih malo podatkov. Cesar Ivan VI. Kantakuzen omenja, da so se Albanci na teh območjih uprli kljub privilegijem, ki jim jih je pred nekaj leti podelil Andronik III. Paleolog. Ti dogodki so bili prvo dokumentirano gibanje albanskih plemen v Epirju. Andronikova vojska, sestavljena v glavnem iz turških plačancev, je premagala Albance in jih veliko pobila in ujela.
Leta 1345 ali morda 1343 je mesto prišlo pod oblast Srbskega cesarstva.Nicol, Donald M. (1984). The Despotate of Epiros 1267-1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 128. ISBN 978-0-521-26190-6.. Po njegovi razpustitvi leta 1355 je Berat prišel pod oblast svojega bivšega guvernerja Ivana Komnena Asena (1345–1363), Aleksandra Komnena Asena (1363–1372) in Zete Balše II. (1372–1385). Leta 1385 so ga pred bitko pri Savri zasedli Osmani. Po nekaterih virih so Osmani nekaj časa ostali v Beratu in ga imeli za oporišče za osvojitev Valone.Gibbons, Herbert Adam (21. avgust 2013). The Foundation of the Ottoman Empire: A History of the Osmanlis Up To the Death of Bayezid I 1300-1403. Routledge. str. 159. ISBN 978-1-135-02982-1. Leta 1396 je oblast v mestu prevzela albanska družina Muzaka in ga izbrala za prestolnico Kneževine Berat.Ćurčić, Slobodan. Secular medieval architecture in the Balkans 1300-1500 and its preservation. Aimos, Society for the Study of the Medieval Architecture in the Balkans and its Preservation. str. 114. ISBN 978-960-86059-1-6. Pridobljeno 11. januarja 2011.Fine, John Van Antwerp (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press. str. 391. ISBN 0-472-08260-4. Leta 1417 je Berat postal del Osmanskega cesarstva.Kiel 1990, str. 48. Leta 1455 je Skenderbeg na čelu albanske vojske 14.000 mož in manjše skupine katalonskih najemnikov neuspešno poskušal osvojiti Berat, ki ga je branila osmanska vojska 40.000 mož.Setton, Kenneth Meyer (1976). The Papacy and the Levant (1204–1571), Volume II. The Fifteenth Century. American Philosophical Society. str. 192. ISBN 9780871691279.
Kasnejša zgodovina thumb|250px|right|Halveti Tekke
V zgodnjem obdobju osmanske oblasti je Berat resno nazadoval. Na koncu 16. stoletja se je zmanjšal na samo 710 hiš. V 17. stoletju je začel okrevati in postal glavno obrtniško središče, specializirano za rezbarjenje lesa. V prvi polovici 16. stoletja je bil Berat povsem krščansko mesto brez enega samega muslimanskega gospodinjstva.Ergo 2010, str. 34, 37. V obdobju od leta 1506 do 1583 se je povečal za 17 hiš in nekaj prebivalcev.Ergo 2010, str. 36. Po izgonu Judov iz Španije leta 1492Mema, Briseida (30. september 2019). "Albania's endangered Jewish museum reopens". Yahoo news. Pridobljeno 22. novembra 2019. je v Beratu nastala judovska skupnost, ki je v letih 1519–1520 štela 25 družin.Giakoumis, Konstantinos (2010). The Orthodox Church in Albania Under the Ottoman Rule 15th-19th Century. V Schmitt, Oliver Jens (ur.). Religion und Kultur im albanischsprachigen Südosteuropa. Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 96. ISBN 9783631602959.
Proti koncu 16. stoletju je bilo v Beratu 461 muslimanskih gospodinjstev in 187 gospodinjstev prišlekov iz bližnjih vasi Gjeqar, Gjerbës, Tozhar, Fratar in Dobronik. V tem času se je začela krepiti islamizacija mestnega prebivalstva. Nekaj muslimanov je bilo tudi med prišleki, ki so imeli muslimanska imena, vendar so obdržali krščanske priimke. Dejavniki, kot so oprostitve davkov za muslimanske mestne obrtnike v zameno za služenje vojaškega roka, so v Berat privabili veliko podeželskega prebivalstva prve muslimanske generacije.Ergo 2010, str. 33. Med Judi v Beratu so sredi 17. stoletja obstajali privrženci Šabtaja Cvija. Judovska skupnost v Beratu je dejavno skrbela tudi za blaginjo drugih Judov in na primer dosegla izpustitev vojnih ujetnikov v Draču leta 1596.