Arhivarstvo na Slovenskem se ukvarja z razvojem arhivov kot ustanov in arhivske zakonodaje na področju Slovenije ter obravnava problematiko od zametkov prvih arhivov 1811 do Zakona o arhivskem gradivu in arhivih 1997.
Razvoj arhivarstva na Slovenskem Muzejska društva in muzeji so bile prve ustanove na Slovenskem, ki so zbirale gradivo. Leta 1811 je bil ustanovljen prvi deželni muzej za Štajersko v Gradcu, na Kranjskem pa leta 1821 Kranjski deželni muzej. Kranjski deželni muzej je že 1823 izdal poziv za zbiranje arhivskega gradiva. Od 1839 pa je delovalo tudi Muzejsko društvo za Kranjsko. Druge slovenske dežele pred drugo polovico 19. stoletja pa niso imele muzejev.
Historična društva Leta 1843 je bilo ustanovljeno Historično društvo za Notranjo Avstrijo, ki se je po letu 1848 razdelilo na deželna društva, po deželi pa se je razprostrla mreža poverjenikov (dekanov, duhovnikov, županov), ki naj bi pregledali čim več zasebnega gradiva.
Deželni arhivi Leto 1848 bilo je leto ustanovitve arhivov v vsaki deželi Habsburške monarhije. Arhivi so prevzeli gradivo uradov ukinjenih po Marčni revoluciji. Prvi je nastal na Moravskem, leta 1868 pa je bil ustanovljen Štajerski deželni arhiv v Gradcu.
Leta 1887 je bil ustanovljen Kranjski deželni arhiv, predhodnik današnjega Arhiva republike Slovenije, ki se je nahajal v dograjenem muzejskem poslopju Rudolfinum. Imel je dva osnovna fonda in dve zbirki: fond Deželnih stanov za Kranjsko, fond vicedomskega urada ter zbirko muzejskega in historičnega društva, ki sta bila kasneje združena v Collectanea ( kar je v 30. letih 20. stoletja uredil ljubljanski mestni arhivar Josip Mal). Kranjski deželni arhiv je v 80. letih prevzel precej zbirk fondov, ki so jih odkupili (npr. Erberški arhiv, ki je najbogatejši privatni arhiv), zapuščine, spise gospostev Bled, Škofja Loka, Kostanjevica …
1861 v Gorici je nastal Deželni muzej, arhiva pa niso dobili, saj ta še naprej gostuje v muzeju. Šele 1914 so dobili fond goriških deželnih stanov. Leta 1904 so iz arhiva historičnega društva za Koroško na pobudo dežele ustanovil Koroški deželni arhiv, ki je dobil tudi fonda deželnih stanov in koroškega vicedoma.
Državni arhivi Predlogi za državne arhive so se pojavljali že od 60. letih 19. stoletja. Leta 1894 je avstrijski parlament obravnaval problematiko arhiviranja in sklenil ustanoviti mrežo državnih arhivov za gradivo državnih organov v mestih, kjer je bil sedež državne vlade.
Prvi arhiv, ki je bil ustanovljen na podlagi tega sklepa, je bil v Dalmaciji, nato v Zadru in nazadnje še v Gradcu, ki pa je bil leta 1925 združen z deželnim. V Ljubljani za ustanovitev državnega arhiva ni bilo prostora, v Trstu in Dubrovniku pa je ustanovitev preprečila prva svetovna vojna. Takrat so tudi gradivo je evakuirali na Dunaj.
Leta 1884 so ustanovili tudi t. i. Archivrat, nekakšen posvetovalni urad glede arhivskega gradiva za celotno monarhijo. Leta 1912 so razširili njegove pristojnosti tudi na zasebno gradivo. Leta 1900 je urad uvedel popisovanje zasebnih arhivov, leta 1904 pa je začel še objavljati inventarje, ki so jih izdelovali konzervatorji in korespondenti. Ti inventarji so v uporabi še danes.
Lokalna raven Primorje in istrska mesta so bila pod več stoletno beneško upravo urejena v komune. Ohranjene notarske knjige segajo v 13. stoletje. Mesta so ustanavljala svoje arhive v okviru mestnih knjižnic, kar se je do danes ohranilo v Trstu. V Piranu so ločili arhiv od pisarne, leta 1891 pa so združili arhiv z mestno knjižnico. Enako se je zgodilo v Kopru leta 1903.
V Mestnem arhivu Ljubljana je leta 1898 župan Ivan Hribar nastavil Antona Aškerca za prvega mestnega arhivarja, ki je uredil gradivo, predvsem računske knjige. Aškerc je bil zagovornik nerazbijanja gradiva. Po njegovi smrti leta 1912 ga je nasledil arhivar Zupančič.
Na Štajerskem je bilo v okviru zbirateljstva leta 1903 ustanovljeno Slovensko zgodovinsko društvo, neodvisno od Gradca. Skrbelo je, da je gradivo ostajalo na spodnjem Štajerskem. Arhiv, ki je deloval v okviru društvene knjižnice, je jedro današnjega Pokrajinskega muzeja Maribor.
Na Goriškem je leta 1910 ustanovljeno Slovensko muzejsko društvo za Goriško, vendar pa je leta 1915 gradivo izgubilo.
Za Slovence na Ogarskem sta pomembna arhiva v Zalaegerszegu in Szombathelyju.
Škofijski in župnijski arhivi Škofijski in župnijski arhivi pomembni za slovensko zgodovinopisje so se v Habsburški monarhiji nahajali v Ljubljani, Celovcu, ki je spadal pod krško škofijo, v Gorici, tržaško-koprski škofiji, lavantinski škofiji v Mariboru, sekovski škofiji v Gradcu in v Prekmurju s sedežem v Szombathelyju.
V drugi polovici 19. stoletja se je cerkev bolj posvetila skrbi urejanja arhivskega gradiva. V vsakem župnijskem arhivu je bila serija matičnih knjig. V avstrijskem delu monarhije so se morale hraniti obvezno od leta 1835, v Ogrskem pa že od 1828. Od leta 1835 so morale biti vse matične knjige prepisane in poslane v škofijske arhive. Cerkveni arhivi so pomembni tudi za šolstvo do 1869, ko je šolstvo podržavljeno. Leta 1888 je začnel izhajati Zgodovinski zbornik kot priloga Škofijskega lista (do 1908). Leta 1908 pa je ljubljanska škofijska sinoda sprejela načela o škofijskih arhivih.
Prva svetovna vojna Škoda na arhivskem gradivu je nastala zlasti na Primorskem in v zaledju, kjer so gradivo premikali. Iz Gorice so listine prepeljali v Ljubljano in na Dunaj. Italijani so gradivo deželnih stanov prenesli v Firence, ostalo je le manjvredno gradivo. Na bojni črti je bilo gradivo uničeno (npr. v prafari Volče). V Tolminu je bil bogat arhiv rodbine Coronini, ki je bil evakuiran in je nato izginil. V Podgori pri Gorici je zgorel grad in uničeno je bilo gradivo rodbine Attems, izgubljena je bila tudi celotna muzejska zbirka.
1918 – 1941 V tem času ni bilo napredka v arhivistiki in arhivski zakonodaji. Deželni arhiv v Ljubljani je deloval do leta 1945 nespremenjeno. Osrednjo funkcijo v Kraljevini SHS je imel Beograjski državni arhiv. Leta 1920 je bil povišan državni arhiv še dubrovniški arhiv, 1923 pa tudi zagrebški arhiv. Istočasno so nastali še štirje novi državni arhivi: Skopje, Novi Sad, Ljubljana in Cetinje (zadnja dva sta obstajala že prej, državna sta postala samo po imenu). V sedmih državnih arhivih pa je bilo le malo zaposlenih, organizacija je bila slabo razvita.
Druga svetovna vojna V letih 1941 – 1945 je prišlo do uničenja velike količine arhivskega gradiva. Za to obdobje ločimo tri vrste uničenja: namerno (okupator, domačini) nenamerno (bombardiranje, selitve) nenamerno v skrbi za gradivo (Nemci so koncentrirali gradivo, zato je bilo marsikaj uničeno)
Nemci so slovensko ozemlje priključili rajhu in zaščitili arhivsko gradivo, ki se jim je zdelo zanimivo. Cerkvene matice so odnesli iz župnij in jih prenesli v Rodoslovni urad. Veliko židovskega gradiva je bilo uničenega. Matične knjige so bile oklestene in raztresene. Po vojni so mlajše matice prešle v matične urade, starejše pa v arhive. Veljal je nemški sistem arhivov po standardih Urada za arhive v Berlinu. Arhiva v Celovcu in Gradcu sta dobila nalogo kopičenja gradiva iz priključenih ozemelj. Gauarchiv, ki je bil preoblikovan deželni arhiv, je imel deželno skladišče v Mariboru in na Ptuju, v načrtu sta bili še skladišči v Celju in Brežicah. Na Gorenjskem je bila podružnica v Kranju. Nemci so zbirali predvsem cerkveno gradivo. S prihodom avstrijskih strokovnjakov so uvedli še nekaj pomembnih novosti. Na Ptuju je zgorel del inventarja ob bombardiranju. Mariborsko gradivo je bilo evakuirano, po vojni pa je bilo vrnjeno po zaslugi Pavla Blaznika. Berlinski urad je poslal v Jugoslavijo komandose, ki so zbirali gradivo v zvezi z okupacijo Bosna in Hercegovina Bosne in umorom nadvojvode Franca Ferdinanda. Odpeljano je bilo veliko gradiva iz Beograda in Sarajeva.
Italijani niso uvajali sprememb v organizaciji arhivov. Državni arhiv je še vedno deloval v okviru muzeja, mestni je tudi deloval naprej. Po letu 1944 so dragocenejše gradivo obeh arhivov skrili v klet in tako Italijani niso odpeljali nobenega gradiva, na Slovenskem pa je ostalo tudi veliko gradiva okupacijskih sil. Tega so sicer kasneje večinoma zasegli Nemci, nekaj pa tudi partizani na terenu. Drugače je bilo v Julijski krajini, ki so jo Italijani smatrali za svojo. Leta 1940 je bilo iz Kopra odpeljano gradivo mestnega arhiva neznano kam in je še danes stvar polemike v strokovni javnosti kje se to gradivo nahaja. Gradivo pokrajinskega arhiva v Gorici, ki so ga leta 1944 želeli evakuirati Nemci, pa so slučajno našli v Trbižu.
Madžari niso uvedli posebnih sprememb. Odpeljali so sicer gradivo madžarskih posvetnih ustanov in celoten fond soboškega muzeja. Vendar so ga leta 1958 vrnili.
Uničenega je bilo veliko zasebnega gradiva (68 gradov so požgali partizani, 4 Nemci, 2 domobranci). Vojaštvo je bivalo po župniščih, kar je botrovalo uničenju župnijskega arhivskega gradiva. Javni arhivi so bili uničeni le v manjši meri. Ogromno gradiva pa je bilo uničenega v Nemčiji. Veliko gradiva so odpeljali tudi zavezniki, le malo pa vrnili.
Partizani so izdajali navodila za ohranjanje dokumentov važnih za Narodnoosvobodilno gibanje. Podlaga za današnjo organizacijo arhivov je leta 1944 ustanovljen Znanstveni inštitut pri SNOG, ki je deloval v Črnomlju in je zbiral gradivo civilnih in vojaških organov partizanskega gibanja ter okupatorskih arhivov. Leta 1945 je bila določena načelna zaščita arhivskega gradiva, ki jo je vseboval odlok o zaščiti kulturnih spomenikov.
1945 – 1966 Za to obdobje je značilen velik razvoj arhivov, arhivske zakonodaje in arhivistike kot vede.
Do leta 1966 gradivo iz prejšnjih obdobij ni imelo prave cene. Veliko gradiva je uničenega na lokalni ravni zaradi novih neizobraženih uradnikov in pomanjkanja papirja. Arhivi v Sloveniji so bili med najrazvitejšimi v Socialistična federativna republika Jugoslavija, a po organizacijski plati so zaostajali. V Socialistična federativna republika Jugoslavija je bila vzpostavljena arhivska mreža s šestimi republiškimi in dvema pokrajinskima arhivoma. Slovenija je 1945 dobila Osrednji državni arhiv Slovenije (ODAS) in sicer v Narodnem muzeju, ki pokriva celotno slovensko ozemlje. To je bilo rojstvo prvega nacionalnega arhiva, ki je zajemal fonde ministrstev, uprav, direkcij in ukinjenih podjetij. Drugi hranilec gradiva je bil Federalni zbirni center pri Ministrstvu za prosveto LRS. Iz tega fonda je ogromno gradiva prešlo v zasebne roke in se kasneje prepordajalo ter porazgubilo. Vračanje "nakradenega" oziroma "nacionaliziranega" premoženja še danes (2010) ni zakonsko urejeno. Prelomnica je bilo leto 1953, ko se je ODAS preimenoval v Državni arhiv Slovenije in nazadnje v Arhiv Republike Slovenije. Takrat se je preselil na Zvezdarsko 1, kjer je še danes.
Leta 1950 je bil sprejet zvezni arhivski zakon za celotno Socialistična federativna republika Jugoslavija, ki je določal: da se mora ustanoviti Državni arhiv Jugoslavije za zvezne fonde da je celotno arhivsko gradivo pod varstvom države da je v vsaki republiki za arhivistično dejavnost pristojen republiški državni arhiv
Organizacijsko je bila arhivska stroka organizirana v arhivske svete, med katerimi je bil glavni svet v Beogradu. Izdajala se je revija Arhivist. Leta 1953 je bila ustanovljena Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije, leta 1954 pa še Društvo arhivskih delavcev Slovenije.
Arhivsko omrežje je bilo na lokalni/regionalni ravni dolgo nerazvito. Dolgo časa je obstajal le Mestni arhiv Ljubljana, ki je postal leta 1950 samostojna enota. To je izjema, kajti zakon iz 1950 ni dopuščal regionalnih arhivov, izjemoma le mestne. Tako so bili v Socialistična federativna republika Jugoslavija arhivi po imenu mestni, po vsebini pa regionalni. Prvi arhiv, ki se je leta 1952 osamosvojil kot podružnica državnega, je bil mariborski arhiv. Nato pa je v 60. letih je prešel v pokrajinski arhiv.