Diego Rodríguez de Silva y Velázquez, znan kot Diego Velázquez, španski baročni slikar, * 6. junij 1599, Sevilla, Španija, † 6. avgust 1660, Madrid.
Svoja prva leta je preživel v Sevilli, kjer je pod vplivom Caravaggia in njegovih naslednikov razvil slog tenebrističnega naturalizma. Pri štiriindvajsetih letih se je preselil v Madrid, kjer je bil imenovan za slikarja kralja Filipa IV., štiri leta za tem pa je bil povišan v dvornega slikarja. S tem delom se je ukvarjal do konca življenja. Njegovo delo je bilo sestavljeno tako iz slikanja portretov kralja in kraljeve družine, kot iz drugih slik, ki so krasile zidove kraljevih rezidenc. Njegovo delo na dvoru mu je dovoljevalo preučevanje kraljeve zbirke slik, ki so, skupaj z znanjem, ki ga je pridobil na svojem prvem potovanju po Italiji, kjer je spoznal tako antično umetnost, kot umetnost takratnega časa, vplivali na razvoj sloga, kjer je prevladovala jasnost, nastala s hitrimi in tekočimi potezami čopiča. V svoji zrelosti, od leta 1631 naprej, je Velazquéz v tem stilu naslikal velika dela kot npr. Predaja Brede. V zadnjih desetih letih Velázquezovega življenja je slog postal bolj shematičen in površen, z njim pa je dosegel nenavadno prevlado luči. Otvoritev tega obdobja je zaznamovana z delom Portret papeža Inocenca X., naslikanim na drugem Velázquezovem potovanju po Italiji. V tem slogu pa sta naslikani tudi zadnji dve veliki deli: Las meninas ('Spletični') in Las hilanderas (Predice oz. 'Tkalke iz Arahninega mita').
Njegov opus sestavlja 120 morda 125 del. Priznanje Velázqueza kot svetovnega slikarja je prišlo razmeroma pozno, šele leta 1850. Največjo slavo je dosegel med letoma 1880 in 1920, sočasno s francoskimi impresionističnimi slikarji, katerim je bil Velázquez navkljub temnim barvam do neke celo zgled. Predvsem Manet je bil osupel nad njegovim slikanjem in ga je označil kot »slikarja med slikarji« in kot »največjega slikarja, kar jih je kdajkoli obstajalo«.
Velázquezova temeljna dela, ki vključujejo tudi kraljevo zbirko, hrani Muzej Prado v Madridu.
Mladost in učna doba Diego Rodríguez de Silva y Velázquez je bil krščen 6. junija 1599, v cerkvi Svetega Petra v Sevilli. Glede datuma rojstva, si Bardi upa trditi, da se je verjetno rodil dan prej, torej 5. junija 1599.
Bil je najstarejši izmed osmih bratov. Njegov oče, João Rodrígues da Silva, je bil Portugalec. Njegovi stari starši po očetovi strani so se naselili v mestu Porto. Diegova mati, Jerónima Velázquez, je bila doma iz Seville. Po zelo razširjeni tradiciji v Andaluziji, je Diego prevzel priimek svoje matere, čeprav se je občasno podpisoval tudi kot »Silva Velázquez«, uporabljajoč očetov priimek. Družina se je uvrščala med malo plemstvo mesta. Oče je bil nezaposlen, verjetno je, da so živeli od pobiranja najemnin.
Sevilla je bilo najbolj bogato in naseljeno mesto v Španiji, prav tako pa je bilo to najbolj raznoliko, kot tudi najbolj odprto mesto v imperiju. Razpolagalo je s trgovskim monopolom z Ameriko in imelo pomembno kolonijo italijanskih in flamskih trgovcev. Prav tako je bilo sedež Cerkve. V Sevilli je živelo več velikih slikarjev.
Velázquezov talent se je pokazal že v njegovih zgodnjih letih. Po navedbah Antonia Palomina, se je s komaj dopolnjenimi desetimi leti začel učiti v delavnici Francisca Herrera el Vieja, prestižnega sevillskega slikarja 17. stoletja, ki naj bi imel nevzdržen karakter, česar mladi učenec ni mogel prenesti. Bivanje v Herrerovi delavnici, ki ni bilo dokumentirano, je moralo biti kratko, saj je v oktobru 1611 João Rodrígues podpisal »vajeniško pismo« svojemu sinu Diegu za Francisca Pacheca, s katerim se je obvezal k šestletnemu izobraževanju, z začetkom decembra 1610.
V Pachecovi delavnici, kjer je slikar povezoval cerkvene ambiente z intelektualnimi, je pridobil svojo prvo tehnično obliko in estetske ideje. Pogodba je vsebovala običajne pogoje služinčadi: mladi vajenec, ki je bil nastanjen v učiteljevi hiši, mu je moral streči, med drugim pa je moral tudi mleti barve, pregrevati mizarski klej, bistriti premaze, napenjati platna in montirati ogrodje. V zameno mu je učitelj moral nuditi hrano, hišo in posteljo, moral je prispevati za obleke in ga oskrbeti s čevlji, ter ga naučiti umetnosti.
Samostojna umetniška pot Leta 1618 se je Velázquez poročil s hčerjo Juana Pacheca in začel delati kot samostojni umetnik. V naslednjih treh letih sta se mu rodili dve hčeri, od katerih je preživela le ena, ki se je pozneje poročila s slikarjem Franciscom Bautista del Mazom, mlajša hči, Ignacia de Silva Velázquez y Pacheco, rojena 1621, pa je umrla kot otrok. Njegovo delo je bilo predvsem portretno slikarstvo.
Najzgodnejša Velázquezova dela so bodegoni (kuhinjski prizori z vidnimi tihožitji). Bil je eden prvih španskih umetnikov, ki je slikal takšne prizore, njegova Starka pri peki jajc (Vieja friendo huevos 1618), pa prikazuje nenavadno spretnost mladega umetnika v realističnem upodabljanju.Carr et al. 2006, p. 27. Na realizem in dramatično osvetlitev tega dela so lahko vplivala Caravaggiova dela - ki jih je Velázquez lahko videl iz druge roke, v kopijah - in barvnih skulpturah v sevillskih cerkvah. Dva njegova bodegona, Kuhinjski prizor s Kristusom v Hiši Marte in Marije (1618) in Kuhinjski prizor s Kristusom v Emausu (ok. 1618), imata v ozadju verske prizore, poslikane na način, ki ustvarja dvoumnost glede tega ali je verski prizor slika na steni, prikaz misli kuhinjske dekle v ospredju ali dejanski prizor, ki ga vidimo skozi okno.Carr et al. 2006, pp. 122, 126. Marijino brezmadežno spočetje (1618–19) sledi formuli, ki jo je uporabil Pacheco, vendar idealiziran tip obraza in gladko dodelane površine učitelja nadomešča z obrazom lokalnega dekleta in različnimi ščetkanjem.Carr et al. 2006, pp. 28, 29. Med njegova druga verska dela spadata Poklon Treh kraljev (1619) in Sveti Janez Evangelist na otoku Patmos (1618–19), ki začneta izražati njegov bolj poudarjen in previden realizem.
Iz tega obdobja sta tudi portret Sor Jerónima de la Fuente (1620) - prvi Velázquezov celopostavni portret - in žanr Vodonosec iz Seville (1618–1622). Slednjega so označili za »vrh Velázquezovih bodegonov« in ga občudujejo zaradi virtuoznega upodabljanja volumnov in tekstur ter zagonetnih gravitacij.Carr et al. 2006, p. 130.
Leta 1622 je odšel v Madrid, najprej v samostansko palačo El Escorial. Verjetno je med potjo obiskal tudi Toledo, kjer je lahko videl dela tedaj že pokojnega El Greca, spoznal pa je lahko še druge slikarje, kot sta Pedro de Orrente (1580-1645) in Juan Sánchez Cotán (1561-1627). Spomladi leta 1623 je postal dvorni slikar in pričela se je njegova sijajna kariera. V kraljevem gradu je dobil prostor za atelje ter plačo dvornega slikarja, k njemu pa se je preselila tudi družina. Naslikal je več portretov: portret slavnega pesnika Luis de Góngora, grofa Olivaresa (prvega ministra), duhovnika Juana de Fonseca. Njegov slog se nekoliko spremeni, zmehča in ni več grobo naturalističen. Leta 1627 je kralj Filip IV. razpisal tekmovanje med svojimi dvornimi slikarji (Rodrigo de Villandrando, Gonzalez, Eugenio Vicente Caxes in Vincenzo Carducci), ki so si bili konkurenti. Velázquez je gladko zmagal, kot nagrado pa bil imenovan za komornika, kar je pomenilo najem brezplačnega stanovanja v palači in brezplačno zdravljenje. Med štirimi dvornimi slikarji je Velázquez tako pridobil edinstveno prednost. Velázquezov sloves izjemnega portretista je rasel zelo hitro, tako da se je dal portretirati tudi angleški kralj Karel I., v času bivanja na španskem dvoru. Na žalost je ta slika izgubljena. V letu 1628 je devet mesecev kot gost španskega kralja v Madridu bival Peter Paul Rubens. Velázquez ga je seznanil s španskim slikarstvom, Rubens pa ga je navdušil za obisk Italije.
Velázquez je leta 1629 prvič odpotoval v Italijo in obiskal Genovo in Benetke ter Firence in Rim. Pot z ladjo je kasneje botrovala znani mojstrovini Predaja Brede. Na poti je kopiral stare mojstre: v Benetkah Tintorettovo Križanje in Zadnja večerja, v Rimu Rafaela in Michelangela. Sam pa je naslikal dve zgodovinski sliki: Apolon v Vulkanovi kovačnici (1630, Prado, Madrid) v katerem se čuti Rubensov vpliv in Jožef krvav plašč prinese Jakobu (1630, El Escorial, Madrid). V Rimu je nekaj časa preživel v Villi Medici, kjer je študiral antične umetnine in naslikal dve sliki v zanimivem skoraj ekspresionističnem slogu. Ob koncu potovanja v Neaplju, leta 1631, sreča svojega rojaka, slikarja Jusepa de Ribero, nakar se je vrnil v Španijo.
Po vrnitvi v Madrid je Velázquez naslikal številne portrete mladega princa in dediča španskega prestola. Nadaljeval je s slikanjem nešteto portretov kraljeve družine in španskega dvora, kar je zmogel le zato, ker je imel veliko slikarsko delavnico in pomočnike. Na vseh portretih ima kralj poseben ovratnik imenovan golilla, kar je postala tedaj moda. Naslikal je konjeniški portret ministra Olivaresa in tudi kralja Filipa II. Po njem je kipar Juan Martínez Montanes leta 1636 izdelal model kipa, ki ga je v bron ulil Pietro Tacca in sedaj stoji na trgu Plaza de Oriente v Madridu.
V letih 1634-1635 je ustvaril serijo slik za veliko slavnostno dvorano (Salón de Reinos) v novi kraljevi palači Buen Retiro v Madridu in v letu 1636 slike v sobah v lovski koči Torre de la Parada v bližini Madrida z lovskimi portreti in portreti palčkov in šaljivcev. Te je praviloma narisal s spoštovanjem in razumevanjem in se iz njih ni norčeval. Kralj ga je imenoval za »asistenta za garderobo«. Leta 1643 je Velázquez napredoval v vodjo kraljevih zasebnih prostorov, isto letu pa je bil imenovan za pomočnika superintendenta za posebne gradbene projekte.
V nekaj naslednjih letih njegovo slikanje doseže vrhunec v slikah: Venera pred ogledalom (1644-1648) in Zgodba o Arahne (Las Hilanderas). Poleg štirideset portretov Filipa II. je slikal portrete drugih članov kraljeve družine: prve žene Filipe, Elisabete Bourbonske in otrok, zlasti njenega najstarejšega sina, Don Baltasar Carlosa, od katerih je lep primer v zasebni zbirki v Buckinghamski palači. Največja izmed verskih slik tega srednjega obdobja je Križanega Mesija (1632). To delo je izjemno izvirno, saj prikazuje Kristusa po smrti. Odrešenikova glava visi na prsih in temni razmršeni lasje mu skrivajo del obraza.
Leta 1649 Velázquez ponovno potuje v Italijo. Velázquez odpluje iz Malage, pristane v Genovi in nadaljuje od Milana do Benetk in za kralja nakupi slike Tiziana, Tintoretta in Veroneseja. V Modeni je bil sprejet pri vojvodi in tukaj naslika njegov portret. V Rimu naslika Portret papeža Inocenca X., ki velja za enega najboljših portretov, saj je njegov izraz na obrazu zelo realističen. Nekateri so se bali, da bo papež užaljen, vendar je delo z odobravanjem sprejel. Leta 1650 je v Rimu Velázquez naslikal tudi Portret Juana de Pareja (svojega pomočnika, ki ga je spremljal na potovanje), ki je zdaj v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku, ZDA. Ta portret je pripomogel, da je bil sprejet na Rimsko Akademijo. Novembra 1650 de Pareja zapusti Velasqueza.
Leta 1651 se je vrnil v Madrid in s seboj prinesel mnogo slik in 300 kosov kipov, ki so bili kasneje urejeni in katalogizirani za kralja. Kipi so bili po merilih španske cerkve neprimerni in so po smrti Filipa ta dela postopoma izginila. Elisabeta Francoska je umrla leta 1644 in kralj se je poročil z Mariano Avstrijsko, ki jo je Velázquez naslikal v številnih pozah. V tem obdobju je naslikal nekatera svoja najpomembneje dela.