Druga svetovna vojna se je na Slovenskem začela 6. aprila 1941, ko so sile osi napadle in kmalu zavzele celotno Kraljevino Jugoslavijo, ki ji je pripadala večina današnje Republike Slovenije. Zasedeno ozemlje kraljevine so okupirale in med seboj razkosale štiri države: Nacistična Nemčija, Kraljevina Italija, Avtoritarna Madžarska in kvizlinška Hrvaška.
Okupatorji so na zavzetem ozemlju že poleti 1941 začeli izvajati vojne zločine in voditi raznarodovalno politiko, z namenom da izbrišejo slovenski narod. Narodno zavedne prebivalce so izganjali ter jih pošiljali v koncentracijska in uničevalna taborišča. Holokavst nad Judi je bil izveden tudi na Slovenskem. Množično so pobijali civiliste, sploh v okviru organiziranega streljanja talcev. Nemci so na okupiranih območjih vršili tudi prisilno mobilizacijo. S politiko terorja in etničnega čiščenja so okupatorji skušali Slovenijo potujčiti in njene dele priključiti svojim državam.
26. (*27) aprila 1941 so prepovedana Komunistična partija Slovenije, Krščanski socialisti, Narodni demokrati-Sokoli, in druge levo usmerjene skupine ustanovile Osvobodilno fronto (OF) oz. Protiimperialistično fronto (PIF). Njene vojaške enote so predstavljali slovenski partizani. OF SN je predstavljal slovensko vejo Narodnoosvobodilnega boja (NOB), odpora proti okupatorjem v Jugoslaviji. Oboroženi odpor se je zaradi okupatorskega nasilja močno razmahnil: odporniško gibanje je bilo v Jugoslaviji močnejše kot kjerkoli drugje v evropskem vojnem zaledju.
Na Slovenskem so bile že pred vojno legalne politične stranke (katoliška, liberalna in socialdemokratska) usmerjene izrazito protikomunistično, nekateri politiki so zagovarjali (delno) zavezništvo z nacisti in fašisti. Od prvih dni okupacije škof Rožman in mnogi slovenski politiki so izrazili zvestobo ter začeli sodelovati z novo nasilno-nameščeno, fašistično oblastjo, v nasprotju s stališči jugoslovanske vlade v izgnanstvu in zahodnih zaveznikov. Zaradi nasilnega obračunavanja komunistov s svojimi nasprotniki, zlasti z ovajalci, in spoznanja, da so po vojni želeli prevzeti oblast po sovjetskem vzoru, predvojne stranke so OF nasprotovale. Pomladi 1942 so ustanovile lastno ilegalno politično predstavništvo, Slovensko zavezo. Slovenska zaveza je bila uradno podrejena jugoslovanski vladi v izgnanstvu, ki je sprva priznavala izključno četniško gibanje. Vendar je v kolaborantskem taboru dejansko vojaško iniciativo imela katoliška struja. Da bi uničil partizanstvo, so vojaško kolaboriral z okupatorji in jim ovajal ter izročal slovenske privržence OF.
Čeprav je moč OF vse bolj naraščala, je kolaborantski tabor zavračal sodelovanje z njo, zato se je vpliv KPJ v OF še okrepil, v škodo manj radikalnih skupin. Napetosti med OF in kolaborantskim taborom so se vse bolj zaostrovale. Od februarja 1942 se za razmere na Slovenskem že lahko uporabi izraz bratomorna vojna, saj sta obe strani izvajali nasilje druga nad drugo. Prva proti-partizanska enota je bila Legija smrti. Ko je Mussolini odobril ponudbo Slovenske ljudske stranke za vojno kolaboracijo proti partizanom, so julija 1942 fašistične oblasti ustanovile Prostovoljno protikomunistično milico (PPKM, znano tudi kot Vaške straže), ki je delovala pod poveljstvom italijanske vojske in v katero so slovenske stranke poslale služiti svoje strankarske enote (predvsem katoliška Slovenska legija). Pri nastanku kolaborantskih enot je pomembno vlogo odigrala tudi katoliška cerkev, s škofom Rožmanom na čelu. Te enote so se borile z Italijani, proti partizanom. Udeleženi so bili tudi spoda Roške ofenzive, ko so Italijani pobili mnoge partizane, streljali talce, tisoče civilistov poslali v taborišča, sežigali vasi.
Z Dolomitsko izjavo iz februarja 1943 je KP prevzela monopol nad OF, s čimer je ta dokument formalno priznal njeno vodilno vlogo v NOB. 3. septembra istega leta je Italija kapitulirala. Dotedanje italijansko okupacijsko območje in Primorsko je zasedel Nemčija ter jo preoblikoval v Operacijsko cono Jadransko primorje. Kasneje so partizani uničili četnike pri Grčaricah in PPKM med zavzetjem gradu Turjak. Še v istem mesecu so nacisti v Ljubljani ustanovili domobrance, novo kolaboracijsko gibanje pod poveljstvom SS-a, ki je nadomestilo PPKM. Domobranci so prisegli, da se bodo borili z nemško oboroženo silo (pod poveljstvom nemških generalov in Hitlerja) proti partizanom in zaveznikom. V nemško-domobranskih ofenzivah partizanske izgube so veliko narastle, Črna roka je pa likvidirala pristaše OF. Z nemško okupacijo Madžarske in s tem tudi Prekmurja, marca 1944 je celotna Slovenija prešla pod nemško okupacijo.
Na teheranski konferenci konec leta 1943 so zavezniki jugoslovanske in slovenske partizane priznali kot soborce. S sporazumom Tito-Šubašić leta 1944 pa jih je Jugoslovanska vlada v izgnanstvu priznala kot svojo edino legitimno vojsko. Kljub pozivom jugoslovanske vlade v izgnanstvu, naj se domobranci priključijo partizanom in partizanskim ponudbam amnestije, so domobranci nadaljevali svoj boj na nacistični strani. Po zlomu Nemčije spomladi leta 1945, so partizani v zaključnih operacijah vojne osvobodili Slovenijo, vključno z večino zgodovinske dežele Primorje, katero ozemlje je pred vojno pripadala italijanski državi. V Prekmurju jih je podprla tudi Rdeča armada, na prostoru Prlekije pa bolgarske enote.Miranda Razpotnik, Jelka; Plazar, Anja. Potujem v preteklost 9 (2022), str. 151 Partizani so zasedli (*osvobodili) tudi Trst in del avstrijske Koroške (do Celovca in Velikovca), vendar so se morali na pritisk zahodnih zaveznikov z obeh območij kmalu umakniti.
Nemška vojska v jugovzhodni Evropi se je uradno predala 9. maja v Topolšici, vendar so se prek Slovenije še naprej umikale številne nemške in kolaborantske enote z Balkana, ki so se želele predati zahodnim zaveznikom. Zato so se spopadi zavlekli še v teden po uradni kapitulaciji. Zadnja bitka druge svetovne vojne na Slovenskem in ena izmed zadnjih v Evropi je potekala na Poljani (pri Prevaljah) med 14. in 15. maja 1945. Z njo se je uradno končala 2. svetovna vojna na Slovenskem.
Druga svetovna vojna je terjala 84.000 medvojnih slovenskih žrtev. Za 90 % medvojnih žrtev so bili odgovorni okupatorji in kolaborantske enote, za 8 % pa partizani. Po vojni je Komunistična partija Jugoslavije prevzela oblast, oblasti pa so na Slovenskem obračunale s svojimi nasprotniki, tudi s povojnimi (izvensodnimi) poboji, ki so terjali 13.781 žrtev (od teh so bili 90 % pripadniki kolaborantskih vojaških enot).
Slovenija je s partizansko borbo pridobila večji del Primorja (ozemlje južno od Dragonje pa so si priključili Hrvatje v okviru Jugoslavije, čeprav so tod bili naseljeni tudi Slovenci).Czoernig, Carl. Ethnographische Karte der Oesterreichisch-Ungarischen Monarchie, 1868 Kmalu po koncu vojne se je preoblikovala iz Dravske banovine Kraljevine Jugoslavije v Socialistično republiko Slovenijo znotraj Socialistične federativne republike Jugoslavije.
Okupacija s Slovenci naseljenega ozemlja
Razmere pred vojno sličica|Fašistični požig Narodnega doma v Trstu, središča tamkajšnje slovenske skupnosti.V Kraljevini Jugoslaviji je večino slovenskega ozemlja obsegala upravna enota Dravska banovina. Primorsko si je Italija lastila že od konca prve svetovne vojne; italijanske oblasti so Slovence nasilno zatirale in raznarodovale. Večina s Slovenci poseljenega dela Koroške je v skladu s plebiscitom leta 1920 pripadla Avstriji, ki je prav tako vodila raznarodovalno politiko. Z Anschlussom marca 1938 so koroški Slovenci postali prebivalci nacistične Nemčije. Na dejanja je vplival rasistični odnos do Slovanov. Leta 1920 je Mussolini v Pulju razglasil Slovence in Hrvate za “manjvredni, barbarski” rasi, proti katerih je treba delovati “s politiko palice” ter je zagrozil z "žrtvovanjem” 500.000 le-teh. Tudi Hitler je imel Slovane za nižjo raso, katere je bilo treba ponemčiti ali izgnati. V Mein Kampfu je pisal o "strupu tujih ras" na severu in jugu habsburške monarhije, tj. Slovanov, zaradi katerih je celo Dunaj postal "nenemško mesto".sličica|Vodja SLS-a Marko Natlačen pri srečanju z Mussolinijem, september 1938 (Planina), na meji med Italijo in Jugoslavijo.
Politično ozračje je bilo v jugoslovanskem delu Slovenije že pred vojno zelo napeto. Absolutno politično prevlado je imela Slovenska ljudska stranka (SLS), ki se je do 30. let prelevila iz katoliške v pretežno klerikalno stranko, ki je ideološko simpatizirala s Hitlerjem in Mussolinijem. Klerikalna struja je ostro nasprotovala liberalizmu in komunizmu, kar je postala osrednja točka njenega političnega delovanja. Ustanovljena po vzoru fašistične španske falange,Kranjc (2013), str. 42. Ehrlichova Straža, del Katoliške akcije, je pisala: »Fašizem je bil zelo koristen v deželah, kjer je liberalizem krščanske sile v javnem življenju premočno razrahljal in razkrojil.” Protidemokratični zagovorniki korporativnega sistema, vzori so jim bile katoliško-obarvane diktature Dolfussovih avstrofašistov, Salazarja v Portugaliji, Francova Španija, ter Tisova Slovaška, marioneta nacistične Nemčije. Pri tem so sledili protiliberalne in protikomunistične okrožnice papeža Pija XI., Quadragesimo anno (1931) in Divini Redemptoris (Božanski Odrešenik, 1937). Vatikan je podpisal konkordate s fašistično Italijo ter nacistično Nemčijo, ki sta Cerkvi podelila posebne privilegije, Hitlerju in Mussoliniju pa v zameno priznala legitimnost njunih diktatur. Mnogi člani katoliških mladinskih organizacij, Straža in Mladci Kristusa kralja, so vstopili v kolaborantske vojske, ter jim dali ideološki naboj.
Na zadnjih predvojnih volitvah 1938. leta, je SLS nastopila v koaliciji z velikosrbskimi Radikali Milana Stojadinovića, in dobila 79 % glasov (nekatere stranke so bojkotirale volitve zaradi hudih groženj). Družbeno zmernejša, sekularna politična struja se ni uspela izoblikovati v učinkovito politično silo. Liberalci in socialdemokrati so bili politično obnemogli. Liberalci kot Ivan Hribar in Vladimir Ravnihar so navdušeno podprli centralistično diktaturo Kralja Aleksandra. Krščanski socialisti (npr. Edvard Kocbek) pa so bili izrinjeni iz SLS. levo|sličica|Letak iz leta 1938 (po priključitvi Avstrije k rajhu), ki ga je izdala KPS. Komunistična partija je bila v Kraljevini Jugoslaviji od avgusta 1921, ko je bil sprejet Zakon o zaščiti države prepovedana.Deželak-Barič, V. (2007), str. 24, 29. Zaradi represije, zlasti med diktaturo 1929–1931, ko so oblasti politično onemogočali ali celo pobili na stotine političnih nasprotnikov, je njeno članstvo do leta 1932 padlo na okoli 200 ljudi. Ob začetku vojne je imela le obroben politični pomen, je pa že od začetka kljub paktu Ribentrob-Molotov nasprotovala nemškemu in italijanskemu imperializmu ter fašizmu. To potrjuje, da so komunisti leta 1935 na skrivnem kongresu KPJ v Splitu za glavnega sovražnika opredelili fašistično Italijo, nacistično Nemčijo ter zahodne demokratične države Združeno kraljestvo, Francijo in Združene države Amerike. Zavezali so se prijateljstvu in sodelovanju s Sovjetsko zvezo in voditelju le-te Josifu Stalinu. Znotraj KPJ so se dogovorili tudi o ustanovitvi dveh podružnic jugoslovanske stranke – Komunistične partije Slovenije in Komunistične partije Hrvaške.