sličica|lang=sl|2014 demografije
Prebivalstvo Združenih držav Amerike je oktobra 2007 štelo več kot 303 milijone ljudi. Število 300 milijonov je bilo preseženo oktobra 2006. Američani so za Kitajsko in Indijo tako tretji največji narod sveta – tu je izključeno sešteto prebivalstvo Evropske unije, ki bi se pred ZDA uvrstilo na tretje mesto. To veliko število prebivalcev pa je statistično razprostrto čez veliko površino, kar na kvadratni kilometer znese le 32 oseb.
Prebivalstvo Združenih držav je rezultat stalnega priseljevanja že od evropskega odkritja celine, pa tudi naraščaja. Prvo štetje prebivalcev je zabeležilo 4 milijone ljudi, število se je do leta 1900 dvignilo na 76 milijonov in leta 2000 znašalo 281 milijonov. Naravni prirastek je 6 promilov in je tako kategoriziran kot nizek, saj svetovni naravni prirastek znaša 12,5 ‰.
Američani imajo o sebi močno zavest enega naroda, kar povzroča tradicija etničnega talilnega lonca: nacionalno geslo E pluribus unum. 1990. leta je popis pokazal na 94 % prebivalcev, ki govorijo angleščino. Razmeroma visoka uniformnost kljub mnogim priseljenskim narodnostnim skupinam je posledica angleške dominance ob zgodnjem priseljevanju ter vpliva današnjih medijev, ki so poglavitnega pomena za širitev kulture in jezika. Ravno tako mediji in sorodne moderne povezave brišejo kulturne razlike med različnimi regijami ZDA, bolj in bolj pa z izvozom kulture tudi kulturne razlike po svetu. Navzlic temu pa gre v okviru Združenih držav govoriti o množici etničnih in družbenih skupin. Moto »iz mnogih eno« je namreč treba obravnavati z jasno definicijo, ki izključuje marsikatero etnično skupino, za primer indijance, ki nikoli niso bili resnično vključeni v ameriško družbo; to do neke mere velja tudi za emigrante iz Latinske Amerike in druge.
Z okoli 83 % prebivalstva v 361 metropolitanskih območjih so Združene države visoko urbanizirana država. Premorejo množico velemest, med njimi 11 od skupno 55 t. i. svetovnih mest (angleško global city). Največja izmed njih so New York, Los Angeles in Chicago. Geografski center prebivalstva se s starega industrializiranega severovzhoda vztrajno seli proti zahodu in jugu. Danes sta zvezni državi z največ prebivalci Kalifornija in Teksas.
Rast in starost prebivalstva
Prebivalstvo Združenih držav je skozi zgodovino raslo in raste še danes v veliki meri na podlagi številnih imigracij. Velika država z razsežnim ustvarjenim bogastvom kljub mnogim razlikam med domorodnimi Američani in svežimi priseljenci slednje še vedno privlači.
Imigracija
To je poglavitni vir večanja prebivalstvenega števila Združenih držav. Same države so bile namreč osnovane kot kolonija, torej družba priseljencev. Najstarejši obstoječi podatki veljajo za leto 1820, na njih podlagi pa gre sklepati, da je v Združene države od tistega časa emigriralo več kot 65 milijonov ljudi; le v letu 1998 je bilo imigracij 660 tisoč. Na popisu prebivalstva leta 1990 se je izključno za Američane izreklo le 6 % vseh udeležencev, medtem ko je velika večina dodala še drugo jezikovno skupino (tu prednjačijo afro- in latinoameričani) ali nacionalno preteklost (najpogosteje Nemci, Angleži, Irci ali Italijani).
Takoj po osamosvojitvi se je največja mera ljudi priseljevala iz Združenega kraljestva ter Irske, suženjski del pa iz zahodne in centralne Afrike. Konec 19. stoletja se je vzorec spremenil na pretežno južno-, vzhodno- in srednjeevropske priseljence. V drugi polovici 20. in v 21. stoletju aktualni priseljenski tokovi dotekajo iz Latinske Amerike in vzhodne Azije – Kitajska, Filipini in Vietnam. Zgodovina kaže, da se je okoli tretjina vseh ljudi, imigrirajočih v Združene države, kasneje vrnila domov.
[o vključi tabelo o količini letnega priseljevanja skozi zgodovino]
V zadnjem času se zavoljo medijev in dela v industriji oziroma storitvah, ki zahtevajo dobre komunikacijske sposobnosti, priseljenci naturalizirajo hitreje kot v preteklosti.
Prebivalstvo predkolonialne dobe
Pred časom velikih odkritij so Ameriki naseljevala slabo znana ljudstva, ki so pred skoraj 15 tisoč leti v imigrirala preko Beringie, kopenskega mostu v Beringovem prelivu v obdobju zadnje ledene dobe, na Aljasko in od tam dalje na jug preko Amerike. Selitve so se dogajale v več valovih, zadnjih od njih naj bi bila potovanja Aleutov in Inuitov v severne predele Severne Amerike pred približno 4 tisoč leti. Zgodnji naseljenci Havajev pa so bili od 7. stoletja n.š. dalje prišleki iz Polinezije.
Ti priseljenci so se oblikovali v tisoče skupin, ki so pretežno živele primitivno življenje, a razvile tudi nekatere višje kulture. Ob svojem prihodu so njih število grobo in globoko razredčili Evropejci, in sicer s svojimi boleznimi, vojnami in zaseganjem ozemlja. 8 milijonov staroselskih prebivalcev pred prihodom Evropejcem je upadlo na vsega 243 tisoč ljudi leta 1900. Ta prebivalstvena skupina se je umaknila na zahod, po katerem je evropska imigracija posegla nekoliko kasneje, takrat pa indijance strpala v indijanske rezervate. Danes v Združenih država živi 2,5 milijona staroselcev.
Evropske imigracije
Krištof Kolumb je leta 1492 našel ameriško celino, v bližnji prihodnosti pa so jo nadalje raziskale druge evropske odprave. To je regiji in njenemu domorodnemu prebivalstvu povzročilo neodpravljive posledice in izrazito spremenilo celoten svet. Priseljenci so imeli katastrofalen vpliv na indijance, a so kljub temu za pridobitev nadzora nad celotnimi Združenimi državami potrebovali 300 let.
Akterji priseljevanja so bili tako svobodni Evropejci kot njihovi zasužnjeni Afričani. Francozi so se naselili okoli Velikih jezer in Mississippija, Španci na Floridi, jugozahodu celine in Kaliforniji, Britanci so se ustalili na vzhodni obali, takisto Švedi in Nizozemci, medtem ko so Rusi pristali na zahodni. V teh kolonijah je bilo najti tudi pripadnike številnih drugih narodov.
Okoli 60 odstotkov zgodnjih imigrantov so predstavljali sužnji, ki so ob ameriški revoluciji krojili 21-odstotni delež prebivalstva države. Ti sužnji so izhajali iz pestrega nabora etničnih skupin in religij iz Afrike: med njimi je bilo najti tako animiste kot muslimane in kristjane. V ZDA so bili obravnavani kot enotna skupina, a so mimo tega ohranjali in do danes ohranili del svoje kulture.
Evropskemu del prišlekov so s časom dominirali Angleži, zlasti Puritanci so se v obdobju vročih političnih in verskih trenj v Angliji pogosto odločali za umik v Ameriko. S seboj so za razliko od mnogih drugih priseljencev uvozili žene, ki so rojevale otroke in množile populacijo.
Ob osamosvojitvi angleških kolonij in ustanovitvi države so angleški lojalisti in nekateri drugi zapustili ZDA, zaradi česar se je prebivalstvo zmanjšalo za 71.500 glav. Na drugi strani je osamosvojitev odprla možnosti za raziskovanje preko Apalačev, kar je obetalo dobre življenjske priložnosti in sprožilo nov val priseljevanja. V 1808. letu je bil prepovedan uvoz sužnjev, kar je praktično zaustavilo dotok Afričanov v državo. Angleške kolonije so s časom absorbirale druge in prišlo je do mešanja etničnih skupin in zlivanja v en narod. Temu pa je sledil rasizem, ki je število črncev pregnal v Kanado: leta 1861 jih je v njej živelo 50 tisoč, 30 tisoč teh se je po razglasitvi dokončne ukinitve suženjstva v ZDA vrnilo k svojim tamkajšnjim sorodnikom.
Prelom v 20. stoletje do druge svetovne vojne
Imigranti druge polovice 19. stoletja so bili poprejšnji prebivalci južnih, srednjih in vzhodnih držav Evrope in kot taki pretežno privrženi katolicizmu. Drugi velik delež prišlekov je pripotoval iz vzhodne Azije. Imigracija je dosegla svoj višek med letoma 1880 in 1914, ko je v stremenju po boljšem življenju v državo vstopilo 22 milijonov ljudi.
Še nikoli tako velik priseljenski val je vznemiril ustaljene Američane, čemur je sledila množica politik za uravnavanje imigracij. Leta 1882 so na prepoved prihoda v ZDA naleteli Kitajci, v istem obdobju pa še pogodbeni delavci in nekoliko kasneje, leta 1907, tudi Japonci. Ruska revolucija leta 1917 je Američane prepričala, da so prišleki kaj lahko boljševiki ali anarhisti in tako morebitni povzročitelji delavske revolucije, kar je med drugim botrovalo sprejetju sistema priseljenskih kvot glede na število že naturaliziranih Američanov v zadnjem desetletju 19. stoletja; prednost so potemtakem seveda imeli priseljenci iz zahodne in severne Evrope.
Velika depresija v času med svetovnima vojnama je prvič v zgodovini države povzročila več odseljevanja kot priseljevanja: Američani so iz svoje države v Mehiko vrnili 500 tisoč sicer legalno naseljenih Mehičanov, saj naj bi ti prevzemali že tako redke službe iz rok naturaliziranih Američanov. Ob velikem priseljevanju židov iz vzhodne Evrope ob zori nacistične Nemčije je zavladal tudi antisemitizem. Iz Nemčije je v tistem času sicer pribežalo 102 tisoč judov, a jih je bilo še več zavrnjenih, mnogi so nato končali življenja zaradi nacističnih dovršenih postopkov trebljenja židov.
Sodobnost
Konec druge svetovne vojne je v ZDA povzročil naselitev množice vojnih nevest in beguncev iz vzhodne Evrope, pa tudi tistih iz vzhodne Azije.
Na prvem mestu zaradi medijev je bil ustvarjen videz, da so se imigracijski tokovi umirili in narod naturaliziral in homogeniziral. A je že v šestdesetih letih prišlo do močnega gibanja za državljanske pravice črncev. Dogajanje je uveljavilo zmanjšano toleranco do rasizma, pa tudi do ideje o pristnem Američanu kot belemu protestantu iz zahodne ali severne Evrope.
Sprememba svetovne politične situacije ob koncu hladne vojne in nemirna Južna Amerika sta povzročili ogromen priliv emigrantov v Združene države v zadnji četrtini 20. stoletja. Ti so prihajali iz držav razpadle Sovjetske zveze in iz Pacifiškega obroča na zahodno obalo, medtem ko so latinoameričani vstopali v državo legalno ali ilegalno prek kopenske južne meje z Mehiko ali prek vode v Florido. Izobraženi imigranti tega časa pa so v iskanju dobre zaposlitve povečevali število prebivalcev s prihodi iz Indije, Pakistana, arabskih dežel in Irana. Najbolj obremenjene države so bile Kalifornija, Florida in Teksas.
Opazen delež imigrantov je v zadnjih desetletjih in še vedno v sodobnosti vstopa v državo po ilegalni poti. Imigracije so tudi danes seme rasističnega in priseljenstvu nenaklonjenega razpoloženja, saj ustaljenim državljanov ni pogodu inflacija delovne sile in posledično manjšanje plač, gre pa tudi za prepričanje o degradaciji ameriškega naroda. Za legalne vstope danes obstaja sistem loterije, ki naključno določa imena prijavljenih imigrantov.
Smrtnost in rodnost
Na število prebivalcev odločilno vplivata rodnost in smrtnost oziroma naravni prirastek. Ta se je skozi zgodovino države močno spreminjal: zaradi visoke smrtnosti je bil nizek v zgodnji kolonialni dobi, ustalitev življenja je prinesla hitro množitev števila prebivalcev, zaradi industrijske revolucije in kasnejše majhne rodnosti pa je prirastek zopet upadel.
Danes naravni prirastek znaša 2,1 otroka na žensko. Povprečna izmed teh je leta 1890 imela 4 otroke, sto let pred tem pa v primeru svojega dovolj dolgega življenja 7.