Borneo () je tretji največji otok na svetu s površino 748.168 km² in 23.053.723 prebivalci (nacionalni popisi prebivalstva iz leta 2020). Je v geografskem središču pomorske Jugovzhodne Azije in je eden od Velikih Sundskih otokov, severno od Jave, zahodno od Sulavezija in vzhodno od Sumatre. Otok prečka ekvator, ki ga deli približno na pol. V Indoneziji je otok znan tudi kot Kalimantan, kar je tudi ime indonezijske regije na otoku.
Geologija Bornea se je začela oblikovati v mezozoiku. Bil je del Sundalanda, regije, povezane s celinsko Azijo, dokler ga ob koncu zadnje ledene dobe ni izoliral dvig morske gladine. Borneo je s sedmimi edinstvenimi ekoregijami, vključno z velikimi prostranstvi nekaterih najstarejših tropskih deževnih gozdov na svetu, bogat z biotsko raznovrstnostjo in endemičnimi vrstami.
Arheološki dokazi kažejo, da so ljudje Borneo naseljevali že več kot 65.000 let. Je dom stotinam različnih avtohtonih skupin, kultur in jezikov, ki jih ohlapno združujemo pod izrazom Dayak. Mednarodna trgovska pristanišča so bila na Borneu dobro uveljavljena že v 1. tisočletju. Kasneje je bil vključen v cesarstvo Majapahit. Sultanat Sulu je kasneje vladal večjemu delu severa otoka, na vrhuncu v 14. stoletju pa je Sultanat Brunej upravljal večino njegove obale; medtem je notranjost Bornea ostala večinoma zunaj njihovega nadzora. Borneo so kasneje kolonizirali Britanci in Nizozemci, med drugo svetovno vojno pa ga je okupirala Japonska.
Od dekolonizacije Azije je otok politično razdeljen med tri države, meje pa v veliki meri sledijo prejšnji razmejitvi med Britanci in Nizozemci. Suverena država Brunej na severu predstavlja 1 % ozemlja. Približno 73 % Bornea je indonezijskega, na severu pa vzhodnomalezijski zvezni državi Sabah in Saravak predstavljata približno 26 % otoka. Malezijski zvezni ozemlji Labuan leži na majhnem otoku tik ob obali Bornea.
Večina prebivalcev Bornea živi v obalnih mestih. Tu je načrtovana bodoča prestolnica Indonezije, Nusantara. Med glavne gospodarske sektorje spadajo nafta in zemeljski plin, kmetijstvo, les in turizem. Industrijsko krčenje gozdov na indonezijskem in malezijskem Borneu za les in preusmeritev kmetijstva je potekalo v preteklem stoletju.
Etimologija Ko je portugalski raziskovalec Jorge de Menezes v 16. stoletju navezal stik z avtohtonimi prebivalci Bornea, so svoj otok poimenovali Pulu K'lemantang, ta druga beseda pa je postala Kalimantan, ime za današnji Borneo v indonezijskem jeziku. Izraz kelamantan se v Saravaku uporablja za skupino ljudi, ki uživajo sago v severnem delu otoka.
Po Crawfurdovih besedah je beseda kelamantan ime vrste mangovca (Mangifera), čeprav dodaja, da je beseda domišljijska in nepriljubljena. Lokalni mango, imenovan klemantan, je še vedno pogosto najdemo na podeželju Ketapanga in v okolici Zahodnega Kalimantana.
Drug vir navaja, da izvira iz sanskrtske besede kalamanthana, ki pomeni 'žgoče vreme', verjetno za opis vročega in vlažnega tropskega vremena na otoku. V obdobju indianizacije Malajcev je ime Kalamanthana izhajalo iz sanskrtskih izrazov kala (čas ali letni čas) in manthana (mešanje, vžiganje ali ustvarjanje ognja s trenjem), kar morda opisuje vroče vreme.
Mednarodno je otok znan kot Borneo, ime, ki izhaja iz evropskih stikov z Brunejskim kraljestvom v 16. stoletju, v dobi velikih raziskovanj. Na zemljevidu iz okoli leta 1601 je mesto Brunej označeno kot Borneo, celoten otok pa je prav tako označen kot Borneo. Ime lahko izhaja iz sanskrtske besede váruṇa (), ki pomeni bodisi 'voda' bodisi Varuna, hindujski bog dežja in oceanov.
Leta 977 so kitajski zapisi začeli uporabljati izraz Bo-ni za Borneo. Leta 1225 ga omenja tudi kitajski uradnik Čau Džu-Kua (趙汝适). Javanski rokopis Nagarakretagama, ki ga je napisal dvorni pesnik Majapahit Mpu Prapanca leta 1365, omenja otok kot Nusa Tanjungnagara, kar pomeni 'otok kraljestva Tanjungpura'.
V sodobni kitajščini se otok imenuje (simp. 婆罗洲, Póluó Zhōu), pri čemer sta prvi dve črki fonetični, tretja pa se nanaša na veliko kopno.Wyatt, D. J. (2012:33). The Blacks of Premodern China. United States: University of Pennsylvania Press, Incorporated.
Geografija Borneo na severu in severozahodu obdaja Južno Kitajsko morje, na severovzhodu Celebeško morje, na jugu pa Javansko morje. Zahodno od njega ležita Malajski polotok in Sumatra, južno Java, vzhodno Sulavezi in severovzhodno Filipini.
Najvišji vrh je Mount Kinabalu v malezijski regiji Sabah. Njegov vrh je visok 4095 m, s čimer je Borneo tretji najvišji otok na svetu.
Geologija
Borneo je nastal z mezozojsko akrecijo mikrokontinentalnih fragmentov, ofiolitnih terenov in otoške ločne skorje na paleozojsko kontinentalno jedro. Na začetku kenozoika je Borneo oblikoval rt Sundaland, ki ga je od azijske celine delno ločevalo proto-Južnokitajsko morje. Oceanski del proto-Južnokitajskega morja je bil v paleogenu subdukcijski in vzdolž severozahodnega dela otoka Borneo se je oblikoval velik akrecijski kompleks. V zgodnjem miocenu je prišlo do dviga akrecijskega kompleksa kot posledica podrivanja stanjšane kontinentalne skorje na severozahodu. Dvig je lahko posledica tudi skrajšanja zaradi vrtenja Bornea v nasprotni smeri urinega kazalca med 20 in 10 mega-let (Ma) kot posledica trka med Avstralijo in jugovzhodno Azijo. Velike količine sedimentov so se odložile v bazene, ki so se razpršili ob morju zahodno, severno in vzhodno od Bornea, pa tudi v neogenski bazen, ki je trenutno izpostavljen na velikih območjih vzhodnega in južnega Sabaha. V jugovzhodnem Sabahu se miocenski do nedavni otoški ločni tereni Sulskega otočja raztezajo na kopno v Borneo, pri čemer je starejši vulkanski lok posledica jugovzhodne subdukcije, medtem ko so mlajši vulkani verjetno posledica severozahodne subdukcije Celebeškega morja.
Preden se je gladina morja dvignila ob koncu zadnje ledene dobe, je bil Borneo del celinske Azije in je skupaj z Javo in Sumatro tvoril gorske regije polotoka, ki se je raztezal proti vzhodu od današnje Indokine. Južnokitajsko morje in Tajski zaliv zdaj potopita nekdanja nižje ležeča območja polotoka. Globlje vode, ki ločujejo Borneo od sosednjega Sulavezija, so preprečevale kopensko povezavo s tem otokom in ustvarile ločnico, znano kot Wallaceova linija med azijskimi in avstralsko-novogvinejskimi biološkimi regijami. Otok danes na severu in severozahodu obdaja Južnokitajsko morje, na severovzhodu Sulujsko morje, na vzhodu Celebeško morje in Makasarski preliv ter na jugu Javansko morje in Karimatski preliv. Zahodno od Bornea sta Malajski polotok in Sumatra. Na jugu in vzhodu sta indonezijska otoka: Java in Sulavezi. Na severovzhodu je Filipinsko otočje. S površino 743.330 kvadratnih kilometrov je tretji največji otok na svetu in največji otok Azije (največja celina). Njegova najvišja točka je gora Kinabalu v Sabahu v Maleziji z nadmorsko višino 4095 m.
Največji rečni sistem je Kapuas v Zahodnem Kalimantanu, dolg 1143 km. Druge večje reke so Mahakam v vzhodnem Kalimantanu (dolga 980 km), Barito, Kahayan in Mendavai v južnem Kalimantanu (dolge 1090 km, 658 km oziroma 616 km), Rajang v Sarawaku (dolga 565 km) in Kinabatangan v Sabahu (dolga 560 km). Borneo ima pomembne jamske sisteme. V Saravaku ima jama Clearwater eno najdaljših podzemnih rek na svetu, medtem ko v jami Deer Cave živi več kot tri milijone netopirjev, gvano pa se je nabral do globine več kot 100 metrov. Jame Gomantong v Sabahu so zaradi prisotnosti milijonov ščurkov v jami poimenovali 'jama ščurkov'. Narodni park Gunung Mulu v Saravaku in kras Sangkulirang-Mangkalihat v vzhodnem Kalimantanu zlasti na kraških območjih vsebuje na tisoče manjših jam.
Ekologija
Ocenjuje se, da je bornejski deževni gozd star približno 140 milijonov let, zaradi česar je eden najstarejših deževnih gozdov na svetu. Trenutno prevladujoča drevesna skupina, Dipterocarpaceae, že milijone let prevladuje v nižinskih deževnih gozdovih Bornea. Je središče evolucije in razširjenosti številnih endemičnih vrst rastlin in živali, deževni gozd pa je eden redkih preostalih naravnih habitatov za ogroženega bornejskega orangutana (Pongo pygmaeus). Je pomembno zatočišče za številne endemične gozdne vrste, kot so bornejski slon (Elephas maximus borneensis), vzhodni sumatranski nosorog (Dicerorhinus sumatrensis harrissoni), bornejski oblačni leopard (Neofelis diardi borneensis), bornejska skalna žaba (Staurois tuberilinguis), cibetka (Diplogale hosei) in sadni netopir dajak (Dyacopterus spadiceus).
Šotna močvirja pokrivajo celotno obalo Bornea. Tla šotnega močvirja so relativno nerodovitna, medtem ko je znano, da so dom različnih vrst ptic, kot so kljunasti bulbul (Setornis criniger), čeladasti kljunorošec (Rhinoplax vigil) in nosorogov kljunorožec (Buceros rhinoceros). Na Borneu je približno 15.000 vrst cvetočih rastlin s 3000 vrstami dreves (267 vrst je dipterokarpov), 221 vrst kopenskih sesalcev in 420 vrst ptic rezidenčnih. Na Borneu je približno 440 vrst sladkovodnih rib (približno toliko kot na Sumatri in Javi skupaj).Nguyen, T.T.T., and S. S. De Silva (2006). "Freshwater Finfish Biodiversity and Conservation: An Asian Perspective", Biodiversity & Conservation 15(11): 3543–3568 Gangeški morski pes (Glyphis gangeticus) na Borneu je znan le iz reke Kinabatangan. Leta 2010 je Svetovni sklad za naravo (WWF) izjavil, da je bilo od podpisa sporazuma Srce Bornea leta 2007 na Borneu odkritih 123 vrst.
WWF je otok razvrstil v sedem različnih ekoregij. Večina jih je nižinskih regij: Nižinski deževni gozdovi Bornea pokrivajo večino otoka, s površino 427.500 kvadratnih kilometrov. Šotna močvirja na Borneu Vresovja Kerangas ali Sundaland Sladkovodni močvirni gozdovi na jugozahodnem Borneu se nahajajo v zahodnem in južnem nižavju otoka Mangrovi na polici Sunda Gorski deževni gozdovi Bornea ležijo v osrednjem višavju otoka, nad 1000 metri nadmorske višine. Na najvišjih nadmorskih višinah gore Kinabalu se nahajajo gorski alpski travniki Kinabalu, subalpsko in alpsko grmičevje, znano po številnih endemičnih vrstah, vključno s številnimi orhidejami.
Glede na analizo podatkov organizacije Global Forest Watch je indonezijski del Bornea med letoma 2002 in 2019 izgubil 10,7 milijona hektarjev gozdnega pokrova, od tega 4 milijone hektarjev primarnega gozda, v primerjavi z malezijskim Borneom, ki je izgubil 4,4 milijona hektarjev gozdnega pokrova in 1,9 milijona hektarjev primarnega gozdnega pokrova. Leta 2020 indonezijski Borneo predstavlja 72 % gozdnega pokrova otoka, malezijski Borneo 27 % in Brunej 1 %. Primarni gozd v Indoneziji predstavlja 44 % celotnega gozdnega pokrova Bornea.
Okoljska vprašanja Otok je imel v preteklosti obsežno pokritost z deževnim gozdom, vendar se je površina zmanjšala zaradi obsežne sečnje indonezijske in malezijske lesne industrije, zlasti zaradi velikega povpraševanja po surovinah iz industrijskih držav, skupaj s preureditvijo gozdnih zemljišč za obsežne kmetijske namene. Polovica letnega svetovnega pridobivanja tropskega lesa prihaja iz Bornea. Plantaže oljnih palm so bile široko razvite in hitro posegajo v zadnje ostanke primarnega deževnega gozda. Gozdne požare od leta 1997, ki so jih zanetili domačini, da bi izkrčili gozdove za plantaže, je poslabšala izjemno suha sezona El Niño, ki je poslabšala letno krčenje deževnega gozda. Med temi požari so bila na satelitskih posnetkih vidna žarišča, nastala meglica pa je pogosto prizadela Brunej, Indonezijo in Malezijo. Meglica je lahko dosegla tudi južno Tajsko, Kambodžo, Vietnam in Filipine, kot je razvidno iz meglice v jugovzhodni Aziji leta 2015.
Študija iz leta 2018 je pokazala, da se je število bornejskih orangutanov od leta 1999 do 2015 zmanjšalo za 148.500 osebkov. thumb|240px|Mount Kinabalu
Zgodovina Zgodnja zgodovina