Lvov ( , , , ) je največje mesto v zahodni Ukrajini in peto največje mesto v Ukrajini, uradno s 723.403 prebivalci (ocena iz leta 2025).ukr.net/news/details/lviv Služi kot upravno središče Lvovske oblasti ter Lvovskega rajona ter je eno glavnih kulturnih središč Ukrajine. Mesto je poimenovano po Levu I., kralju Rutenije.
Mesto ima številne industrije in visokošolske ustanove, kot sta Univerza v Lvovu in Politehnika v Lvovu. V Lvovu deluje tudi več kulturnih ustanov, vključno z Akademskim simfoničnim orkestrom Lvovske filharmonije in Lvovskim gledališčem opere in baleta.
Zgodovinsko središče mesta se ponaša s tlakovanimi ulicami in raznoliko arhitekturo v renesančnem, baročnem, neoklasicističnim in secesijskem slogu. Zgodovinsko mestno jedro je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Zaradi ruske invazije na Ukrajino je uvrščeno med ogrožena območja.
Lvov središče zgodovinske pokrajine Galicije in Rdeče Rutenije. Bil je prestolnica Gališko-volinske kneževine in kasneje regionalna prestolnica Rutenskega vojvodstva v Poljskem kraljestvu.Perfecky, George A. (1973). The Galician-Volynian Chronicle. Munich: Wilhelm Fink Verlag. Po prvi delitvi Poljske leta 1772 je postal prestolnica kraljestva Galicije in Lodomerije v Avstrijskem cesarstvu in kasneje Avstro-Ogrski. Po 1918 je bil kratek čas prestolnica Zahodne ukrajinske ljudske republike. V obdobju med dvema vojnama je bil središče Lvovskega vojvodstva v Drugi poljski republiki. Po nemško-sovjetski invaziji na Poljsko 1939 ga je anektirala Sovjetska zveza. Od 1991 je Lvov del samostojne Ukrajine.
Skozi zgodovino je bil Lvov tudi pomembno poljsko in judovsko kulturno središče. Med 1944 in 1946 je bilo prisilno izseljena večina poljskega prebivalstva, Judje pa so bili zdesetkani med Holokavstom.
Zgodovinsko središče mesta (Staro mestno jedro Lvova) je uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine in je znano po s kockami tlakovanih ulicah in širokim naborom stavb renesanse, baroka, neoklasicizma ter art nouveau, ki so večinoma nedotaknjene preživele sovjetsko in nemško okupacijo med drugo svetovno vojno.
V Lvovu je bila ustanovljena unija pravoslavne in rimokatoliške cerkve na Poljskem. Po njeni prepovedi pod komunistično nadvlado se je ukrajinska grškokatoliška (uniatska) cerkev spet vzpostavila s sedežem v Lvovu v stolnici sv. Jurija, ki je ostala njeno dejansko kulturno središče, čeprav se je uradni sedež Cerkve leta 2005 preselil v prestolnico Kijev.
V Lvovu je tudi sedež rimskokatoliške nadškofije in metropolije (zdaj s šestimi sufraganskimi škofijami), ki je duhovno in dejansko središče rimokatoličanstva in poljske manjšine v Ukrajini.
Demografija Leta 2001 je imel 725.000 prebivalcev, od tega 88 % Ukrajincev, 9 % Rusov, 1 % Poljakov, 0,4 % Belorusov in 0,3 % Judov.
Imena in simboli Mesto Lvov je bilo znano pod več imeni. Ti med drugim vključujejo: () ; ; and ; () ; () ; () ; () and () ; , and .
Grb ter logotip in prapor mestnega sveta Lvova so uradno odobreni simboli Lvova. Imena ali podobe arhitekturnih in zgodovinskih spomenikov prav tako veljajo za simbole mesta. Sodobni mestni grb temelji na grbu pečata iz sredine 14. stoletja. Sodobni pečat prikazuje kamnita vrata s tremi stolpi, v odprtini vrat pa hodi zlati lev. Veliki grb Lvova je ščit z mestnim grbom, okronanim s srebrno krono s tremi robovi, ki jo držita lev in starodavni bojevnik.
Zastava Lvova je moder kvadratni prapor s podobo mestnega grba in rumenimi in modrimi trikotniki na robovih. Logotip Lvova je podoba petih pisanih stolpov v Lvovu in slogan Lvov – odprt svetu pod njimi. Latinski izraz Semper fidelis (»Vedno zvest«) je bil uporabljen kot moto na nekdanjem grbu v letih 1936–1939, vendar se po drugi svetovni vojni ni več uporabljal.
Zgodovina Arheologi so dokazali, da je bilo območje Lvova naseljeno že v 5. stoletju, pri čemer se naselje na ulici Černeča Hora-Voznesenska v okrožju Ličakivski pripisuje Belim Hrvatom. Mesto Lvov je leta 1250 ustanovil galicijski kralj Daniel v čast svojega sina LevaOrest Subtelny. (1988) Ukraine: A History. Toronto: University of Toronto Press, p62 kot Lvihorod,Gloger, Zygmunt. Voivodeship of Ruthenia. Historic geography of old Polish lands (Województwo Ruskie. Geografia historyczna ziem dawnej Polski) . Library of Polish Literature POWRÓT. kar se ujema z imeni drugih ukrajinskih mest, kot so Mirgorod, Šargorod, Novgorod, Bilgorod, Horodyšče in Horodok.
Prej je bilo tukaj naselje v obliki mestnega jedra z značilnim elementom postavitve – podolgovatim tržnim trgom. Danielova ustanovitev trdnjave je bila njena naslednja rekonstrukcija po vdoru Batu kana leta 1240.Vołodymyr Vujcyk, Derżavnyj Istoryczno-Architekturnyj Zapovidnyk u L’vovi, Lviv 1991, p. 9, [w:] Łukasz Walczy, Początki Lwowa w świetle najnowszych badań, [w:] Lwów wśród nas, pt. 2, 2006, pp. 20–21.Jan Buraczyński, Roztocze – dzieje osadnictwa, Lublin 2008, p. 73.
Lvov so Mongoli napadli leta 1261.Meyers Konversations-Lexikon. 6th edition, vol. 12, Leipzig and Vienna 1908, p. 397-398. Različni viri opisujejo dogodke, ki segajo od uničenja gradu do popolnega uničenja mesta. Vsi viri se strinjajo, da je to storil mongolski general Burundai. Znanstveno društvo Ševčenko pravi, da je Burundaj izdal ukaz za porušitev mesta. Galicijsko-volinska kronika navaja, da je leta 1261 »Buronda rekel Vasilku: 'Ker si z mano v miru, potem poruši vse svoje gradove'«. Bazil Dmitrišin navaja, da se je ukaz nanašal na utrdbe kot celoto: »Če želiš imeti mir z mano, potem uniči [vse utrdbe] svojih mest«.
Po Danijelovi smrti je kralj Lev okoli leta 1270 mesto obnovil, za svoje prebivališče izbral Lvov in ga razglasil za glavno mesto Galicije-Volinije.B.V. Melnyk, Vulytsiamy starovynnoho Lvova, Vyd-vo "Svit" (Old Lviv Streets), 2001, Okoli leta 1280 je v Galiciji živelo Armencev, ki so bili večinoma nastanjeni v Lvovu, kjer so imeli svojega nadškofa.Allgemeine Enzyklopädie der Wissenschaft und Künste, edited by Johann Samuel Ersch and Johann Gottfried Gruber. Vol. 5, Leipzig 1820, p. 358, footnote 18 (in German).
V 13. in začetku 14. stoletja je bil Lvov večinoma leseno mesto, razen več kamnitih cerkva v galicijskem slogu. Nekatere od njih, kot je cerkev svetega Nikolaja, so se ohranile, čeprav v temeljito obnovljeni obliki. Mesto je leta 1340 podedovala Velika litovska kneževina, do leta 1349 pa mu je vladal vojvoda Dmitro Dedko, ljubljenec litovskega kneza Liubartasa.
V 13. in 14. stoletju je bilo mesto in regija cilj 50.000 Armencev, ki so bežali pred saldžuškimi in mongolskimi vdori v Armenijo.
Galicijsko-volinske vojne Med vojnami za nasledstvo Galicijsko-volinske kneževine leta 1339 se je poljski kralj Kazimir III. odpravil na pohod in leta 1340 zavzel mesto, pri čemer je požgal stari knežji grad. Poljska je leta 1349 dokončno prevzela nadzor nad Lvovom in sosednjo regijo. Od takrat naprej je bilo prebivalstvo deležno poskusov polonizacije in katolicizacije.Jacob Caro: Geschichte Polens. Vol. 2, Gotha 1863, p. 286 (in German, online ) Litovci so leta 1351 med galicijsko-volinskimi vojnami opustošili lvovsko zemljo, Lvov pa je leta 1353 oropal in uničil vojvoda Liubartas.
Kazimir je v kotlini zgradil novo mestno središče (ali ustanovil novo mesto), ga obdal z obzidjem in leseno palačo nadomestil z zidanim gradom – enim od dveh, ki jih je zgradil sam. Staro (rusinsko) naselje je po obnovi postalo znano kot Krakovsko predmestje v povezavi z mestom Krakov.
Poljsko kraljestvo
Leta 1349 je Kraljevino Rutenijo z glavnim mestom Lvov priključila krona Poljskega kraljestva. Kraljestvo se je preoblikovalo v rutensko domeno krone z glavnim mestom Lvov. 17. junija 1356 je kralj Kazimir III. Veliki mesto preselil na novo lokacijo in mu podelil Magdeburške pravice, kar je pomenilo, da je vse mestne zadeve reševal svet, ki so ga izvolili bogati meščani. Leta 1362 je bil Visoki grad zgrajen iz kamna. Leta 1358 je mesto postalo sedež rimskokatoliške nadškofije, kar je sprožilo širjenje latinske cerkve na rutenska ozemlja.
Po Kazimirovi smrti leta 1370 ga je kot poljskega kralja nasledil njegov nečak, kralj Ludvik I. Ogrski, ki je leta 1372 Lvov skupaj z regijo Gališko-volinska kneževina postavil pod upravo svojega sorodnika Vladislava II. Opolskega, opolskega vojvode. Ko se je Vladislav leta 1387 umaknil z mesta guvernerja, je Galicija-Volinija pripadla Ogrski, kmalu pa jo je Jadwiga Poljska, najmlajša Ludvikova hči, vladarica Poljske in žena poljskega kralja Vladislava II. Jagela, neposredno združila s krono kraljevine Poljske.
Blaginja mesta v naslednjih stoletjih je bila posledica trgovskih privilegijev, ki so mu jih podelili Kazimir, kraljica Jadviga in kasnejši poljski monarhi. Največje skupine prišlekov so bili Nemci, Poljaki in Čehi. Večina naseljencev je bila do konca 15. stoletja polonizirana, mesto pa je postalo poljski otok, obkrožen z rutenskim pravoslavnim prebivalstvom.Jerzy Lukowski, Hubert Zawadzki. A Concise History of Poland. Cambridge University Press. 2006. p. 32. Leta 1356 je bila ustanovljena armenska škofija s središčem v armenski stolnici. Lvov je bil poleg Kamienieca Podolskega eno od dveh glavnih kulturnih in verskih središč Armencev na Poljskem. V zgodnjem novem veku je postal tudi ena največjih koncentracij Škotov in Italijanov na Poljskem.
Leta 1412 se je lokalna nadškofija razvila v rimskokatoliško metropolo, ki je bila od leta 1375 kot škofija v Haliču. Nova metropola je vključevala regionalne škofije v Lvovu, Przemyślu, Chełmu, Włodzimierzu, Łucku, Kamieniecu ter Siretu in Kijówu (glej Stara katedrala sv. Sofije, Kijev). Prvi katoliški nadškof, ki je prebival v Lvovu, je bil Jan Rzeszowski.
Leta 1434 je bila Rutenska domena krone preoblikovana v Rutensko vojvodstvo. Leta 1444 je mesto dobilo pravico do lastništva, kar je privedlo do njegove naraščajoče blaginje in bogastva, saj je postalo eno glavnih trgovskih središč na trgovskih poteh med Srednjo Evropo in Črnim morjem. Preoblikovalo se je tudi v eno glavnih trdnjav kraljestva. Kot eno največjih in najvplivnejših kraljevih mest Poljske je imelo volilno pravico na kraljevih volitvah na Poljskem, skupaj z drugimi večjimi mesti, kot so Krakov, Poznan, Varšava ali Gdansk.Polska Encyklopedia Szlachecka, t. I, Warsaw 1935, p. 42 V 17. stoletju je bilo drugo največje mesto Poljsko-litovske skupnosti s približno 30.000 prebivalci.
Leta 1572 se je tu za kratek čas naselil Ivan Fedorov, eden prvih založnikov knjig na območju današnje Ukrajine, diplomant Univerze v Krakovu. Mesto je postalo pomembno središče vzhodnega pravoslavja z ustanovitvijo pravoslavne bratovščine, grško-slovanske šole in tiskarne, ki je leta 1580 izdala prve polne različice Biblije v cerkvenoslovanščini. Leta 1608 je bil ustanovljen jezuitski kolegij, 20. januarja 1661 pa je poljski kralj Jan Kazimir izdal odlok, s katerim mu je podelil »čast akademije in naziv univerze«.
V 17. stoletju so pred njegova vrata prišle vdorne vojske Švedov, Ogrov,Cathal J. Nolan. Wars of the Age of Louis XIV, 1650–1715: An Encyclopaedia of Global Warfare and Civilization. ABC-CLIO. 2008. pp. 332, 368.Tony Jaques. Dictionary of Battles and Sieges: A Guide to 8,500 Battles from Antiquity through the Twenty-First Century, Vol. 3. Greenwood Publishing Group. 2007. pp. 608, 895, 951 Osmanov,Francis Ludwig Carsten. The New Cambridge Modern History: The Ascendancy of France, 1648–88. Cambridge University Press. 1961. p. 512.Jerzy Lukowski, Hubert Zawadzki. A Concise History of Poland. Cambridge University Press. 2001. p. 81. Cambridge University Press. 2001. p. 81. Rusov in Kozakov. Leta 1648 je mesto oblegala vojska Kozakov in krimskih Tatarov. Zavzeli so Visoki grad in pomorili njegove branilce. Mesto samo ni bilo izropano, ker je vodja revolucije Bohdan Hmeljnicki sprejel odkupnino v višini 250.000 dukatov, kozaki pa so odkorakali proti severozahodu proti Zamošću. Bilo je eno od dveh večjih mest na Poljskem, ki ni bilo zavzeto med tako imenovanim potopom: drugo je bil Gdansk.