Astronómska enòta (oznaka a. e. (), mednarodna pa AU, au, a.u. ali A) je dolžinska enota, ki se najpogosteje uporablja v astronomiji in je približno enaka razdalji Zemlje od Sonca. Točna določitev enote mora upoštevati še dejstvo, da tir Zemlje okrog Sonca ni krožnica, ampak elipsa. Izvirno so astronomsko enoto določili kot glavno os Zemljinega tira, to je kot povprečno razdaljo Zemlje od Sonca. Za še večjo točnost je Mednarodna astronomska zveza (IAU) leta 1976 določila astronomsko enoto kot razdaljo od Sonca, na kateri bi imel brezmasen delec v nemotenem tiru obhodni čas 365,2568983 dni (ali Gaussovo leto). Mednarodni urad za uteži in mere (BIPM) predlaga oznako za astronomsko enoto ua.
Točna izmerjena vrednost je 149.597.870.691 ± 30 m. Od leta 2014 BIPM ponovno priznava definicijo astronomske enote IUA iz leta 2012 kot 149.597.870.700 m.
V času, ko so astronomsko enoto predstavili, je bila njena dejanska vrednost zelo slabo znana. Razdalje planetov izražene z a. e. se lahko določi iz heliocentrične geometrije in zakonov gibanja planetov. Navsezadnje so dejansko vrednost a. e. približno določili iz opazovanj paralakse in nedavno še točneje z radarjem. Medtem ko se sedaj pozna vrednost astronomske enote z veliko točnostjo, pa se ne pozna vrednosti za maso Sonca zaradi nezanesljivosti merjenj splošne gravitacijske konstante. Ker je gravitacijska konstanta znana na pet ali šest decimalk, lege planetov pa na 11 do 12 decimalk, je nemogoče izvesti preračun lege planetov v metričnem sestavu enot, ne da bi se izgubila točnost pri njihovi pretvorbi. Zaradi tega se račune v nebesni mehaniki izvede v Sončevih masah in astronomskih enotah namesto v kilogramih in kilometrih. Astronomska enota se rabi v glavnem kot priročna enota za merkenje razdalj znotraj Osončja in v drugih sorodnih zvezdnih sestavih. Je tudi temeljna komponenta pri definiciji druge astronomske dolžine parseka.
Zgledi
366,547 a. e. - razdalja Proksime Kentavra od Sonca, 39,7 a. e. - razdalja Plutona od Sonca, 13,0 a. e. - razdalja Proksime Kentavra od α Kentavra, 6,4 a. e. - največja razdalja med Zemljo in Jupitrom, 5,2 a. e. - razdalja Jupitra od Sonca, 4,0 a. e. - najmanjša razdalja med Zemljo in Jupitrom, 2,57 a. e. - glavni premer Betelgeze, 1,523679 a. e. - velika polos Marsa, 0,0026 a. e. - razdalja Lune od Zemlje.
Nekaj približnih pretvorbenih množiteljev:
1 a. e. = 1,496 · 1018 Å = 149.600.000 km = 92.960.000 milj = 490.800.000.000 čevljev = 8,33 svetlobnih minut 1 sv. l. (svetlobno leto) = 63.241 a. e. 1 pc (parsek) ≈ 206.265 a. e.
Meritve skozi zgodovino
Kako točno so astronomi in drugi merili astronomsko enoto prikazuje spodnja razpredelnica.
π☉ čas avtor postopek 3,7 – 265 pr. n. št. Aristarh navidezno gibanje Lune. 32,89 40" okoli 249 pr. n. št. Arhimed 0,7548 (?)148,74 okoli 230 pr. n. št. Eratosten navidezno gibanje Lune (?) 7,8 7' 136 pr. n. št. Hiparh Lunini mrki in navidezno gibanje Lune 65 – 90 pr. n. št. Posidonij navidezno gibanje Lune.. 7,7 2′ 50″ okoli 150 Ptolemej 7,1 okoli 890 Albatani 87,71 15" okoli 1630 Wendelin Aristarhov postopek 93,8 14,02" 4. december 1639Horrocksnavidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve 152,9750 8,6" 1659 Huygens 40 1665 Riccioli ocena paralakse Sonca neuspelo 1671 PicardRicher Marsova deklinacija 109,8 1672 Cassini I. paralaksa Marsa ob opoziciji 138,48 9,5″ 1672 Cassini I.Flamsteed Marsova deklinacija 1716 Halley postopek navideznega prehoda Venere prek Sončeve ploskve 138,5 (129,2) 1752 (1751) de Lacaille Marsova deklinacija 153,165 592 6. junij 1761 Short Halleyev postopek navideznega prehoda Venere 153,9148,2 3. junij 1769 navidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve 152,9750 8,6" 1771 de Lalande 152,500 1825 Encke statistično izračunan navidezni prehod Venere 149,50 1862 Foucault konstanta aberacije 146,83147,32 1862 več odprav paralaksa Marsa ob opoziciji 147,49 1863 Hansen paralaktična neenačba Lune 147,00 1863 Le Verrier Sončeve motnje Luninega gibanja 148,990153,5 ± 6,65 1864 Powalky izračunan navidezni prehod Venerelege opazovališč neuspelonazadovoljivo 9. december 1874 AiryGill navidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve 149,84 1877 Gill paralaksa Marsa ob opoziciji 149,50 ± 0,17 1879 MichelsonNewcomb konstanta aberacije neuspelo150,184 ± 0,686148,179 ± 2,002 6. december 1882 Airyveč odprav navidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve bolje 1889 Gill paralaksa asteroidov Viktorija, Iris, Sapfo 149,670 8,7899″ 1895 Newcomb 149,500 ± 0,050 1896 IAU, Pariz 149,464 1901 Gill paralaksa asteroidov 149,397 ± 0,016 8.807″ 1901 Hinks paralaksa asteroida Eros ob opoziciji 1912 S. S. Hug radialne hitrosti zvezd 149,413 1924 Jones paralaktična neenačba Lune 149,447 1927 de Sitter paralaktična neenačba Lune 149,462 ± 0,060 1928 Jones zvezdni spektri 149,566 ± 0,034 1929 Jones okultacije zvezd z Luno 149,668 ± 0,017 1931 Jones paralaksa asteroida 433 Eros ob opoziciji 149,549 ± 0,221 1911-1936 KO Greenwich konstanta aberacije 149,453 1938 de Sitter 149,422 ± 0,119 1941 Adams zvezdni spektri 149,668 4 8,790″ 1941 Jones 149,670 1948Clemence 149,550 ± 0,014 1960 Pioneer 5 na tiru Zemlja-Venera149,592 ± 0,006 1961 radarski odboj na Veneri149,674 ± 0,017 1964 149,600 1964IAU, Hamburg 149,598 000 ± 0,000 680 radarski odboj na Veneri149,597 870 ± 2 1976IAU. definicija prek Gaussove gravitacijske konstante149,597 870 660 1982JPL DE200DE200/DE403/DE405, Planetne in Lunine efemeride JPL, Pasadena 149,597 870 610 1992IERS 149,597 870 691 1995JPL DE403/DE405, EPM2000EPM2000, Planetne in Lunine efemeride Inštituta za uporabno astronomijo, RAZ, Sankt Peterburg 149,597 870 691(30) 149,597 870 691(6) 2006BIPM 149,597 870 700 ± 3 2009Pitjeva Standish. 149,597 870 7008,794 143 [287 32]"2014BIPMdefinicija IAU iz 2012
Glej tudi
parsek svetlobno leto pretvorba enot red magnitud Gaussova gravitacijska konstanta enote sprejemljive za uporabo s sistemom SI in so dobljene eksperimentalno
Opombe
Sklici
Viri
Kategorija:Enote za dolžino Kategorija:Astronomske konstante