France Jesenovec, slovenski slavist jezikoslovec in literarni zgodovinar, pedagog, * 18. oktober 1906, Puštal pri Škofji Loki, † 22. marec 1984, Topolšica.
Po končani gimnaziji v Ljubljani je tam nadaljeval s študijem slavistike in ga zaključil leta 1931. Kot srednješolski profesor je nato poučeval za zasebnem uršulinskem učiteljišču v Škofji Loki, na gimnazijah Ljubljani, Črnomlju, Brežicah in Celju. V mesto ob Savinjo je prišel ob koncu petdesetih let in tu služboval vse do upokojitve leta 1973.
Z obsežnim znanjem je skozi desetletja poučeval slovensko književnost, latinščino in narodno zgodovino, po potrebi pa tudi matematiko, saj je med redkimi sodobniki v sebi združeval zanimanje za literarne in naravoslovne vede.
Jesenovec pa ni bil poznan samo kot dober pedagog, ampak tudi kot odličen znanstvenik-raziskovalec. Kot učenec naših velikih slavistov Rajka Nahtigala, Frana Ramovša, Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča je za slovenske strokovne in znanstvene revije napisal veliko jezikoslovnih (zaimek svoj, trpnik, nedoločnik) in literarno-zgodovinskih razprav, kritik ter prevodov. Pisal je o starejših slovenskih književnikih, o vprašanjih slovenskega jezika, raziskoval je tudi slovenska narečja, predvsem škofjeloškega in štajerskega. S slednjim se je spoprijel v članku Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku (1962).
Več študij je posvetil tudi Celju in okolici, med katerimi velja omeniti zlasti razpravi o narečju vasi Sotensko nad Šmarjem pri Jelšah (1959) in pogovornemu jeziku v Celju in okolici (1974). V širših strokovnih krogih je poznan tudi po preučevanju starejših slovenskih literarnih in političnih listov, kot na primer Celjske Slovenske novine (1963), Pogled v Hribarjevo Domovino (1964) in dunajsko-celjska Vesna (1971), pisal pa je tudi o slovničarju Mihaelu Zagajšku (1960), o slovarskem delu Josipa Drobniča iz leta 1858 (1965) in o Aškerčevem slogu v Lirskih in epskih poezijah (1967). Objavljal je predvsem v Celjskem zborniku, Mentorju, Slavistični reviji, Jeziku in slovstvu, Loških razgledih in drugod.
Poleg pedagoškega in znanstvenega dela pa je pogosto opravljal tudi lektorskega dela, saj je po večini anonimno pomagal številnim strokovnjakom v Celju, da so njihova strokovna dela in članki dobili čistejšo in lepšo jezikovno podobo.
Bibliografija Pomembnejša dela: Snovanje slovenskega juga, Levstikov zbornik, 1933 Anton Mahnič, Čas, 1934/1935 Kranjska Čbelica, Slovenski jezik, 1941 Slovenski modus, neobjavljeno, le rokopis (73 str.) Pomenske funkcije slovenskih členic, Zbornik Zimske pomoči, 1944 Iz sintaktične in stilistične rabe povratnosvojilnega zaimka svoj, Slavistična revija, 1954 Narečje vasi sotensko nad Šmarjami pri Jelšah, Celjski zbornik, 1959 Mihael Zagajšek, Celjski zbornik, 1960 Škofjeloško narečje, Loški razgledi, 1961 Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku, Celjski zbornik, 1962 Ahacij Stržinar s Suhe, Loški razgledi, 1962 Celjske Slovenske novine, Celjski zbornik, 1963 Pogled v Hribarjevo Celjsko domovino, Celjski zbornik, 1964 Drobničev slovar iz leta 1858, Celjski zbornik, 1965 Vrste oziralnih odvisnikov, Jezik in slovstvo, 1966 Aškerčev slog v lirskih in epskih poezijah, Celjski zbornik, 1967 Naklonskost oblik, ki izražajo prihodnji čas, Jezik in slovstvo, 1968 Odmev Spodnjega Posavja v naši kulturni zgodovini, Celjski zbornik, 1968 Raba nedoločnika, Jezik in slovstvo, 1969 Jurčičeva in Tomićeva Veronika Deseniška, Celjski zbornik, 1970 Dunajsko-Celjska Vesna, Celjski zbornik, 1972 Oznaka slovenskega pogovornega jezika v Celju in okolici, Jezik in slovstvo, 1972 Kratek oris pogovornega jezika v Celju in okolici, Celjski zbornik, 1974 Milana Pajka romantična igra Mlada Zora, Celjski zbornik, 1976
Kategorija:Slovenski slavisti Kategorija:Osebnosti s Škofjeloškega