Koka (znanstveno ime Erythroxylum coca) je rastlina iz družine Erythroxylaceae in izvira iz severozahodne Južne Amerike. Rastlina ima pomembno vlogo v tradicionalni andski kulturi. Listi koke vsebujejo kokain, ki je močan stimulans.
Rastlina je podobna črnemu trnu in zraste do višine 2–3 m. Veje so ravne. Listi, ki so zelene barve, so tanki, ovalni in koničasti. Izrazita lastnost lista je, da je del vmesnih prostorov med listnimi žilicami omejen z dvema longitudinalnima krivuljama, po ena krivulja je na vsaki strani osrednjega ožilja in je bolj viden pod sprednjo stranjo lista.
Cvetovi so majhni in urejeni v majhne skupine na kratkih pecljih. Cvetni venec je sestavljen iz petih rumeno-belih cvetnih listov, prašniki so v obliki srca, pestič pa je sestavljen iz treh plodnih listov, ki so združeni v obliko tropredalaste plodnice. Cvetovi se razvijejo v rdeče jagode.
Liste včasih poje larva molja Eloria noyesi.
Vrste in klasifikacija Obstaja dvanajst vrst in podvrst. Dve podvrsti, Erythroxylum coca var. coca in E. coca var. ipadu, sta fenotipsko skoraj neločljivi. Sorodni vrsti z visoko vsebnostjo kokaina imata dve podvrsti - E. novogranatense var. novogranatense in E. novogranatense var. truxillense, ki sta fenotipsko podobni, vendar morfološko različna. Po starejši klasifikaciji kopenskih rastlin, imenovani po botaniku Cronquistu, so rastlino uvrstili v red Linales, sodobnejši sistemi pa jo uvrščajo v red Malpighiales.
Gojenje thumb|right|200px|Listi in jagodeKoko tradicionalno gojijo v nižjih višinah vzhodnih pobočij Andov ali na visokih planotah, odvisno od uspevajočih vrst. Od nekdaj so listi pomembno trgovsko blago med nižino, kjer rastlina uspeva, in višjimi predeli, kjer jo široko uporabljajo prebivalci Andov v Peruju, Kolumbiji, Ekvadorju, Venezueli in Boliviji.
Sveži vzorci posušenih listov so nezviti, temno zeleni na zgornji in sivo-zeleni na spodnji površini. Imajo močan vonj po čaju. Med žvečenjem nastaja v ustih občutek prijetne otrplosti, okus je prijetno jedek. Tradicionalno se žvečijo z apnom, da se poveča sproščanje kokaina iz lista. Starejši vzorci imajo vonj po kafri in so rjavkaste barve ter nimajo jedkega okusa.
Seme se seje od decembra do januarja na majhen kos zemljišča, ki je zaščiten pred soncem. Ko mlade rastline dosežejo višino 40–60 cm, jih postavijo v končne sadne luknje. Če je zemlja ravna, jih posadijo v brazde v skrbno opleti zemlji. Rastline najbolje uspevajo v vročem, meglenem in vlažnem okolju, kot so jase. Želeni listi rastejo tudi na bolj suhih pobočjih. Liste nabirajo z rastlin različnih starosti, in sicer od 1,5 do 40 let starih rastlin, žanjejo pa se le sveži izrastki. Listi so pripravljeni za trganje, ko niso več upognjeni. Prva in obenem najbogatejša žetev je v marcu po deževju, druga je konec junija in tretja je v oktobru ali novembru. Zelene listi se nato razprostrejo v tankih slojih na grobi volneni tkanini in posušijo na soncu. Nato jih spravijo v vreče, ki morajo ostati suhe, če želijo ohraniti kakovost listov.
Farmakološki vidiki Farmakološko aktivna sestavina koke je njen alkaloid kokain, ki je v rastlini v količinah približno od 0,3 do 1,5 %, v povprečju 0,8 % cocaine.illicit.production.html v svežih listih. Poleg kokaina vsebuje list koke tudi druge alkaloide, in sicer metilekgonin cinamat, benzoilekgonin, truksilin, hidroksitropakokain, tropakokain, ekgonin, kuskohigrin, dihidrokuskohigrin, nikotin in higrin. Če se žveči, učinkuje kot blag stimulans ter zatre lakoto, žejo, bolečino in utrujenost.
Absorpcija kokaina iz listov je mnogo počasnejša in manj učinkovita kot absorbcija čiste oblike kokaina. Ne povzroča evforije in psihoaktivnih učinkov, ki so povezani z zlorabo učinkovine. Nekateri zagovorniki trdijo, da sam kokain ni aktivna sestavina, če se žveči neobdelan list koke ali se ga kuha kot poparek. Vendar so študije pokazale, da so majhne, vendar merljive količine kokaina prisotne v krvnem obtoku po uživanju čaja iz koke.Jenkins AJ, Llosa T, Montoya I, Cone EJ., "Identification and quantitation of alkaloids in coca tea," Forensic Sci Int. 1996 Feb 9;77(3):179-89. Niso pa dokumentirali odvisnosti in drugih škodljivih učinkov zaradi uživanja listov v njihovi naravni obliki.Weil AT., "The therapeutic value of coca in contemporary medicine," J Ethnopharmacol. 1981 Mar-May;3(2-3):367-76.Hanna JM, Hornick CA., "Use of coca leaf in southern Peru: adaptation or addiction," Bull Narc. 1977 Jan-Mar;29(1):63-74.
Zgodovina Sledove kokaina so našli v mumijah izpred 3000 letRivera MA, Aufderheide AC, Cartmell LW, Torres CM, Langsjoen O., "Antiquity of coca-leaf chewing in the south central Andes: a 3,000 year archaeological record of coca-leaf chewing from northern Chile," J. Psychoactive Drugs. 2005 Dec;37(4):455-8.. Obsežen arheološki dokaz za žvečenje listov koke izvira iz 6. stoletja. Doba starodavnega ljudstva Moche in kasnejša doba Inkov temelji na mumijah, ki so jih našli z zalogami listov koke, lončevino z upodobljeno značilno obrazno izboklino človeka, ki žveči koko, s spatulami, narejenih iz žlahtnih kovin, za ekstrakcijo alkalij ter okrašene vreče za liste koke in apno, zlati prikazi koke v posebnih nasadih Inkov v mestu Cusco.Robert C. Peterson, Ph.D. (1977-05). NIDA research monograph #13: Cocaine 1977, Chapter I. Retrieved on 2007-05-26. http://www.nida.nih.gov/pdf/monographs/13.pdf Eleanor Carroll, M.A.. Coca: the plant and its use. Retrieved on 2007-05-26. http://sad.health.org/pub/AD03991.pdf Pred seznanitvijo Inkov je bilo žvečenje koke omejeno na vzhodne Ande. Ko so menili, da ima rastlina božji izvor, je njeno gojenje postalo predmet državnega monopola in uporaba omejena na plemstvo in nekatere priljubljene razrede (dvorni govorniki, kurirji, priljubljeni javni delavci, vojska) z odločbo Topa Inke (1471-1493). Ko je inkovska država propadla, je učinkovina postala bolj široko dostopna. Po kratkem premisleku je španski kralj, Filip II, izdal odlok, v katerem je učinkovino opredelil kot esencialno za ugodje andskih Indijancev, vendar je pritiskal na misijonarje, da prenehajo z njeno religiozno uporabo. Španci so verjeli, da so učinkovito spodbudili uporabo koke pri veliki večini populacije, z namenom povečati njihov delovni učinek in toleranco za stradanje, vendar ni povsem jasno, da je to bilo namerno načrtovano.
Učinkovina je bila Evropi prvič predstavljena v 16. stoletju, vendar ni postala popularna do sredine 19. stoletja, ko je Dr. Paolo Mantegazza izdal vplivno listino, v kateri je hvalil stimulantne učinke kokaina na poznavanje. To je vodilo do iznajdbe kokainskega vina in do prve proizvodnje čistega kokaina. Kokainsko vino (najbolj znana znamka je bila Vin Mariani oz. Marianovo vino) in drugi kokain vsebujoči pripravki so bili široko prodajani kot patentirana zdravila in krepčila, ki imajo mnogo zdravstvenih prednosti. Originalna različica Coca-Cole je bila tudi med njimi. Ti izdelki so postali ilegalni v večini držav izven Južne Amerike v začetku 20. stoletja po tem, ko so spoznali, da kokain povzroča odvisnost.
V današnjem času (2007) vlade nekaterih južnoameriških držav, kot so Peru, Bolivija in Venezuela, ščitijo in se borijo za tradicionalno uporabo koke, prav tako kot za moderno uporabo listov in njegovih ekstraktov v gospodinjskih izdelkih, kot so čaji in zobne paste. (glej Industrijsko uporabo spodaj)
Tradicionalna uporaba Glavna tradicionalna uporaba koke je kot stimulans za premagovanje utrujenosti, lakote in žeje. Menijo, da je izjemno učinkovita proti višinski bolezni. Uporablja se tudi kot anestetik za lajšanje bolečin pri glavobolu, revmatizmu, ranah in vnetjih, ipd. Pred pojavom močnejših anestetikov so jo uporabljali tudi pri zlomih kosti, porodu in med trepaniranjem lobanje. Ker kokain povzroči konstrikcijo krvnih žil, učinki kokaina služijo tudi za zaustavljanje krvavitev, tako so semena koke uporabljali pri krvavitvah iz nosu. Kot o domači uporabi koke so poročali tudi o uporabi pri zdravljenju malarije, razjed, astme, za izboljšanje prebave, za zaščito pred črevesno ohlapnostjo, kot afrodiziak, pripisovali pa so ji tudi koristnost za dolgo življenje. Sodobne študije zagovarjajo številne od teh medicinskih uporab.
Koka je bila v obdobju pred Inki vitalni del religiozne kozmologije andskih ljudi v Peruju, Boliviji, Ekvadorju, Kolumbiji, severni Argentini in Čilah. Listi koke imajo odločilno vlogo v darovanju Rajski ptici (ozvezdje Apus), bogu sonca Inti, boginji zemlje Pachamama. Listi koke se pogosto tolmačijo v obliki prerokovanja, analogno kot tolmačenje listov čajevca v drugih kulturah. Eden od mnogih prepričanj o koki je, da so rudarji iz mesta Cerro de Pasco prepričani, da lahko omehčajo rudne žile, če prežvečijo koko in jo dajo na rudo.
Aktivnost žvečenja koke se imenuje mambear, chacchar ali acullicar, izvirajoč iz jezika quechua, v Boliviji pa picchar, ki je izpeljan iz jezika domače etnične andske skupine Aymara. Pogosto se uporablja tudi španski izraz masticar, in sicer poleg slengovskega izraza »bolear«, ki je izpeljan iz besede »bola« ali kepa koke na obrazu med žvečenjem. Značilna poraba koke je približno 56,7 g na dan, za sodobne metode pa menijo, da so nespremenjene od starih časov. Koka se hrani v tkani mošnji (chuspa ali huallqui). Nekaj listov se izbere za oblikovanje čika (acullico), ki se zadrži med usti in dlesni. Ob tem uporabniki običajno lahko zaznajo šumeč in odrevenel občutek v ustih. (Običajni zobozdravstveni anestetik, Novocaine, ima podobne učinke.) Žvečenje listov koke je bolj običajno v domorodnih skupnostih v področju osrednjih Andov, zlasti v višavjih Kolumbije, Ekvadorja, Bolivije in Peruja, kjer je gojenje in poraba koke del narodne kulture, podobno kot chicha (španski izraz za katerokoli vrsto fermentirane pijače), kot vino v Franciji ali pivo v Nemčiji. Služi tudi kot močan simbol domače kulturne in religiozne identitete med raznolikostjo domorodnih narodov po vsej Južni Ameriki. Vreče koke se prodajajo na lokalnih tržnicah in pri uličnih prodajalcih. Komercialno proizvajani čaji koke so tudi dostopni v večini trgovin in veleblagovnic.
Koka se še vedno žveči po tradicionalni poti, in sicer z majhno količino ilucte (preparat pepela iz rastline Chenopodium quinoa), ki se doda listom koke; omehča njihov adstringenten vonj in aktivira akaloide. Druga imena za to osnovno substanco so llipata v Peruju, španski izraz lejía, angleški lye oziroma lug v slovenščini. Potrošniki previdno uporabljajo leseno palico (nekoč pogosto spatulo iz žlahtne kovine) za prenos alkalične komponente v čik brez dotika njegovega mesa s korozivno substanco. Bazična komponenta, ki se običajno hrani v čutari (ishcupuro ali poporo), se lahko naredi z žganjem apnenca, da se pridobi negašeno živo apno, z žganjem stebla rastline quinoa ali skorje določenih dreves in se na osnovi sestave lahko imenuje ilipata, tocra ali mambe. Mnogo teh materialov je slanega okusa, vendar obstajajo različice. Najbolj običajna baza v bolivijskem mestu La Paz je izdelek, ki je znan pod imenom lejía dulce (sladki lug), ki je narejen iz pepela rastline quinoa pomešane z janežem in trsnim sladkorjem, ki tako oblikujejo mehak črn kit s sladkim in prijetnim okusom po sladkem korenu. V nekaterih krajih uporabljajo natrijev hidrogenkarbonat pod imenom bico.