Gandara, znana tudi kot Waihind (staroperzijsko: Gandâra, sanskrt: गन्धार), kraljestvo (Mahajanapada) in satrapija perzijskega Ahemenidskega cesarstva. Obsegala je dolini rek Pešavar in Cophen (Kabul) in planoto Potohar v današnjem severnem Pakistanu in vzhodnem Afganistanu. Največji mesti sta bili Purušapura (današnji Pešavar) in Takšašila (današnja Taxila). Zahodni del pokrajine so Grki imenovali Parapamisos, kar bi lahko izhajalo iz staroperzijskega imena gorovja Hindukuš - Upairisaena. Gandara je pripadala indijskemu in ne perzijskemu kulturnemu svetu.
Kraljestvo Gandara je obstojalo od 6. stoletja pr. n. št. do 11. stoletja. Svoj višek je doseglo med 1. in 5. stoletjem med vladanjem budističnih kušanskih kraljev. Leta 1021 je kraljestvo zasedel Mahmud Gaznijski in ime Gandara je izginilo. V času vladanja Mogulov je bila Gandara del province Kabul.
Geografija Dolina reke Kabul je s severne, zahodne in južne strani obdana z gorami, preko katerih vodi le nekaj gorskih prelazov. Gandara je ravno zato postala pomemben vezni člen med Mezopotamijo in Indijo. Najstarejše povezave med Bližnjim in Daljnim vzhodom so stare kakšnih šest tisoč let.
Pot, ki je vodila iz doline Inda proti severu in nato ob reki Kabul proti zahodu, se je kakšnih 50 kilometrov vzhodno od današnjega Kabula razcepila. Ena od poti je vodila proti jugozahodu ob reki Logvar preko prelaza Altimur in nato ob reki Tarnak v Arahozijo. Druga pot je peljala proti severozahodu ob reki Ghorband. Tu se je ponovno razcepila. Zahodni krak je preko prelaza Hajigak peljal v zgornjo dolino reke Etimandrus (današnja Helmand) in naprej do Drangijane, severni krak pa preko več prelazov v Hindukušu v dolino reke Amu Darje, se pravi v Baktrijo.
Gandara je imela zaradi križišč poti tudi izredno velik strateški pomen, zato je bila vzrok za kar nekaj velikih vojn: v prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. so bili osvajalci Indo-Iranci, v 6. stoletju pr. n. št. Perzijci, leta 329 pr. n. št. Makedonci Aleksandra Velikega, leta 184 pr. n. št. Baktrijci, leta 110 pr. n. št. Saki in nato Kušani.
Srce Gandare je bila vedno dolina reka Pešavar.
Zgodovina Dokaze o prebivalcih Gandare iz kamene dobe, vključno s kamnitimi orodji in kostmi, so odkrili v Sanghao pri Mardanu v območnih jamah. Artefakti so stari približno 15.000 let. Novejša izkopavanja kažejo na 30.000 let pred sedanjostjo.
Kultura grobov Gandara
Prva zabeležena kultura Gandare je bila kultura grobov, ki se je pojavila ok. 1200 pr. n. št. in je trajala do leta 800 pr. n. št.Olivieri, Luca M., Roberto Micheli, Massimo Vidale, and Muhammad Zahir, (2019). 'Late Bronze – Iron Age Swat Protohistoric Graves (Gandhara Grave Culture), Swat Valley, Pakistan (n-99)', in Narasimhan, Vagheesh M., et al., "Supplementary Materials for the formation of human populations in South and Central Asia", Science 365 (6 September 2019), pp. 137–164. in poimenovana po svojih posebnih pogrebnih praksah. Najdena je bila ob srednjem toku reke Svat, čeprav so prejšnje raziskave menile, da se je razširila na doline Dir, Kunar, Čitral in Pešavar.Coningham, Robin, and Mark Manuel, (2008). "Kashmir and the Northwest Frontier", Asia, South, in Encyclopedia of Archaeology 2008, Elsevier, p. 740. Veljala je za znak indoarijskih migracij, vendar je bila razložena tudi z lokalno kulturno kontinuiteto. Projekcije za nazaj, ki temeljijo na starodavnih analizah DNK, kažejo, da so se predniki ljudi iz kulture Svat mešali s prebivalstvom, ki je prihajalo iz gorskega koridorja Notranje Azije, ki je imelo stepsko poreklo, nekje med letoma 1900 in 1500 pred našim štetjem.Narasimhan, Vagheesh M., et al. (2019). "The formation of human populations in South and Central Asia", in Science 365 (6 September 2019), p. 11: "...we estimate the date of admixture into the Late Bronze Age and Iron Age individuals from the Swat District of northernmost South Asia to be, on average, 26 generations before the date that they lived, corresponding to a 95% confidence interval of ~1900 to 1500 BCE..."
Vedska Gandara
Po rigvedski tradiciji je bil Jajati prednik uglednih Udičja (plemena Gandara in Vahika) in je imel številne sinove, vključno z Anujem, Purujem in Druhjujem. Linija Anu je povzročila kraljestva Madra, Kekaja, Sivi in Uśīnara, medtem ko je bilo pleme Druhju povezano s kraljestvom Gandara.
Prva omemba Gandārijev je enkrat potrjena v Ṛigvedi (RV 1.126.7) kot pleme, ki ima ovce z dobro volno. V Atharvavedi (AV 5.22.14) so Gandārīji omenjeni poleg Mūjavantov, Āṅgejas in Māgadījev v himni, ki prosi vročino, naj zapusti telo bolnega človeka in namesto tega odide v ta prej omenjena plemena. Našteta plemena so bila najbolj oddaljena obmejna plemena, znana tistim v Madjadeši, Āṅgejas in Māgadīs na vzhodu ter Mūdžavants in Gandārīs na severu. Pleme Gandara, po katerem je dobil ime, je izpričano v Rigvedi (okoli 1500 – 1200 pr. n. št.), medtem ko je regija omenjena v zaratustrski Avesti kot Vaēkərəta, sedmo najlepše mesto na zemljo, ki jo je ustvaril Ahura Mazda.
Gāndhrī kralj Nagnadžit in njegov sin Svaradžit sta omenjena v Brāhmaṇah, po katerih sta prejela brahmansko posvetitev, vendar je odnos njune družine do obreda omenjen negativno, pri čemer je kraljeva družina Gandāra v tem obdobju sledila nebrahmanskim verskim tradicijam. Po Džain Utarādhjajana-sūtri je bil Nagnadžit ali Nagadži pomemben kralj, ki je sprejel džainizem in je bil primerljiv z Dvimukho iz Pāñcāle, Nimijem iz Videhe,H. C. Raychaudhuri, Political History of Ancient India (1996), p.77 Karakaṇḍujem iz Kaliṅge in Bhīmo iz Vidarbhe; budistični viri namesto tega trdijo, da je dosegel paccekabuddhayāno.
Do kasnejšega vedskega obdobja so se razmere spremenile in prestolnica Gāndārī Takṣaśila je postala pomembno središče znanja, kamor so možje Madhja-dese hodili učiti tri Vede in osemnajst vej znanja, pri čemer je Kauśītaki Brāhmaṇa zapisal, da so brahmani odšli študirat na sever. Po Śatapatha Brāhmaṇi in Uddālaka Jātaki je bil slavni vedski filozof Uddālaka Āruṇi med slavnimi učenci Takṣaśile, Setaketu Jātaka pa trdi, da je tam študiral tudi njegov sin Śvetaketu. V Čāndogja Upaniṣadi je sam Uddālaka Āruṇi naklonjen izobraževanju Gāndhārīja kralju Vaideha Janaki. V 6. stoletju pr. n. št. je bila Gandhāra pomembna imperialna sila v severozahodni južni Aziji iz železne dobe, pri čemer je bila dolina Kaśmīra del kraljestva. Zaradi tega pomembnega položaja so budistična besedila navedla kraljestvo Gandāra kot eno od šestnajstih Mahājanapad ('velikih kraljestev') železnodobne Južne Azije. To je bil dom Gandari, princese in njenega brata Šakunija, kralja kraljestva Gandara.
Ahemenidska Gandara Glavna vedska plemena, ki so ostala v dolini Inda 550 let pred našim štetjem, so bili Kamboja, Sindu, Taksas iz Gandare, Madras in Katas ob reki Čenab, Mallas ob reki Ravi in Tugre ob reki Satledž. Ta plemena in kneževine so se do te mere borile drug proti drugemu, da dolina Inda ni imela več močnega vedskega plemenskega kraljestva, da bi se branila pred zunanjimi vdori in da bi se spopadla z bojevitimi plemeni v eno organizirano kraljestvo. Območje je bilo bogato in rodovitno, a so se spopadali z bedo in obupom. Kralj Puškarasakti iz Gandare je bil vpleten v borbe za oblast proti svojim lokalnim tekmecem in kot tak je Kiberjev prelaz ostal slabo branjen. Kralj Darej I. iz Ahemenidskega cesarstva je izkoristil priložnost in načrtoval invazijo. Dolina Inda je bila v Perziji legendarna zaradi zlata in rodovitne zemlje, osvajanje pa je bil glavni cilj njegovega predhodnika Kira Velikega.Histories, epigraphy and authority: Achaemenid and indigenous control in Pakistan in the 1st millennium BC Leta 542 pr. n. št. je Kir vodil svojo vojsko in osvojil makransko obalo v južnem Baločistanu. Vendar pa je znano, da je vodil pohode izven Makrana (v regijah Kalata, Kuzdar, Panjgur) in izgubil večino svoje vojske v puščavi Gedrosian (domnevali so, da je danes to pustinja Kharan).
Po perzijski zasedbi je bil v dolino Inda prvič uveden sistem centralizirane uprave z birokratskim sistemom. Pokrajine ali satrapije so bile ustanovljene s pokrajinskimi prestolnicami.
Satrapija Gandara je bila ustanovljena 518 pr. n. št. s prestolnico v Puškalavitu (Charsadda)Rafi U. Samad, The Grandeur of Gandhara: The Ancient Buddhist Civilization of the Swat, Peshawar, Kabul and Indus Valleys. Algora Publishing, 2011, p. 32 , v regiji stare grobne kulture Gandara, v današnjem Khyber Pakhtunkhwa.
Grški raziskovalec Herodot (5. stoletje pr. n. št.) pravi, da so Gandarci skupaj z Satagidijci, Dadijci in Apariti pripadali sedmemu, najbolj revnemu davčnemu okrožju Ahemenidskega cesarstva (satrapija Severni Ind). Herodot je svoj seznam davčnih okrajev napisal med vladanjem kralja Dareja. Iz tistega obdobja je znano tudi to, da je Darej poslal nekega Karijca z imenom Skilaks iz Karijande na vzhod, da bi opisal njegove vzhodne pokrajine. Skilaks je svoje potovanje začel v mestu Kaspatirus, ki je bilo verjetno nekje ob reki Kabul. V tistem času je Gandari vladal satrap Megabaz, ki se je po letu 513 pr. n. št. bojeval tudi v Evropi.
Gandara je omenjena tudi nekaj desetletij kasneje. Herodot pravi, da se je leta 480 pr. n. št. v Grčiji bojeval oddelek Gandarcev in Dadikancev, potem pa Gandara za kakšnih sto petdeset let izgine iz vseh zgodovinskih zapisov. Edina izjema je podatek, da so iz Gandare in Karmanije v Suso prevažali les drevesa jaka (najbrž tikovina), ki je bil očitno zelo dragocen. Podobe Gandarcev najdemo tudi v palači v Perzepolisu. Oboroženi so z meči in ščiti in svojemu kralju ženejo bivole.
Napis na Darejevi grobnici (521–486 pr. n. št.) v Nakš-e Rostam blizu Perzepolisa opisuje Gadāro (Gandāro) skupaj s Hindušem (Hənduš, Sindh) na seznamu satrapij. Približno leta 380 pr. n. št. je v Gandhari nastalo veliko malih kraljestev. Leta 327 pred našim štetjem je Aleksander Veliki zavzel Gandaro in indijske satrapije Perzijskega imperija. Pohode Aleksandra so zabeležili njegovi dvorni zgodovinarji in Arijan (okoli leta 175). right|400px|thumb|Indijske države v 6. toletju pr. n. št., med katerimi je tudi Gandara (Gandhara)
Obdobje Aleksandra Velikega Spomladi leta 336 pr. n. št. je Ahemenidsko cesarstvo, ki je trpelo zaradi dinastičnih sporov, napadla makedonsko-grška vojska, vendar je Perzijcem uspelo napad odbiti. Leta 334 pr. n. št. se je vojski pridružil novi makedonski kralj Aleksander Veliki, ki je novembra 333 pr. n. št. pri Isu v današnji Siriji in nato 1. oktobra 331 pr. n. št. pri Gavgameli v Asiriji dvakrat porazil perzijskega kralja Dareja III. Kodomana. Gandarci v Darejevi vojski niso posebej omenjeni, kar se lahko pojasni na več načinov: ali je Aleksander presenetil Perzijce, še preden so uspeli zbrati svojo vojsko ali Darej Gandarcev sploh ni vpoklical v vojsko ali so se Gandarci imenovali kako drugače ali pa Gandara takrat ni bila več del Ahemenidskega cesarstva.
Prva razlaga je malo verjetna, saj je med invazijo Grkov in odločilno bitko pri Gavgameli minilo več kot pet let. Tudi druga razlaga ni možna, ker je kralj rekrutiral vojake prav iz vseh satrapij. To mu je omogočalo, da je tako sovražniku kot domači eliti razkazoval svojo moč. Kralj Kserks je, na primer, v Grčijo odpeljal mnogo več vojakov, kot jih je potreboval, tako da je bilo mnogo vojakov popolnoma neuporabljenih. Tretja razlaga je zelo verjetna, ker so v zgodovinskih zapisih omenjeni »gorski Indijci«, ki so bili sicer neznani, a bi lahko bili Gandarci. Najbliže resnici je verjetno četrta razlaga, ker Aleksandrovi biografi ne omenjajo gandarskih satrapov.
Na začetku leta 329 pr. n. št. je Aleksander obnovil Kapiso, jo preimenoval v Aleksandrijo in ji dal pridevek »na Kavkazu«. Poleg Aleksandrije je bilo še nekaj drugih mest, ki so ostala še nekaj stoletij prepoznavno grška.