Alzheimerjeva bolezen [álchajmer] je kronična progresivna nevrodegenerativna bolezen, pri kateri so v ospredju znaki demence. Potrditev diagnoze temelji na patognomoničnih spremembah, ki jih imenujemo amiloidni plaki in nevrofibrilarne pentlje. Odkril jih je Alois Alzheimer leta 1907 pri opazovanju možganov 51-letne bolnice, ki je trpela za dolgoletno napredujočo demenco. Pri Alzheimerjevi bolezni se degenerativne spremembe najprej začnejo v področjih, ki so pomembni za nastanek dolgotrajnega spomina. Iz entorinalne skorje, področja, ki se nahaja v medialnem temporalnem lobusu, se razširijo v hipokampus, nato v parietalni in temporalni predel, dokler ne zajamejo celotnega neokorteksa.
Prva znamenja bolezni so pozabljivost, neurejenost, nemirnost in motnje v presoji. Pri razviti bolezni so značilni izguba spomina na sveže dogodke, dezorientiranost v času in prostoru, nesposobnost skrbeti zase in v zadnji fazi globalni upad spoznavnih funkcij. Najpogostejša oblika se začne v kasnejši življenjski dobi, po 65. letu starosti. Pogosta je predvsem v razvitih deželah zaradi podaljšane življenjske dobe prebivalstva. Oblika, ki se začne v zgodnji življenjski dobi, pri starosti 45–65 let, je redkejša.
Alzheimerjeva bolezen predstavlja 70 % vseh oblik demenc. Po pogostosti ji sledijo demence zaradi možgansko-žilnih bolezni, frontotemporalna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni in demenca zaradi alkoholizma. Alzheimerjeva bolezen in večina ostalih demenc je progresivnih in ireverzibilnih. Demenco včasih težko ločimo od benigne pozabljivosti starostnikov. Po 85. letu starosti namreč le redki posamezniki ohranijo neokrnjene spominske sposobnosti. V primerjavi z Alzheimerjevo boleznijo je za benigno pozabljivost starostnikov značilna manjša progresivnost upada spoznavnih funkcij in nekoliko manjša oviranost pri vsakodnevnih opravilih.Ribarič S. Temelji patološke fiziologije, 2. izdaja. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo, 2011. sličica|Makroskopska primerjava zdravih možganov in možganov z Alzheimerjevo boleznijo
Značilnosti bolezni Zgodnji znaki in simptomi Slabljenje spomina je značilno eden prvih znakov zmanjševanja kognitivnih (spoznavnih) funkcij in lahko kaže na razvoj Alzheimerjeve bolezni. Nekateri ljudje z motnjami spomina imajo le blag kognitivni upad. Ti ljudje imajo večje težave s spominom kot ostali iste starosti, vendar njihovi simptomi niso tako hudi, kot pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo. Nekatere študije so pokazale povezavo med nekaterimi motnjami gibanja in blagim kognitivnim upadom. Raziskovalci so našli tudi povezavo med blagim kognitivnim upadom in težavami z zaznavanjem vonja. Pri ljudeh z blagim kognitivnim upadom zmožnost za opravljanje običajnih dnevnih aktivnosti ni pomembno zmanjšana. V primerjavi z ljudmi z normalnimi kognitivnimi funkcijami se pri teh bolnikih pogosteje razvije Alzheimerjeva bolezen – pri osmih od desetih ljudi z blago kognitivno prizadetostjo se bo razvila Alzheimerjeva bolezen v sedmih letih, med osebami, starejšimi od 65 let, z normalnimi kognitivnimi funkcijami pa se bo pojavila pri 1–3 % letno. Ni še dokončno znano, zakaj samo nekateri ljudje z blagim kognitivnim upadom razvijejo Alzheimerjevo bolezen.
Tudi upad drugih kognitivnih funkcij, ki se kaže kot iskanje besed, vidne ali prostorske težave in poslabšano sklepanje ali presoja, lahko kaže na zelo zgodnji stadij Alzheimerjeve bolezni. Znanstveniki poskušajo ugotoviti, ali je možno s slikanjem možganov in s študijami z biološkimi označevalci, na primer pri ljudeh z blagim kognitivnim upadom in pri ljudeh z družinsko anamnezo Alzheimerjeve bolezni, odkriti v možganih zgodnje spremembe, kot so tiste, ki jih vidimo pri Alzheimerjevi bolezni. Začetne študije kažejo, da bi lahko bilo zgodnje odkrivanje z uporabo bioloških označevalcev in slikovnih metod mogoče, vendar morajo najdbe potrditi tudi druge študije, preden se bodo te tehnike lahko uporabljale v vsakodnevni klinični praksi.
Blaga oblika Alzheimerjeve bolezni Z napredovanjem Alzheimerjeve bolezni se slabljenje spomina nadaljuje, spremembe drugih kognitivnih funkcij postanejo očitno izražene. Bolniki se lahko na primer izgubijo in so neorientirani, imajo težave pri rokovanju z denarjem in plačevanjem računov, ponavljajo vprašanja, porabijo več časa za vsakodnevna opravila, njihova presoja je zmanjšana, lahko se pojavijo spremembe razpoloženja in osebnosti, povečana tesnoba in/ali agresivnost. Pogosto izgubljajo stvari ali jih založijo na neobičajnih mestih. Ker pozabljajo, kam so spravili svoje stvari, postanejo sumničavi ali vznemirjeni, svojce pa pogosto obtožujejo kraje. Govor je relativno ohranjen kljub zmanjšanemu besedišču. Med pogovorom težje najdejo posamezne besede ali jih izpuščajo, težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom. Bolezen je pogosto diagnosticirana v tem stadiju.
Zmerna oblika Alzheimerjeve bolezni V tem stadiju pride do sprememb v področjih možganov, ki so odgovorni za nadzor govora, sklepanje, razmišljanje, obdelavo senzoričnih informacij in zavestno mišljenje. Slabljenje spomina napreduje, povečuje se tudi zmedenost. Ne spomnijo se več, kako priti na primer v trgovino ali nazaj domov, zato se pogosteje izgubijo. Bolnik je izgubljen v času in prostoru. Zmanjšana je pozornost, imajo težave pri urejanju misli in logičnem mišljenju. Lahko prihaja do neustreznih izbruhov jeze. Bolniki imajo težave pri prepoznavanju družinskih članov in prijateljev. Govor ni več koherenten, je vsebinsko prazen. Težave se pojavijo tudi pri branju, pisanju in delu s številkami. Lahko ne zmorejo več opravljati kompleksnih nalog (na primer oblačenje, priprava skodelice kave), niso se sposobni naučiti novih stvari, težko se spopadajo z novimi situacijami. Lahko imajo halucinacije, blodnje in preganjavico ter so razdražljivi. Popuščati jim začnejo naučene socialne zavore, lahko se vedejo impulzivno, kar se kaže kot slačenje v neprimernih okoliščinah ali kot vulgarna govorica.
Težka oblika Alzheimerjeve bolezni V končnem stadiju so senilni plaki in nevrofibrilarne pentlje razsejane po celotnih možganih, ki so močno atrofirani. Bolniki s težko obliko Alzheimerjeve bolezni se ne morejo več sporazumevati in so povsem odvisni od pomoči drugih. Družinskih članov ne prepoznajo več. Pogosti simptomi so izguba telesne teže, okužbe kože, težave pri požiranju, stokanje, tarnanje, godrnjanje in motnje spanja. Pride do skoraj popolne izgube intelektualnih funkcij, prisotna je inkontinenca, pojavijo se primitivni refleksi in hude motorične motnje z razvojem spastičnosti. Najpogostejši vzrok smrti pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo je aspiracijska pljučnica, do katere pride zaradi motenj pri požiranju.http://www.nia.nih.gov/alzheimers/publication/alzheimers-disease-fact-sheet , pridobljeno 4. 2. 2013. sličica|Prikaz normalnih možganov sličica|Prikaz možganov z Alzheimerjevo boleznijo sličica|Napredovanje Alzheimerjeve bolezni
Vzroki
Pri tveganju za razvoj Alzheimerjeve bolezni igrajo genetski faktorji ključno vlogo. Poznane so tri familiarne oblike z nastopom v zgodnji življenjski dobi, ki se dedujejo avtosomno dominantno, s popolno penetranco genov. Gre za mutacije gena za amiloidni prekurzorski protein (APP) na kromosomu 21, ki je vzrok za manj kot 1% Alzheimerjeve bolezni, gena za beljakovino presenilin-1 na kromosomu 14, prisotno pri 7% bolnikov in gena za presenilin-2 na kromosomu 1, ki je mutiran pri 3% bolnikov.
V kasnejši življenjski dobi se pojavljajo familiarne in tudi sporadične oblike bolezni. Za familiarne oblike v kasnejši dobi ni značilno mendelsko dedovanje, pač pa obstajajo t. i. geni za nevarnostne dejavnike. Med njimi velja za zanesljivega E4 alel gena za apolipoprotein E na kromosomu 19, ki je vzrok za kar 40% Alzheimerjeve bolezni. Ta je prav tako glavni nevarnostni dejavnik tudi v splošni populaciji. Med zanesljivimi dejavniki tveganja ostajajo tudi visoka starost, sladkorna bolezen tipa 2 in Downov sindrom, pri katerem so prisotni trije kromosomi 21, na katerih je gen za amiloidni prekurzorski protein (APP). Ljudje z Downovim sindromom praviloma zbolijo za Alzheimerjevo boleznijo okrog 30. leta starosti. V izražanju bolezni pa imajo določen pomen tudi dejavniki okolja. Kljub številnim raziskavam ostaja njihov pomen še vedno nejasen. Mednje so vključeni vpliv poškodbe glave, vpliv virusnih infekcij, nizka stopnje izobrazbe, toksini iz okolja (aluminijevi ioni v pitni vodi, pesticidi) in pripadnost določeni etnični skupini (1).
Strukturne nenormalnosti Čeprav je atrofija velikih možganov tipična manifestacija Alzheimerjeve bolezni, ni dovolj specifična, da bi bila zadosten diagnostičen pokazatelj. Z mikroskopskim pregledom možganskega tkiva odkrijemo glavne značilnosti bolezni – to so nevrofibrilarne pentlje in senilni plaki. Zato lahko rečemo, da je demenca vrste Alzheimerjeve bolezni povezana s takšnimi histopatološkimi spremembami.
Nevrofibrilarne pentlje so zgrajene iz fosforiliranih fibrilarnih proteinskih agregatov, ki se nahajajo znotraj citoplazme nevrona. Njihova prisotnost preprečuje nevronu, da bi pravilno obdržal svoj citoskelet. Majhno število pentelj je običajna posledica staranja. Njihovo povečano število in arhitektonska porazdelitev pa sta glavna patološka dejavnika, ki definirata stadij bolezni. Nekatere skupine nevronov so za nastanek pentelj še posebej dovzetne. Pogosto nastanejo v območjih hipokampusa, ki sodelujejo pri pretvarjanju doživetij v stalne spomine.
Senilni plaki so bolj kompleksni. Zgrajeni so iz izvenceličnih depozitov amiloidnega materiala. Kompleksne komponente sladkornih polimerov (glikozaminoglikani) so kritičnega pomena pri zbiranju depozitov. Glavna peptidna komponenta možganskega amiloida je amiloid β, fragment transmembranskega β-amiloid prekurzorskega proteina (β-APP).
Koncentracija plakov in pentelj pri kateri se razvije klinična slika se med posamezniki razlikuje in je odvisna od genetskih in okoljskih dejavnikov tveganja, kot tudi od drugih prisotnih patologij možganov.
Vloga genov Več točkastih mutacij v genu, ki kodira β-APP na kromosomu 21 je dovolj za nastanek zgodnje avtosomno dominantne družinske oblike Alzheimerjeve bolezni s popolno penetranco. Nekatere mutacije povečajo tvorbo amiloida β, druge pa tvorijo dolge oblike amiloida β (42 AK), ki se agregirajo pogosteje kot kratke oblike (40 AK).
Mutacije v drugih dveh genih, ki kodirata proteina presenilin 1 in 2 naj bi imela pomen pri večini zgodnjih, družinskih, dominantno dedovanih bolezni. Normalna funkcija presenilinov ostaja nejasna. Interakcija med njimi in β-APP v telesu nevrona naj bi bila kritična za organizacijo vezikularnega prometa.
Polimorfizem gena za apolipoprotein E (apoE) je trdno uveljavljen kot glavni dejavnik tveganja (poleg starosti). ApoE je vključen v popravljanje sinapse, še posebno kot odgovor na poškodbo tkiva. Pomembno vlogo ima tudi v vzdrževanju strukture nevrona in pri holinergični funkciji. ApoE gen obstaja v 3 alelnih oblikah: E2, E3 in E4. Genotip E4/E4 predstavlja 95% možnost za izražanje Alzheimerjeve bolezni pri starosti 80 let.
Vloga okoljskih dejavnikov Misel o vplivu dejavnikov okolja na razvoj Alzheimerjeve bolezni se je pojavila ob odkritju, da je monozigotni dvojčki ne razvijejo nujno. Ena hipoteza pravi, da predstavlja Alzheimerjeva bolezen kronično aktivno vnetno bolezen. Možgani bolnikov kažejo blago aktivno vnetje, vključno z aktivacijo mikroglije in komplementa ter prisotnostjo vnetnih citokinov. Poleg tega je aktivacija mikroglije povezana z zorenjem plakov pri starejših posameznikih. Čeprav je vnetje najverjetneje posledica osnovnih poškodb, lahko sodeluje pri poškodbi tkiva.
Prisotnost možganskih infarktov, četudi majhnih, poviša pri bolnikih s tipom lezij, značilnih za Alzheimerjevo bolezen, tveganje za demenco za kar 20-krat. Zdravljenje hipertenzije in drugih žilnih dejavnikov tveganja, promocija zdrave prehrane in telovadbe, lahko potencialno zmanjšajo incidenco demence.