sličica Ruska narečja so pokrajinske različice ruskega jezika, ki se po tradicionalni delitvi ruske dialektologije delijo v dve glavni narečni skupini (severno in južno), med katerima se nahaja območje prehodnih narečij (osrednje rusko narečje).
Ruska narečja se od knjižnega jezika razlikujejo na več ravneh, pojavljajo se leksikalne (кочет, петун, knj. пету́х, 'petelin'), semantične (темно́ s pomenom 'zelo', 'močno'), fonetične (okanje in akanje), morfološke (3. os. ed. v sedanjiku знаьт, knj. зна́ет, 'zna'), skladenjske (без два́дцать пять, knj. без двадцати́ пяти́, 'dvajset do petih') razlike.
Ruska terminologija V ruščini obstaja več besed za poimenovanje pokrajinskih različic jezika. Beseda го́вор je najmanjša ter nedeljiva enota narečne delitve. Je govorica enega ali več sosednjih krajev, ki so jezikovno homogeni in se lahko povezujejo v narečje (гру́ппы го́воров). Na primer, Rjazanska, Lipecka, Voroneška ter Tambovska oblast sodijo v vzhodno (rjazansko) narečje, saj govor prebivalcev teh območij na več načinov sovpada. Beseda наре́чие označuje glavne, zgodovinsko uveljavljene različice nekega jezika, sestavljene iz narečnih skupin, ki jih združujejo skupne jezikovne značilnosti.
V ruščini severno in južno rusko narečno skupino imenujejo наре́чие (се́верное и ю́жное наре́чие), medtem ko je skupina prehodnih narečij poimenovana kot го́вор (среднеру́сские го́воры).
Območje
Ruska narečja zgodnjega in poznega oblikovanja Dialektologija razlikuje področje prvotne velikoruske poselitve (področje razširjenosti ruščine v 15. stoletju brez Povolžja, Urala, Sibirije, Severnega Kavkaza) in področje poznejše ruske poselitve. Že v 15. stoletju sta se na ozemlju prvotne poselitve poleg prehodnih osrednje ruskih narečij oblikovali dve veliki skupini: severna in južna narečna skupina, za kateri so značilne izrazite izoglose (geografske meje določene jezikovne značilnosti, npr. izgovorjava samostalnika, pomen besede, morfološke ali skladenjske značilnosti). Za področje poznejše ruske poselitve (azijski del Ruske federacije, Povolžje, Kavkaz) je značilna odsotnost jasne delitve narečnih območij, raznolikost majhnih področij zaradi priseljencev iz različnih regij in mešanje več narečij.
V nekaterih krajih na Aljaski se še vedno ohranja narečje potomcev ruskih kolonialnih prebivalcev Ruske Amerike. Med temi je najpomembnejše narečje prebivalcev kraja Ninilčik, ki se nahaja na polotoku Kenai na Aljaski. To narečje vsebuje posebne slovnične značilnosti ter mnogo izposojenk iz angleščine in nekaterih aljaških jezikov.
Glavna in prehodna narečja Območja osrednjih ruskih narečij so Pskovska, Tverska, Moskovska, Vladimirska, Ivanovska in Niženovgorodska oblast. Severno od tega pasu se nahaja območje skupine severnih narečij, južno pa južna skupina.
Klasifikacija Znotraj dveh glavnih narečnih enot in prehodnih osrednjih ruskih narečij na ozemlju primarne tvorbe ločimo skupine in podskupine narečij na naslednjih območjih:
Severna narečna skupina: vzhodni del Leningrajske in vzhodni del Novgorodske oblasti, Vologdska oblast, Kostromska oblast; Skupina osrednjih narečij: Pskovska, Tverska, Moskovska, Vladimirska, Ivanovska in Niženovgorodska oblast; Južna narečna skupina: zahodni del Smolenske oblasti, Rjazanska, Kurska in Orlojska oblast, območja zgornjega Dnepra in Desne.
Skupina osrednjih narečij, zlasti moskovsko, je postalo osnova ruskega knjižnega jezika.
Zgodovina ruskih narečij sličica|Ruske kneževine v začetku 13. stoletja Sodobne ruske narečne skupine so se oblikovale zaradi različnih vrst medsebojnih vplivov, preoblikovanj in prerazporeditev narečij starovzhodnoslovanščine (staroruščine). Severno narečje se je razvilo kot posledica narečnih stikov priseljencev iz Novgoroda na eni strani, na drugi strani pa Rostova in Suzdala, ki so obvladovali ruski sever v 12. in 13. stoletju. Neodvisno od tega procesa so se v severih ruskih narečjih v 17. in 18. stoletju v enaki meri utrdile tako značilnosti narečij Novgoroda, Rostova in Suzdala (danes spadajo v osrednje narečje) kot tudi lastne narečne novosti severnih območij. Zahodna in vzhodna osrednja ruska narečja so se razvila na območju starejših delov Novgorodske in Rostovo-Suzdalske kneževine. Odločilno vlogo pri razvoju prehodnega značaja teh narečij so imeli njihovi stiki z južno narečno skupino, ki je ločevala južna novgorodska in rostovo-suzdalska narečja od severnih. Jezikovne inovacije, povezane z južnimi ruskimi ozemlji (najprej z območjem Černigova in potem Rjazana), so sprva postavile zgolj ločnico med južnimi narečji in vsemi ostalimi severnejšimi ruskimi narečji. Postopoma so na akajoča južna ruska narečja vplivala narečja Smolenske in Polotske kneževine, kar je privedlo do oblikovanja sedanjega območja južnega narečja ruskega jezika, povezanega z beloruskimi narečji prek širokega pasa prehodnih narečij.
Današnje stanje Danes narečne razlike ne predstavljajo ovir pri medsebojnem sporazumevanju ruskih govorcev. Širok razvoj izobraževanja in medijev ter obsežne migracije prebivalstva v 20. stoletju so prispevali k močnemu zmanjšanju govorcev tradicionalnih narečij; danes je to predvsem podeželsko prebivalstvo starejše generacije. V govoru mestnega prebivalstva različnih ruskih regij obstajajo manjše, neznatne razlike, večinoma leksikalne, deloma pa tudi fonetične, in so včasih posredno (preko ljudskega jezika) povezane s tradicionalnimi narečji dane regije. Ruska narečja nimajo pisne oblike, njihovo uporabo, v nasprotju z večfunkcijskim knjižnim jezikom, omejuje vsakodnevna komunikacija. Elemente narečnega govora (dialektizme), ki služijo za karakterizacijo literarnih oseb, slikanje podeželskega življenja, itd., lahko najdemo v delih klasične in sodobne književnosti mnogih ruskih pisateljev. Prisotnost dialektizmov je značilna za ustvarjanje Vasilija I. Belova, Valentina G. Rasputina, Viktorja P. Astafjeva, Mihaila A. Šolohova, Pavla P. Bažova, Borisa V. Šergina in drugih. Raznolikost ruskih narečij se odraža v številnih delih ruske folklore. Folklorni zapisi v ruskih narečjih so izhodišče ustvarjanja skupine Ivan-Kupala.
Jezikovne značilnosti
Fonetika
Vokalizem V ruskih narečjih obstajajo trije samoglasniški sistemi, ki se razlikujejo glede na število fonemov. Ločimo sisteme:
Petih fonemov: najbolj razširjen vokalni sistem, ki vključuje zgolj osnovne foneme, ki so tudi del ruskega knjižnega jezika (/а/, /о/, /у/, /и/, /е/); Šestih fonemov: vključuje pet osnovnih fonemov in »zaprt e« (/ê/); Sedmih fonemov: sestavljen iz petih osnovnih fonemov, /ê/ in »zaprtega o« (/ô/).
Položaj jezične ploskveLega jezikaSprednji samoglasnikiSrednji samoglasnikiZadnji samoglasnikiVisoki samoglasnikiиуSrednje visoki samoglasnikiêôSredinski samoglasnikiеоNizki samoglasnikiа Ruska narečja poznajo dve glavni vrsti nenaglašenega vokalizma - akanje in okanje:
Okanje (v širšem pomenu besede): v nenaglašenih zlogih se samoglasnika [о] in [а] izgovarjata različno, na primer v besedah в[о]да́, г[о]л[о]ва́ in тр[а]ва́. Značilno je za severno narečje ruskega jezika. Akanje (v širšem pomenu besede): v nenaglašenih zlogih se samoglasnika [о] in [а] izgovarjata enako, na primer v besedah в[а]да́, тр[а]ва́. Značilno je za južno narečje ter ruski knjižni jezik.
Izoglose Izoglosa Severno narečjeStandardna ruščinaJužno narečjeNenaglašeni /o/[o][ɐ~ə][a~ɐ~ə~ɨ]Nenaglašeni /e/, /a/, /o/ za palataliziranimi soglasniki[ɪ], [e][ɪ][æ] (pred naglasom),
[ɪ]/g/[ɡ][ɡ][ɣ]/v/[v][v][w~u̯]/f/[f][f][x~xv~xw]Protetični /v~w/Ne Ne Da
Morfologija Morfologija ruskih narečij preučuje besedne oblike ter vzorce delovanja in razvoja morfoloških sistemov v ruskih narečjih. Na splošno je za slovnično strukturo ruskih narečij ter knjižnega jezika značilna velika enotnost. Narečne razlike so večinoma povezane s sklonskimi oblikami in glagolskimi časi.
Praviloma se ena ali druga različica nekega pojava prenese na celotno besedno vrsto. Na primer, nekateri pridevniki ženskega spola se lahko v določenih kontekstih uporabljajo v kratki obliki celo v prilastkovni funkciji (молода́ жена́, молоду́ жену́), in ta pojav se v nekaterih ruskih narečjih prenese tudi na druge pridevnike: дорога́, дорогу́; плоха́, плоху́; больша́, большу́. Kljub temu obstajajo izjeme, kjer se določen pojav ne prenese na druge besede iste besedne vrste, npr. samostalnik зверь je v različnih ruskih narečjih lahko moškega ali ženskega spola, za vse druge podobne besede pa to ne velja.
V morfološkem sistemu vseh ruskih narečij je vsaj 6 sklonov, ki so tudi del ruskega knjižnega jezika, in sicer so to imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, orodnik, mestnik. V številnih narečjih pa je mogoče opaziti tudi dodatne sklone.
Samostalnik Samostalniki v ruskih narečjih so, tako kot v ruskem knjižnem jeziku, lahko ženskega, moškega ali srednjega spola. Izjema so nekatera južna in osrednja narečja, kjer se srednji spol samostalnikov skoraj ne uporablja. V teh narečjih so samostalniki, ki so v knjižnem jeziku srednjega spola, lahko moškega, ženskega ali obeh spolov: knj. моё полоте́нце — narečno мой полоте́нец; knj. в моём пла́тье — narečno в моей пла́тье.
V ruskih narečjih pri sklanjanju samostalnikov ločimo produktivne vrste sklanjatev (zajemajo velike skupine besednih vrst) in neproduktivne vrste sklanjatev (zajemajo posamezne besede ali skupine besed). V vseh ruskih narečjih se pojavljajo zgolj tri osnovne vrste sklanjatev, vse ostale pa samo v nekaterih narečjih. Neproduktivne sklanjatve, ki odsevajo slovnični arhaizem, se kažejo v oblikah in pregibanju samostalnikov мать (narečno ма́ти, 'mati'), дочь (narečno до́чи, 'hči'), свекро́вь (narečno свекры́, 'tašča') ter določenih samostalnikov tipa и́мя ('ime'), вре́мя ('čas'), се́мя ('seme'). V mnogih primerih je neproduktivno pregibanje samostalnikov značilno za več narečnih skupin, npr. oblika samostalnika свекры́ (knj. свекро́вь) v imenovalniku ednine je ena izmed značilnosti Rjazanske narečne skupine, imenovalniški obliki ма́ти in до́чи sta značilnost Vologdske narečne skupine, obliki tožilnika ednine ма́теря (knj. мать) in до́черя (knj. дочь) sta posebnost Kursko-Orlovske narečne skupine. V določenih narečjih se samostalniki tipa ма́ти, до́чи, свекры́, и́мя, вре́мя sklanjajo po enem izmed produktivnih vzorcev.
Pridevnik Ruska dialektologija k skupini pridevnikov običajno prišteva tudi neosebne zaimke, ki se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi. Paradigma pridevniške sklanjatve je lahko produktivna ali neproduktivna. Po produktivni sklanjatvi se sklanja večina pridevnikov z izjemo svojilnih pridevnikov s priponami -ов-, -ин-, -j-; zaimki какой ('kakšen'), такой ('takšen'), другой ('drugi'), самый ('najbolj'), всякий ('vsak') ter svojilni zaimki ихний ('njihov'), евонный ('njegov'), ейный ('njen'). Po neproduktivni sklanjatvi se sklanjajo vsi ostali pridevniški zaimki.
Večji del pridevnikov ima narečne različice, ki se med seboj lahko razlikujejo. Na primer, končnice oblik orodnika množine se v ruskih narečjih razlikujejo:
Po sestavi: enozložne (с молоды́м) ali dvozložne (с молоды́ми); Po začetnem fonemu: začnejo se lahko s fonemom /е/ (с молодэ́ми) ali /и/ (с молоды́ми); Po končnem fonemu: lahko se zaključijo s fonemom /и/ (с молоды́ми) ali /а/ (с молоды́ма); Po trdosti ali mehkosti soglasniškega fonema: lahko imajo trd (с молоды́ми) ali mehak soglasnik (с молоды́мы).
Skladnja Glavni del skladenjskih struktur je skupen vsem narečjem, skladenjske značilnosti narečij pa praviloma sovpadajo z značilnostmi območno neomejenega ruskega knjižnega in ljudskega jezika.
Besedna zveza Besedne zveze v ruskih narečjih so zgrajene na enak način kot v knjižnem jeziku. Ločimo tri osnovne tipe sintaktičnih odnosov med glavnim in podrednim členom: ujemanje (согласование), vezava (управление) in primik (примыкание). Glavne narečne razlike se kažejo v obliki podredne besede pri vezavi.
Besedne zveze s ciljnim pomenom sličica|Uporaba predloga "v" z ciljnim pomenom (пойти в грибы)