Pisa je mesto v Toskani (v srednji Italiji) na desnem bregu ustja reke Arno pred izlivom v Ligursko morje ter je glavno mesto istoimenske pokrajine. Četudi je Pisa svetovno znana predvsem po svojem slavnem poševnem stolpu, zvoniku stolnice, je v mestu z okoli 90.000 prebivalci več kot dvajset starih in umetnostno pomembnih cerkva, več srednjeveških palač in različnih mostov čez reko Arno.
Piazza del Duomo, trg znan tudi po bolj poetičnem opisu Piazza dei Miracoli (Trg čudežev ali Čudežni trg), je najpomembnejše umetniško in turistično središče Pise. Od leta 1987, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine, kjer lahko občudujemo mojstrovine evropske romanske arhitekture, spomenike, ki so središče mestnega verskega življenja: stolnica, krstilnica, pokopališče in zvonik.Unesco
V mestu je tudi Univerza v Pisi, ki ima svojo zgodovino že od 12. stoletja in tudi Scuola Normale Superiore di Pisa, ki jo je leta 1810 ustanovil Napoleon, in njeno vejo, Šolo za visoke študije Sant'Anna, kot najbolj priznano podiplomsko šolo v Italiji.
Letališče Galileo Galilei je največje v Toskani in med vodilnimi v Italiji za nizkocenovna potovanja. Ima odlično železniško in avtobusno povezavo z ostalimi toskanskimi mesti, na primer z letališčem Firenze-Peretola.
Zgodovina
Antično obdobje Izvor imena Pisa je skrivnost. Medtem ko je izvor mesta ostal neznan stoletja, so bili Pelazgi, Grki, Etruščani in Liguri različno predlagani za ustanovitelje mesta (na primer kolonija starodavnega mesta Pisa v Grčiji). Arheološki ostanki iz 5. stoletja pred našim štetjem so potrjevali obstoj mesta ob morju in trgovali z Grki in Galci. Prisotnost etruščanske nekropole, odkrite med izkopavanji za večnamenski stadion Arena Garibaldi leta 1991, je potrdila njeno etruščansko poreklo.
Starodavni rimski avtorji so Piso omenjali kot staro mesto. Strabon je izvor Pise povezal z mitskim Nestorjem, kraljem Pilosa, po padcu Troje. Vergilij v svoji Eneidi trdi, da je bila Pisa že v opisanih časih veliko središče; naseljenci iz obale reke Alfeos naj bi bili zaslužni za ustanovitev mesta v 'etruščanskih deželah'. Vergilijski komentator Servij je zapisal, da so Tevti ali Pelops, kralj Pisanov, mesto ustanovili 13 stoletij pred začetkom skupne dobe.
Pisa naj bi bila ustanovljena na obali, toda zaradi naplavinskih sedimentov reke Arno in Serchio, katerih ustje leži približno 11 km severno od Arnovega, se je obala premaknila proti zahodu. Strabon navaja, da je bilo mesto od obale oddaljeno 4,0 km. Trenutno se nahaja 9,7 km od obale. Vendar je bilo to pomorsko mesto z ladjami, ki so plule po Arnu. V 90-ih letih je bil v mestu zgrajen kopališki kompleks. Pomorska vloga Pise bi morala že biti vidna, če bi ji starodavne oblasti pripisale izum pomorskega ovna. Pisa je izkoristila kot edino pristanišče ob zahodni obali med Genovo (takrat majhno vasico) in Ostijo. Pisa je služila kot osnova za rimske pomorske odprave proti Ligurom, Galcem in Kartažanom. Leta 180 pred našim štetjem je postala rimska kolonija po rimski zakonodaji, kot Portus Pisanus. Leta 89 pred našim štetjem je Portus Pisanus postal municipij. Cesar Avgust je kolonijo utrdil v pomembno pristanišče in spremenil ime, ko je Colonia Iulia obsequens.
Pozna antika in zgodnji srednji vek
V zadnjih letih zahodnega rimskega cesarstva Pisa ni nazadovala toliko kot druga mesta v Italiji, verjetno zaradi zapletenosti rečnega sistema in posledične enostavnosti obrambe. V 7. stoletju je Pisa pomagala papežu Gregorju I. z dobavo številnih ladij pri njegovi vojaški odpravi proti bizantincem iz Ravene: Pisa je bilo edino bizantinsko središče Tuscie, ki je mirno padla v lombardske roke, z asimilacijo s sosednjo regijo, kjer so bili njihovi trgovinski interesi prevladujoča. Pisa se je tako začela dvigovati do vloge glavnega pristanišča Zgornjega Tirenskega morja in postala glavno trgovsko središče med Toskano in Korziko, Sardinijo ter južnimi obalami Francije in Španije.
Potem ko je Karel Veliki leta 774 premagal Langobarde pod poveljstvom Desiderija, je Pisa šla skozi krizo, a si je kmalu opomogla. Politično je postala del vojvodine Lucca. Leta 860 so Piso zajeli Vikingi pod vodstvom Björna Železnobokega (staronorveški: Bjǫrn Járnsíða). Leta 930 je Pisa postala okrožno središče (status, ki ga je ohranila do prihoda Otona I.) pod oznako Tuscia. Lucca je bila glavno mesto, Pisa pa najpomembnejše mesto, saj je sredi 10. stoletja cremonski škof Liutprand Cremonski imenoval Piso Tusciae provinciae caput ('glavno mesto province Tuscia'), stoletje kasneje pa so markiza iz Tuscie pogosto imenovali 'markiz iz Pise'. Leta 1003 je bila Pisa glavni junak prve skupne vojne v Italiji proti Lucci. S pomorskega vidika je od 9. stoletja pojav saracenskih piratov nagovarjal mesto, naj razširi svojo floto; v naslednjih letih je ta flota dala mestu priložnost za večjo širitev. Leta 828 so pisanske ladje napadle obalo severne Afrike. Leta 871 so sodelovali pri obrambi Salerna pred Saraceni. Leta 970 so močno podprli odpravo Otona I. in premagali bizantinsko floto pred obalami Kalabrije.
11. stoletje
Moč Pise kot pomorske države je začela rasti in dosegla vrh v 11. stoletju, ko je postala tradicionalna slava ene od štirih glavnih zgodovinskih pomorskih republik Italije (Repubbliche Marinare).
Takrat je bilo mesto zelo pomembno trgovsko središče in je nadzorovalo pomembno sredozemsko trgovsko floto in mornarico. Svojo moč je leta 1005 razširila z obleganjem Reggio Calabria na jugu Italije. Pisa je bila v stalnem konfliktu z nekaterimi 'Saraceni' - srednjeveški izraz, ki se nanaša na arabske muslimane -, ki so imeli svoje baze na Korziki, zaradi nadzora nad Sredozemljem. Leta 1017 je Pisa v zavezništvu z Genovo vojaško podprla sardinskega Giudicatija, da bi premagal saracenskega kralja Mugahida, ki je leto prej naselil logistično bazo na severu Sardinije. Ta zmaga je Pisi dala premoč v Tirenskem morju. Ko so Pisani pozneje pregnali Genovežane iz Sardinije, se je med temi mogočnimi morskimi republikami rodil nov konflikt in rivalstvo. Med letoma 1030 in 1035 je Pisa premagala več rivalskih mest na Siciliji in osvojila Kartagino v severni Afriki. V letih 1051–1052 je admiral Jacopo Ciurini osvojil Korziko in izzval več zamer Genovežanov. Leta 1063 je admiral Giovanni Orlandi, ki je priskočil na pomoč Normanu Rogeriju I., odvzel Palermo saracenskim piratom. Zlati zaklad, odvzet Saracenom v Palermu, je Pisanom omogočil, da so začeli graditi svojo stolnico in druge spomenike, ki sestavljajo znameniti trg Piazza del Duomo.
Leta 1060 je morala Pisa začeti svojo prvo bitko z Genovo. Zmaga Pise je pomagala utrditi njen položaj v Sredozemlju. Papež Gregor VII. je leta 1077 priznal nove zakone in običaje morja, ki so jih uvedli Pisani; cesar Henrik IV. Nemški jim je podelil pravico, da imenujejo svoje konzule, kar jim je svetoval svet starešin. To je bila preprosto potrditev sedanjega položaja, kajti markiz je bil v teh letih že izključen iz oblasti. Leta 1092 je papež Urban II. Pisi podelil prevlado nad Korziko in Sardinijo, obenem pa je mesto povzdignil v rang nadškofije.
Pisa je leta 1088 odtujila tunizijsko mesto Mahdia. Štiri leta kasneje so njihove in ladje Genovežanov pomagale Alfonsu VI. Kastiljskem, da je El Cida izrinil iz Valencije. V prvem križarskem pohodu je sodelovala tudi pisanska flota s 120 ladjami, Pisani pa so bili pomembni pri zavzetju Jeruzalema leta 1099. Na poti v Sveto deželo ladje niso zamudile priložnosti, da bi opustošile nekatere bizantinske otoke; križarje iz Pise je vodil njihov nadškof Daibert, bodoči jeruzalemski patriarh. Pisa in druge Repubbliche Marinare so križarski pohod izkoristile za ustanovitev trgovskih postojank in kolonij v vzhodnih obalnih mestih Levanta. Pisani so zlasti ustanovili kolonije v Antiohiji (Akre, Jafa, Tripoli, Tir, Latakija). Imeli so tudi druge posesti v Jeruzalemu in Cezareji ter manjše kolonije (z manjšo avtonomijo) v Kairu, Aleksandriji in seveda v Konstantinoplu, kjer jim je bizantinski cesar Aleksej I. Komnen podelil posebne pravice priveza in trgovanja. V vseh teh mestih so Pisani dobili privilegije in imuniteto pred obdavčitvijo, vendar so morali v primeru napada prispevati k obrambi. V 12. stoletju je četrt Pisanov v vzhodnem delu Konstantinopla narasla na 1000 ljudi. V nekaj letih tega stoletja je bila Pisa najvidnejši trgovec in vojaški zaveznik Bizantinskega cesarstva, ki je premagala same Benetke.
12. stoletje Leta 1113 sta Pisa in papež Pashal II. skupaj z grofom iz Barcelone in drugimi kontingenti iz Provanse in Italije (brez Genovežanov) začeli vojno za osvoboditev Balearskih otokov pred Mavri; kraljica in kralj Majorke sta bila v verigah pripeljana v Toskano. Čeprav so Almoravidi kmalu ponovno osvojili otok, je plen pomagal Pisanom pri njihovem čudovitem programu stavb, zlasti stolnice, Pisa pa je dobila prednost v zahodnem Sredozemlju.
V naslednjih letih je mogočna pisanska flota, ki jo je vodil nadškof Pietro Moriconi, po divjih bojih pregnala Saracene. Čeprav je bil uspeh Pise v Španiji kratkotrajen, je povečal rivalstvo z Genovo. Trgovina Pise z Languedocom in Provanso (Noli, Savona, Fréjus in Montpellier) je ovirala genovske interese v mestih, kot so Hyères, Fos-sur-Mer, Antibes in Marseille.
Vojna se je začela leta 1119, ko so Genovežani napadli več galej na poti do domovine in so trajali do leta 1133. Obe mesti sta se borili med seboj na kopnem in na morju, vendar so bile sovražnosti omejene na racije in piratske napade.
Junija 1135 je Bernard iz Clairvauxa sodeloval na koncilu v Pisi in uveljavil trditve papeža Inocenca II. proti protipapežu Anakletu II., ki je bil leta 1130 izvoljen za papeža z normansko podporo, vendar zunaj Rima ni bil priznan. Inocenc II. je rešil konflikt z Genovo in vzpostavil vplivno sfero Pise in Genove. Takrat bi lahko Pisa, neovirano s strani Genove, sodelovala v spopadu Inocenca II. proti sicilijskemu kralju Rogeriju II.. Amalfi, ena od morskih republik (čeprav je pod normansko vladavino že propadala), je bila osvojena 6. avgusta 1136; Pisani so uničili ladje v pristanišču, napadli gradove v okolici in odgnali vojsko, ki jo je Rogerij poslal iz Averse. Ta zmaga je Piso pripeljala do vrhunca moči in do položaja, enakega Benetkam. Dve leti kasneje so njeni vojaki opustošili Salerno.
V naslednjih letih je bila Pisa ena najmočnejših zagovornic stranke gibelinov. To je zelo cenil Friderik I. Barbarossa. V letih 1162 in 1165 je izdal dva pomembna dokumenta z naslednjimi ugodnostmi: Pisani so poleg jurisdikcije nad podeželjem Pise dobili svobodo trgovine v celotnem imperiju, obali od Civitavecchie do Portovenere, polovica Palerma, Messine, Salerna in Neaplja, celotno o, Mazaro in Trapani ter ulico s hišami za svoje trgovce v vseh mestih kraljevine Sicilije. Nekatere od teh ugodnosti so pozneje potrdili Henrik VI., Otto IV. in Frederick II. Označili so vrh moči Pise, spodbujali pa so tudi zamere mest, kot so Lucca, Massa, Volterra in Firence, ki so videle, da je njihov cilj širitve proti morju onemogočen. Spopad z Lucco se je nanašal tudi na posest gradu Montignoso in predvsem na nadzor ceste Via Francigena, glavne trgovske poti med Rimom in Francijo. Nenazadnje pa lahko tako nenadno in močno povečanje moči Pise pripelje le do nove vojne z Genovo.