thumb|200px|right|Deveti osnutek romana Vojna in mir () je roman, ki ga je napisal ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj. Delo se dogaja v času napoleonskih vojn in združuje fiktivno pripoved s poglavji o zgodovini in filozofiji. Delo je bilo začelo izhajati v delih leta 1865, nato pa je bilo v celoti predelano in objavljeno leta 1869. Delo velja za Tolstojev najboljši literarni dosežek in ostaja mednarodno cenjena klasika svetovne književnosti.
Roman skozi zgodbe petih ruskih aristokratskih družin opisuje francosko invazijo na Rusijo in vpliv napoleonske dobe na carsko družbo. Roman je prvič izšel med letoma 1865 in 1869 v reviji Ruski vestnik. Najprej je izšel odlomek z naslovom Leto 1805, leta 1868 so izšli trije deli, kmalu pa sta jim sledila še preostala dva. Roman je bil v celoti izdan leta 1869.
Tolstoj je dejal, da se najboljša ruska literatura ne prilagaja standardom, zato se je obotavljal z uvrstitvijo Vojne in miru, češ da to "ni roman, še manj je pesem in še manj zgodovinska kronika". Velik del, zlasti poznejša poglavja, so filozofske razprave in ne pripovedi. Za svoj prvi pravi roman je imel roman Ana Karenina.
Nastanek romana Tolstoj je začel roman pisati leta 1863, ko se je poročil in ustalil na svojem podeželskem posestvu. Septembra istega leta je pisal svoji svakinji Elizabeti Bers in jo vprašal, ali lahko najde kronike, dnevnike ali zapise, ki se nanašajo na napoleonsko obdobje v Rusiji. Z grozo je ugotovil, da je le malo pisnih virov obravnavalo vidike ruskega življenja v tistem času, zato je v prvih osnutkih romana skušal te pomanjkljivosti odpraviti. Prvo polovico knjige je napisal in jo poimenoval "1805". Med pisanjem druge polovice je veliko bral in priznal Schopenhauerja kot enega svojih glavnih navdihov. Tolstoj je v pismu Afanasiju Fetu zapisal, da to, kar je napisal v Vojni in miru, pravi tudi Schopenhauer v delu Svet kot volja in predstava, Vendar pa se Tolstoj temu približuje "z druge strani".
Prvi osnutek romana je bil dokončan leta 1863. Leta 1865 je revija Russkiy Vestnik (Ruski vestnik) objavila prvi del tega osnutka pod naslovom 1805, naslednje leto pa je objavila več. Tolstoj je bil s to različico nezadovoljen, čeprav je leta 1867 dovolil objavo več delov te različice z drugačnim koncem. Med letoma 1866 in 1869 je ves roman močno predelal. Tolstojeva žena Sofija Tolstaja je prepisala kar sedem različnih celotnih rokopisov, preden je Tolstoj menil, da je roman pripravljen za objavo. Različica, ki je bila objavljena v Ruskem vestniku, je imela povsem drugačen konec kot različica, ki je bila leta 1869 objavljena pod naslovom Vojna in mir. Rusi, ki so roman prebrali v delih, so si želeli kupiti celoten roman, ki je bil nato skoraj takoj razprodan. Roman je bil takoj po objavi preveden v številne druge jezike.
Ni znano, zakaj je Tolstoj spremenil ime romana v Vojna in mir (Война и мир). Morda si je naslov izposodil iz dela Pierra-Josepha Proudhona iz leta 1861 z naslovom La Guerre et la Paix ("Vojna in mir" v francoščini). Naslov se morda nanaša tudi na rimskega cesarja Tita (vladal 79-81 n. št.), ki ga je Svetonij leta 119 v delu De vita caesarum (Življenja cesarjev) opisal kot mojstra "vojne in miru".
Rokopis iz leta 1805 so leta 1893 v Rusiji ponovno izdali in opremili z opombami, nato pa je bil preveden v angleščino, nemščino, francoščino, španščino, nizozemščino, švedščino, finščino, albanščino, korejščino in češčino.
Tolstoj je v roman vnesel novo vrsto zavesti. Njegova pripovedna struktura ni znana le po tem, da na dogajanje gleda z zornega kota boga, temveč tudi po tem, da hitro in gladko prikaže stališče posameznega lika. Njegova uporaba vizualnih podrobnosti je pogosto primerljiva s filmom, saj uporablja literarne tehnike, ki spominjajo na panoramske, široke in bližnje posnetke. Ti prijemi sicer niso izključno Tolstojevi, so pa del novega sloga romana, ki je nastal sredi 19. stoletja in katerega mojster se je izkazal Tolstoj.
Standardno rusko besedilo Vojne in miru je razdeljeno na štiri knjige (petnajst delov) in epilog v dveh delih. Prva polovica se večinoma ukvarja izključno s fiktivnimi liki, medtem ko so zadnji deli, pa tudi drugi del epiloga, sestavljeni večinoma iz esejev o naravi vojne, moči, zgodovini in zgodovinopisju. Tolstoj je te eseje vpletel v zgodbo na način, ki je v nasprotju z dosedanjimi fikcijskimi konvencijami. Nekatere skrajšane različice so te eseje v celoti odstranile, druge, ki so izšle še za časa Tolstojevega življenja, pa so jih preprosto prenesle v dodatek.
Viri romana Roman je postavljen 60 let pred Tolstojevim časom, vendar pa se je Tolstoj pogovarjal z ljudmi, ki so doživeli francosko invazijo na Rusijo leta 1812. Prebral je vse standardne zgodovinske knjige o Napoleonovih vojnah, ki so bile na voljo v ruščini in francoščini, ter pisma, dnevnike, avtobiografije in biografije Napoleona in drugih ključnih akterjev tistega obdobja. V Vojni in miru je imenovanih približno 160 resničnih oseb.
Tolstoj je izhajal iz primarnih virov (intervjujev in drugih dokumentov), zgodovinskih knjig, filozofskih besedil in ostalih zgodovinskih romanov. Uporabil je tudi lastne izkušnje iz krimske vojne, ter vnesel slikovite podrobnosti in neposredne pripovedi o tem, kako je bila organizirana cesarska ruska vojska.
Tolstoj je bil v Vojni in miru kritičen do standardne zgodovine, zlasti vojaške. Na začetku tretjega dela romana pojasni svoje poglede na to, kako bi bilo treba pisati o zgodovini.
Jezik Čeprav je knjiga večinoma v ruščini, je precej dialogov v francoščini. Domnevajo, da je bila uporaba francoščine literarno sredstvo, ki bi prikazalo premetenost, medtem ko se ruščina kaže kot jezik iskrenosti, poštenosti in resnosti. Lahko pa bi predstavljala tudi preprosto še en element realističnega sloga, v katerem je knjiga napisana, saj je bila francoščina v tistem času splošni jezik ruske aristokracije in na splošno aristokracije celinske Evrope. Dejansko je rusko plemstvo pogosto znalo le toliko rusko, da je lahko ukazovalo svojim služabnikom; Tolstoj to ponazori s prikazom, da Julija Kuragina, lik v romanu, tako slabo pozna materni jezik svoje države, da se mora učiti ruščine.
Uporaba francoščine se v knjigi postopoma zmanjšuje. Domnevajo, da je to namenjeno prikazu osvobajanja Rusije izpod tuje kulturne nadvlade in tudi prikazu, da se je nekoč prijateljski narod spremenil v sovražnega. Do sredine knjige si več pripadnikov ruske aristokracije želi poiskati učitelje ruščine zase.
Zgodovinsko ozadje romana Roman zajema obdobje od leta 1805 do leta 1820. Obdobje Katarine Velike je bilo v spominu starejših ljudi v tistem času še vedno zelo sveže. Katarina je francoski jezik spremenila v jezik svojega kraljevega dvora. V naslednjih 100 letih je za rusko plemstvo postalo družbena zahteva, da govori francosko in razume francosko kulturo.
Zgodovinski kontekst romana se začne z usmrtitvijo Ludvika XIX leta 1805, medtem ko Rusiji med napoleonskimi vojnami vlada Aleksander I. Ključni zgodovinski dogodki v romanu vključujejo Ulmsko kampanjo, bitko pri Austerlitzu, tilsitsko mirovno pogodbo in kongres v Erfurtu. Tolstoj omenja tudi veliki komet iz leta 1811, tik pred francosko invazijo na Rusijo.
Tolstoj v svojem romanu uporabi bitko pri Ostrovnu in bitko pri reduti Ševardino pred zasedbo Moskve in poznejšim požarom. Roman se nadaljuje z bitko pri Tarutinu, bitko pri Malojaroslavcu, bitko pri Vjazmi in bitko pri Krasni. Zadnja navedena bitka je bitka pri Berezini, po kateri junaki nadaljujejo z obnovo Moskve in svojih življenj.
Osebe V romanu so opisane zgodbe petih družin: Bezuhovih, Bolkonskih, Rostovih, Kuraginovih in Drubetskih.
Pierre Bezuhov Je osrednji lik in pogosto glasnik Tolstojevih lastnih prepričanj ali bojev. Pierre je družbeno neroden nezakonski sin grofa Kirila Vladimiroviča Bezuhova, ki je bil oče več deset nezakonskih sinov. Pierre, ki se je šolal v tujini, se vrne v Rusijo. Zaradi nepričakovanega dedovanja velikega premoženja postane družbeno zaželen.
Andrej Bolkonski je močan, a skeptičen, razmišljujoč in filozofski. Je pribočnik v napoleonskih vojnah.
Marja Bolkonska Marja je pobožna ženska, ki ji je oče skušal omogočiti dobro izobrazbo. Pogosto se omenja skrbna in ljubeča narava njenih velikih oči na sicer preprostem obrazu. Tolstoj pogosto ugotavlja, da knežna Marja ni izredno lepa (kot mnogi drugi ženski liki v romanu), vendar pa je oseba z zelo visokimi moralnimi vrednotami in visoko inteligenco.
Nataša Rostova Je osrednji lik, hči Grofa Ilja in grofice Nathalie Rostov. Je romantična, radoživa in impulzivna. Je odlična pevka in plesalka.
Sonja Rostova Je osirotela sestrična Vere, Nikolaja, Nataše in Petje Rostov, ki je zaljubljena v Nikolaja. Vzgajajo jo povsem enako kot ostale grofovske otroke, a vendar ji nikoli ne dovolijo pozabiti, da jim kljub vsemu ni popolnoma enaka.
Nikolaj Rostov Je najstarejši sin družine Rostov.
Petja Rostov Je najmlajši izmed otrok družine Rostov.
Helene Kuragina Hči kneza Vasilija Kuragina. Je lepa in privlačna ženska, ki ima številne afere, med drugim (po govoricah) tudi s svojim bratom Anatolom.
Anatol Kuragin Je sin kneza Vasilija Kuragina. Je lahkoživ ter poskuša pobegniti z Natašo Rostovo.
Napoleon
Mihail Ilarionovič Kutuzov
car Aleksander I.
Vsebina
1. knjiga Roman se začne julija 1805 v Sankt Peterburgu na večeru, ki ga priredi Ana Pavlovna Scherer, družabnica in zaupnica ostarele cesarice Marije Fjodorovne. Številni glavni liki so predstavljeni ob vstopu v salon. Pierre Bezuhov je nezakonski sin premožnega grofa, ki umira. Kmalu se zaplete v boj za dediščino. Pierre, ki se je po materini smrti na očetove stroške šolal v tujini, je dobrosrčen, a socialno neroden in se težko vključi v peterburško družbo. Na večeru vsi vedo, da je Pierre očetov najljubši med vsemi nezakonskimi otroki, zato večina aristokratov misli, da bo očetovo premoženje dobil on.
Večera se udeleži tudi Pierrov prijatelj, knez Andrej Nikolajevič Bolkonski, soprog Lise, očarljive ljubljenke družbe. Razočaran je nad peterburško družbo in nad zakonskim življenjem; meni, da je njegova žena prazna in površinska, zato sovraži njo in vse ostale ženske ter Pierru, ko sta sama, izraža očitna mazohistična stališča. Pierre ne ve, kaj naj naredi, in mu je neprijetno, ko je priča zakonskim nesoglasjem. Pierra je oče poslal v Sankt Peterburg, da bi si izbral poklic, vendar mu je precej neprijetno, ker si ga ne more najti in ker ga vsi nenehno sprašujejo o tem. Andrej pove Pierru, da se je odločil postati pomočnik kneza Kutuzova v prihajajoči vojni (bitka pri Austerlitzu) proti Napoleonu, da bi se izognil življenju, ki ga ne prenese.
Dogajanje se preseli v Moskvo, kjer se provincialni, bolj ruski načini življenja primerjajo z bolj evropsko družbo v Sankt Peterburgu. Predstavljena je družina Rostov. Grof Ilja Andrejevič Rostov in grofica Natalija Rostova sta ljubeč par, a ju večno skrbi neurejeno finančno stanje. Imata štiri otroke. Trinajstletna Nataša verjame, da je zaljubljena v Borisa Drubetskega, mladeniča, ki se bo kmalu pridružil vojski kot častnik. Borisova mati je Ana Mihajlovna Drubetska, ki je prijateljica grofice Natalije Rostove iz otroštva. Boris je tudi krstni sin grofa Bezuhova (Pierrovega očeta). Dvajsetletni Nikolaj obljubi ljubezen Sonji, svoji petnajstletni sestrični, siroti, ki jo je vzgojila družina Rostovih. Najstarejši otrok, Vera, je hladna in nekoliko vzvišena, vendar ima dober obet za poroko z rusko-nemškim častnikom Adolfom Karlovičem Bergom. Devetletni Petja je najmlajši; tako kot njegov brat je tudi on vihrav in se želi pridružiti vojski, ko bo polnoleten.
V Lisih gorah, na podeželskem posestvu Bolkonskih, knez Andrej odide v vojno in pusti nosečo ženo Lizo s svojim ekscentričnim očetom knezom Nikolajem Andrejevičem in pobožno sestro Marjo Nikolajevno Bolkonsko, ki se zaradi svoje predanosti očetu in suma, da ji bo mladenič nezvest, noče poročiti s sinom bogatega aristokrata.