Solun ali Tesalonika ( ali krajše , ) je drugo največje mesto v Grčiji, z nekaj več kot milijonom prebivalcev v svojem metropolitanskem območju in glavno mesto geografske regije Makedonija, upravne regije Osrednja Makedonija in decentralizirane uprave Makedonije in Trakije. Je pomembno gospodarsko, industrijsko in trgovsko središče Egejske Makedonije ter poglavitno severnogrško pristanišče.
V grščini je znano tudi kot (), dobesedno soprestolnica, kar se nanaša na njegov zgodovinski status kot ( ali »sovladajoče« mesto Bizantinskega cesarstva poleg Konstantinopla.
Mesto je pomembno pristanišče in sejemsko mesto, v katerem je največji bienale grške diaspore. V mestu je mnogo spomenikov iz bizantinskega in otomanskega obdobja.
Imena in etimologija
Prvotno ime mesta je bilo . Ime je dobil po princesi Tesaloniki Makedonski, polsestri Aleksandra Velikega, katere ime pomeni 'tesalska zmaga' iz Thessalos in 'zmaga' (Nike), v čast makedonski zmagi v bitki pri Krokusovem polju (353/352 pr. n. št.).
Najdemo tudi manj znane različice, vključno {lang|el|Θετταλονίκη}} ,Inscriptiones Graecae, X 2. 1 Thessalonica et vicinia, p. 19Πολυβίου Ιστοριών τα σωζόμενα, Editore Ambrosio Firmin Didot, Parisiis, MDCCCXXXIX σελ. 679 , , and .Inscriptiones Graecae, Χ 2.1 Thessalonica et vicinia – 19, 24, 150, 162, 165, 167, 177–179, 181, 199, 200, 207, 231–233, 283, 838, 1021, 1026, 1028, 1031, 1034, 1035
Ime je v grščini prvič izpričano v Morejski kroniki (14. stoletje) in je pogosto v ljudskih pesmih, vendar je moralo nastati prej, saj ga je Al-Idrizi že v 12. stoletju imenoval Salunik. Je osnova za ime mesta v drugih jezikih: (Solunŭ) v stari cerkveni slovanščini, () v judovski-španščini (שאלוניקי pred 19. stoletjem). () v hebrejščini, Selenik v albanskem jeziku, (Selânik) v osmanski turščini in v sodobni turščini, v italijanščini, Solun ali v lokalnih in sosednjih južnoslovanskih jezikih, (Saloníki) v ruščini in v aromunščini.
Solun je kot uradno ime mesta oživel leta 1912, ko se je med balkanskimi vojnami pridružil Kraljevini Grčiji.Mark Mazower, Salonica, City of Ghosts: Christians, Muslims and Jews, 1430–1950, 2004, , p. 18 V lokalnem govoru se ime mesta običajno izgovarja s temnim in globokim L, značilnim za naglas sodobnega makedonskega narečja grščine. Ime se pogosto skrajša kot .
Zgodovina Helenistično obdobje Mesto je okrog leta 315 pr. n. št. ustanovil makedonski kralj Kasander na mestu ali v bližini starodavnega mesta Therma in 26 drugih lokalnih vasi in ga imenoval po svoji ženi Tesaloniki, hčerki makedonskega kralja Filipa II. in sestri Aleksandra Velikega. Njeno ime je sestavljeno iz besed Θεσσαλοί in Νίκη, kar v prevodu pomeni 'zmaga nad Tesalci'. Takšno ime ji je dal oče Filip II., ker je na dan njenega rojstva premagal Tesalce.
Mesto se je hitro razvijalo in je že v 2. stoletju pr. n. št. dobilo obzidje. V kraljevini Makedoniji je imelo samoupravo in parlament, v katerem je imel kralj svojega predstavnika.
Rimsko obdobje thumb|Galerijev slavolok na Vii Egnatiji Dvajset let po padcu kraljevine Makedonije leta 168 pr. n. št. je leta 148 pr. n. št. Solun postal glavno mesto rimske province Makedonije."Thessalonica", Ancient History Encyclopedia Tesalonika je postala svobodno mesto Rimske republike pod Markom Antonijem leta 41 pr. n. št. Postalo je pomembno trgovsko središče na Via Egnatia, cesti, ki je povezovala Dirahij z Bizancem, kar je olajšalo trgovino med Solunom in velikimi trgovskimi središči, kot sta Rim in Bizanc. Solun leži tudi na južnem koncu glavne poti sever-jug skozi Balkan vzdolž dolin reke Morave in Axios, s čimer povezuje Balkan s preostalo Grčijo. Mesto je postalo glavno mesto enega od štirih rimskih okrožij Makedonije.
V času Rimskega cesarstva, okoli leta 50 našega štetja, je bil Solun tudi eno prvih središč krščanstva; medtem ko je na svojem drugem misijonarskem potovanju apostol Pavel tri sobote obiskal glavno sinagogo tega mesta, je zasejal seme za prvo krščansko cerkev v Solunu. Kasneje je Pavel pisal pisma novi cerkvi v Solunu, z dvema pismoma cerkvi pod njegovim imenom, ki se v svetopisemskem kanonu pojavljata kot Prvo in Drugo Tesaloničanom. Nekateri učenjaki menijo, da je Prvo pismo Tesaloničanom prva napisana knjiga Nove zaveze.
Leta 306 je Solun dobil zavetnika, sv. Dimitrija, kristjana, ki naj bi ga Galerij usmrtil. Večina učenjakov se strinja s teorijo Hippolytea Delehayeja, da Demetrij ni bil domačin iz Soluna, vendar se je njegovo čaščenje preneslo v Solun, ko je ta nadomestil Sirmij kot glavno vojaško oporišče na Balkanu. Bazilikalna cerkev, posvečena sv. Dimitriju, Hagios Demetrios, je bila prvič zgrajena v 5. stoletju našega štetja in je zdaj Unescov seznam svetovne dediščine.Unesco
Ko je bil Rimski imperij razdeljen na tetrarhijo, je Solun postal upravna prestolnica enega od štirih delov cesarstva pod Galerijem Maksimijanom Cezarjem, kjer je Galerij naročil cesarsko palačo, nov hipodrom, slavolok in mavzolej, med drugimi strukturami.
Leta 379, ko je bila rimska prefektura Ilirik razdeljena med Vzhodno in Zahodno rimsko cesarstvo, je Solun postal glavno mesto nove prefekture Ilirik. Naslednje leto je s Solunskim ediktom krščanstvo postalo državna vera Rimskega cesarstva. Leta 390 so čete pod rimskim cesarjem Teodozijem I. izvedle pokol nad prebivalci Soluna, ki so se uprli zaradi pridržanja priljubljenega kočijaža. Do padca Rima leta 476 je bil Solun drugo največje mesto Vzhodnega rimskega cesarstva.
Bizantinsko obdobje thumb|left|150px|Sv. Dimitrij z otroki, mozaik iz 7. stoletja v cerkvi sv. Dimitrija Mesto je doživljalo velik razcvet, ki je trajal vse do propada Rimskega cesarstva in vdora barbarov. Leta 620 je mesto prizadel velik potres, v katerem je bil porušen velik del mesta in mestni forum.
V 6. in 7. stoletju so v okolico Soluna vdrli Avari in Slovani, ki so mesto večkrat neuspešno oblegali, kot pripovedujejo Čudeži svetega Dimitrija. Tradicionalno zgodovinopisje trdi, da se je veliko Slovanov naselilo v zaledju Soluna, vendar pa sodobni učenjaki menijo, da je bilo to preseljevanje v veliko manjšem obsegu, kot se je prej mislilo.T E Gregory, A History of Byzantium. Wiley- Blackwell, 2010. Pg 169. "It is now generally agreed that the people who lived in the Balkans after the Slavic "invasions" were probably for the most part the same as those who had lived there earlier, although the creation of new political groups and arrival of small immigrants caused people to look at themselves as distinct from their neighbors, including the Byzantines". V 9. stoletju sta bizantinska misijonarja Ciril in Metod, oba rojena v mestu, ustvarila prvi knjižni jezik Slovanov, staro cerkveno slovanščino, najverjetneje na osnovi slovanskega narečja, ki so ga uporabljali v zaledju njunega rojstnega kraja.
Pomorski napad, ki so ga vodili bizantinski spreobrnjenci v islam (vključno z Leom iz Tripolija) leta 904, je povzročil plenjenje mesta.
Tudi v 9. stoletju so Bizantinci tržnico za bolgarsko blago preselili iz Bizanca v Solun. Bolgarski cesar Simeon I. je zato napadel Trakijo, porazil bizantinsko vojsko in prisilil cesarstvo, da je tržnico vrnilo v Bizanc.
Gospodarska širitev mesta se je nadaljevala skozi 12. stoletje, ko je vladavina cesarjev Komnenov razširila bizantinski nadzor proti severu. Solun je bil iztrgan iz bizantinskih rok leta 1204, ko so Konstantinopel zavzele sile četrte križarske vojne in vključile mesto in okoliška ozemlja v Solunsko kraljestvo — ki je nato postalo največji vazal Latinskega cesarstva. Leta 1224 je Solunsko kraljestvo prevzel Epirski despotat, ostanek nekdanjega Bizantinskega cesarstva, pod vodstvom Teodorja Komnena Dukasa, ki se je okronal za cesarja, in mesto je postalo prestolnica kratkotrajnega Solunskega cesarstva. Po njegovem porazu pri Klokotnici leta 1230 je Solunsko cesarstvo postalo vazalna država Drugega bolgarskega cesarstva, dokler ga leta 1246 ni ponovno pridobilo Nikejsko cesarstvo.
Leta 1342 je mesto videlo vzpon Komune zelotov, protiaristokratske stranke, sestavljene iz mornarjev in revežev, ki jo danes opisujejo kot socialno-revolucionarno. Mesto je bilo praktično neodvisno od preostalega cesarstva, saj je imelo svojo vlado, obliko republike. Gibanje zelotov je bilo strmoglavljeno leta 1350 in mesto je bilo ponovno združeno s preostalim cesarstvom.
Po smrti cesarja Manuela I. Komnena leta 1180 je začelo Bizantinsko cesarstvo propadati. Leta 1185 so Solun napadli in okupirali Normani s Sicilije in ga precej uničili. Njihova oblast je trajala manj kot leto dni, ker so jih Bizantinci porazili in prisilili k umiku.
Osmansko zavzetje Galipolija (sodobni Gelibolu) leta 1354 je sprožilo hitro turško ekspanzijo na južnem Balkanu, ki so jo vodili sami Osmani in napol neodvisne turške bojevniške skupine Gazi. Do leta 1369 je Osmanom uspelo osvojiti Adrianople (sodobni Odrin), ki je postal njihova nova prestolnica do leta 1453. Solun, ki mu je vladal Manuel II. Paleolog (vladal 1391–1425), se je po dolgotrajnem obleganju v letih 1383–1387 skupaj z večino vzhodne in osrednje Makedonije predal silam sultana Murata I.. Sprva so predana mesta dobila popolno avtonomijo v zameno za plačilo harača. Po smrti cesarja Ivana V. Paleologa leta 1391 je Manuel II. pobegnil iz osmanskega pripora in odšel v Konstantinopel, kjer je bil okronan za cesarja in nasledil svojega očeta. To je razjezilo sultana Bajazida I., ki je opustošil preostala bizantinska ozemlja in se nato obrnil proti Krizopolisu, ki je bil zajet z nevihto in v veliki meri uničen. Tudi Solun se je takrat ponovno podredil osmanski oblasti, verjetno po kratkem odporu, vendar so z njim ravnali bolj prizanesljivo: čeprav je bilo mesto pod popolnim osmanskim nadzorom, je krščansko prebivalstvo in cerkev obdržala večino svojih posesti, mesto pa je ohranilo svoje institucije.
Solun je ostal v osmanskih rokah do leta 1403, ko se je cesar Manuel II. Paleolog postavil na stran Bajazidovega najstarejšega sina Sulejmana v osmanskem boju za nasledstvo, ki je izbruhnil po porazu in ujetju Bajazida v bitki pri Ankari proti Timur Lenku leta 1402. V zameno za njegovo podporo je v Galipolski pogodbi bizantinski cesar zagotovil vrnitev Soluna, dela njegovega zaledja, polotoka Halkidike in obalne regije med rekama Strymon in Pineios. Solun z okolico je dobil kot avtonomno apanažo Ivana VII. Paleologa. Po njegovi smrti leta 1408 ga je nasledil Manuelov tretji sin, despot Andronik Paleolog, ki ga je do leta 1415 nadzoroval Demetrij Leontar. Solun je po letu 1403 užival obdobje relativnega miru in blaginje, saj so bili Turki zaskrbljeni s svojo državljansko vojno. , vendar so ga leta 1412 (Musa Çelebi ) in 1416 (med uporom Mustafe Çelebija proti Mehmedu I. ) napadli rivalski osmanski pretendenti. Ko se je osmanska državljanska vojna končala, se je turški pritisk na mesto spet začel povečevati. Tako kot med obleganjem v letih 1383–1387 je to vodilo do ostre delitve mnenj v mestu med frakcijami, ki so podpirale odpor, če je bilo potrebno s pomočjo Zahoda, ali podreditev Osmanom.
Leta 1423 ga je despot Andronik Paleolog odstopil Beneški republiki z upanjem, da ga bo mogoče zaščititi pred Osmani, ki so oblegali mesto. Benečani so držali Solun, dokler ga 29. marca 1430 ni zavzel osmanski sultan Murat II.
Osmansko obdobje thumb|left|Solunski beli stolp na robu avenije Nikis, ki so ga zgradili Osmani leta 1430 in ponovno zgradili leta 1535, je postal simbol mesta