V Italiji je veliko jezikovnih manjšin, ki pripadajo različnim jezikovnim skupinam. Po podatkih italijanskega Ministrstva za notranje zadeve približno 5% prebivalstva Italije ne šteje italijanščine za materni jezik. Po zakonu št. 38 iz leta 2001 te osebe niso opredeljeni kot npr. Slovenci ali Nemci, temveč praviloma kot "slovensko (oziroma nemško) govoreči italijanski državljani".
Dežele, v katerih bivajo pripadniki manjšinskih skupin, so sledeče:
Dolina Aoste: francoščina, arpitanščina ali frankoprovansalščina, walserska nemščina Piemont: francoščina, frankoprovansalščina ali arpitanščina, okcitanščina, walserska nemščina Trentinsko - Zgornje Poadižje: nemščina, ladinščina, cimbrijščina ali cimbrska nemščina, mohenščina ali fersentalerska nemščina Benečija: ladinščina, nemščina, cimbrijščina ali cimbrska nemščina Furlanija - Julijska krajina: furlanščina, nemščina, slovenščina Ligurija: okcitanščina Sardinija: sardinščina, katalonščina Molize: albanščina, hrvaščina Abruci: albanščina Apulija: albanščina, arpitanščina, grščina Kampanija: albanščina Bazilikata: albanščina Kalabrija: albanščina, grščina, okcitanščina Sicilija: albanščina
6. člen italijanske ustave pravi, da "Republika ščiti z ustreznimi zakoni jezikovne manjšine". Pred letom 1999 je to prišlo do izraza predvsem v nekaterih deželah s posebnim statutom (Dolina Aoste, Trentinsko - Zgornje Poadižje, Furlanija - Julijska Krajina), toda z zakonom št. 482 z dne 15. decembra 1999, ki govori o "Pravilih za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin", so bile dokončno priznane vse manjšine v Italiji. 2. člen izrecno našteva "albanske, katalonske, germanske, grške, slovenske in hrvatske prebivalce ter tiste, ki govorijo francosko, frankoprovansalsko, furlansko, ladinsko, okcitansko in sardinsko". Omembe vredno je, da so tako priznane vse manjšine iz germanske jezikovne skupine, medtem ko so zgolj selektivno zastopane ostale indoevropske skupine, neevropski jeziki pa sploh niso upoštevani. Ugleden italijanski vir, za katerega je odgovorna Videmska pokrajina, navaja naslednje podatke za vsakega od omenjenih jezikov: Manjšinski jezikPodročja v ItalijiPribližno št. govorcevalbanščinaKalabrija, Kampanija, Molize, Apulija, Bazilikata, Sicilija79.000francoščinaDolina Aoste, Cuneo (pokrajina), Torino (pokrajina)20.000frankoprovansalščina ali arpitanščinaDolina Aoste, Torino (pokrajina), Foggia (pokrajina)20.000furlanščina Videmska pokrajina, Goriška pokrajina, Pordenone (pokrajina), Portogruaro550.000grščinaApulija, Kalabrija12.000hrvaščinaMolize2.400katalonščina Alghero20.000ladinščinaTrentinsko - Zgornje Poadižje, Belluno (pokrajina)30.000nemščina Bolzano (pokrajina); germanske skupine walser v Dolini Aoste in pokrajini Vercelli, Cimbri v pokrajinah Verona, Vicenza, Trento270.000 v Bocenski pokrajini, 10.000 ostalihokcitanščina Cuneo (pokrajina), Torino (pokrajina)40.000sardinščinaSardinija razen mesta Alghero, Sassari a Gallura1.000.000slovenščinaTržaška pokrajina, Goriška pokrajina, Videmska pokrajina50.000 (1)
Opomba (1): Podatek je iz omenjenega vira. Edini povojni popis Slovencev v Italiji, ki ga je izvedel ISTAT, je iz leta 1971 in navaja število 43.000. Po tem datumu ni več uradnih podatkov zaradi nasprotovanja slovenske manjšine v Trstu. Neuradna ocena se danes giblje okoli števila 61.000, kar je skladno s podatki Ministrstva iz leta 2004, po katerih je slovensko govoreče prebivalstvo ocenjeno na 25.289 oseb na Tržaškem, 11.811 na Goriškem in 24.279 v Beneški Sloveniji in Reziji.
Viri Palermo F., Woelk J.: Diritto costituzionale comparato dei gruppi e delle minoranze, Padova 2008 Zupančič J.: Ethnic Structure of Slovenia and Slovene in Neighbouring Countries, GIAM ZRC SAZU 2004
Kategorija:Družba v Italiji