Tayasal, Tah Itzá ali Nojpetén v Gvatemali, je bilo mesto Majevske civilizacije post-klasičnega obdobja, ustanovljeno v 13. stoletju našega štetja. Ležalo je na otoku sredi jezera Petén Itzá, v okrožju El Petén, Gvatemala. Danes na tem otoku stoji sodobno mesto Flores, glavno mesto departmaja Petén, otok pa je neprekinjeno naseljen že od predkolumbovskih časov. Tayasal je imel obrambno obzidje, zgrajeno na nižje ležečem delu otoka; morda so ga Itze zgradile na hitro v času, ko so se počutile ogrožene bodisi zaradi napredujočih Špancev bodisi zaradi drugih skupin Majev.

Etimologija Konkvistador Bernal Díaz del Castillo je mesto – v zapisih, nastalih mnogo let po njegovem potovanju prek Peténa – imenoval Tayasal; to ime je bilo verjetno poslovenjena oziroma španizirana oblika izraza ta itza v jeziku ljudstva Itza, kar pomeni »pri kraju ljudstva Itza«. Kralj ljudstva Itza, Kan Ek', je mesto leta 1698 v pogovoru s Španci imenoval Nojpetén. Ime Nojpetén, ki izhaja iz besedne zveze noj peten v jeziku Itza, pomeni »veliki otok«.

Ustanovitev Najzgodnejše arheološke sledi na otoku segajo v obdobje med letoma 900 in 600 pr. n. št., do znatne širitve naselbine pa je prišlo med letoma 250 in 400 n. št. Etnohistorični viri navajajo, da je bil Nojpetén ustanovljen sredi 15. stoletja n. št. Ti viri pravijo, da je bil Nojpetén ustanovljen, ko so se pripadniki ljudstva Itza med letoma 1441 in 1446 umaknili proti jugu, potem ko so jih z oblasti v mestu Mayapán izrinili Maji iz skupine Xiu. Po naselitvi na otoku so svojo novo prestolnico razdelili na štiri četrti glede na rodovne skupine.

Zgodovina Tayasal, prestolnica Itzá Majev, je bil skupaj z bližnjim Zacpeténom in Queixilom, situiranem na dveh otokih jezera Petenxil, eno od zadnjih mest ameriškega kontinenta, ki so ga osvojili Španci. To se je zgodilo šele leta 1697. Španci so Tayasal razrušili in uporabili kamenje iz njegovih templjev za gradnjo katoliške cerkve in drugih hiš, zaradi česar se je ohranilo le malo od nekdanje veličine mesta. Španci so večkrat poskusili osvojiti Tayasal, vendar je bil zaradi odlične obrambne lege sredi jezera zelo težak plen. Prvi ga je poskusil osvojiti že Hernán Cortés v letu 1541, a je odnehal zaradi gorečega odpora prebivalcev in težavne lege samega mesta. Leta 1618 sta Tayasal obiskala 2 jezuitska duhovnika, ki ju je spremljalo nekaj domačinov iz današnjega Belizeja. Bila sta dobro sprejeta. Čez čas sta ugotovila, da Itze častijo mumificiranega in posušenega konja, ki je v mestu ostal še iz časov Cortesove ekspedicije in ki so ga imenovali Tzimin Chac (Gromovni Konj). Duhovnika sta praksi nasprotovala, kar je užalilo domačine, tako da ju je vladar Tayasala, Kan Ek (Črna Kača) dal izgnati iz mesta. Od tistega dne je pripravljal svoje ljudstvo na obrambo pred morebitnim povratkom belih osvajalcev. Res je potem prišlo do več španskih ekspedicij nad mesto: najprej iz Belizeja, leta 1685, nato iz Alta Verapaza, leta 1687, nato še iz Jukatána leta 1691 in 1695, vse do 13. marca 1697, ko je bil Tayasal končno osvojen v kombiniranem napadu pod vodstvom Martína de Ursúa, ki je pri preboju uporabil tudi z artilerijo oborožene čolne.

Tayasal danes Tayasal se je tekom stoletij spremenil v današnji Ciudad de Flores, prestolnico gvatemalskega okrožja Petén, na severu države. Danes je predvsem turistično mesto in pomembna izhodiščna točka za obiskovalce arheoloških najdišč na tem območju. V bližnji prihodnosti naj bi se v njegovi okolici, na celini, zgradilo mednarodno letališče Aeropuerto Internacional Mundo Maya.

Opis Tayasal ali Nojpetén je bil tesno natrpan s stavbami, ki so vključevale templje, palače in slamnate hiše. Ocenjuje se, da je v mestu živelo približno 2000 ljudi v približno 200 hišah. Sodobni ulični načrt Floresa je bil verjetno podedovan od predkolumbijskega Nojpeténa, s štiristransko razdelitvijo glavnih ulic, ki tečejo v smeri sever-jug in vzhod-zahod, ki se sekajo na vrhu, ki ga zasedajo sodobni trg in katoliška cerkev.

Leta 1698 španski zapisi opisujejo mesto, kot da je imelo enaindvajset templjev, največji od teh (ki so ga Španci imenovali castillo) je imel kvadratno osnovo, ki je na vsaki strani merila 16,5 metra. Imel je devet stopnic in je bila obrnjen proti severu; po zasnovi je bila videti zelo podobna glavnim piramidam v Chichen Itzi in Mayapanu na Jukatanu. To je bilo približno polovica velikosti Mayapan Castillo; njegovih devet stopenj je lahko bilo visoko manj kot 1 meter; piramida bi bila še vedno impozantna. Verjetno je imel samo eno dostopno stopnišče namesto štirih radialnih stopnic, ki jih najdemo v primerih v Jukatanu. Na vrhu piramide je bilo svetišče z ravno streho, ki je vsebovalo idole, ki so predstavljali bogove Itza. Razstavljanje te piramide bi zahtevalo veliko truda, vendar tega v španskih zapisih ni omenjeno.

Ko je španski misijonar Andrés de Avendaño y Loyola obiskal mesto v začetku leta 1696, je bilo devet templjev nedavno požganih med napadom Kowoj Maya in nato obnovljenih; med napadom je bilo uničenih tudi veliko hiš. Obredna keramika, ki so jo Španci označili za idole, je bila v parih razporejena na majhnih klopeh po mestu. Španci so se po osvojitvi mesta lotili uničenja poganskih idolov.

Zasedba Tayasal je padel pod španskim napadom leta 1697; bil je prestolnica zadnjega majevskega kraljestva, ki so ga osvojili Španci. Martín de Ursúa y Arismendi je februarja 1697 prispel na zahodno obalo jezera Petén Itzá z 235 španskimi vojaki in 120 domačimi delavci. 10. marca je sprožil silovit napad z velikim napadalnim čolnom na vesla; špansko obstreljevanje otoka je povzročilo velike izgube med branilci iz ljudstva Itzá, ki so bili prisiljeni zapustiti mesto.

Španci so Tayasal preimenovali v Nuestra Señora de los Remedios y San Pablo, Laguna del Itza (»Naša Gospa zdravljenja in sveti Pavel, jezero Itzá«); v kolonialnih dokumentih so ime pogosto skrajšali v Remedios ali pa so kraj imenovali preprosto Petén oziroma El Presidio (»garnizija«). Leta 1831 ga je vlada preimenovala v Flores po gvatemalskem voditelju države Cirilu Floresu Estradi.

Arheologija V letih 2003–2004 so potekala arheološka izkopavanja, povezana z obsežnim infrastrukturnim projektom za ureditev oskrbe z vodo in kanalizacijskega sistema na otoku. Obseg infrastrukturnih izkopavanj je omogočil vzorčenje vseh ulic in avenij v mestu ter glavnih prehodov. Arheološka analiza je razkrila izjemno gosto poseljenost otoka skozi dolgo časovno obdobje. Najzgodnejšo poselitev so odkrili na najvišjem delu otoka, pred današnjimi uradi guvernerja departmaja; ta sega v srednje predklasčno obdobje, približno v čas med letoma 900 in 600 pr. n. št. V osrednjem delu otoka so odkrili chultún (majevsko shranjevalno jamo), ki je vsebovala keramične ostanke iz obdobij srednjega do poznega predklasičnega obdobja (približno 600 pr. n. št. – 250 n. št.). Čeprav so bili ostanki iz predklasičnega obdobja razmeroma redki, se je naselbina v zgodnjem klasičnem obdobju (približno 250–400 n. št.) znatno razširila.

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Kategorija:Mesta v Gvatemali Kategorija:Ustanovitve v 1440. letih Kategorija:Zgodovina Gvatemale