Sulejman I. (, najpogosteje Kanuni Sultan Süleyman, starinsko slovensko Szoliman), deseti sultan Osmanskega cesarstva, * 6. november 1494, † 5./6. september 1566.
Vladal je od leta 1520 do smrti leta 1566. V Evropi je najbolj znan kot Sulejman Veličastni,Merriman, Roger Bigelow. (1944). Suleiman the Magnificent, 1520–1566. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. OCLC 784228. na Vzhodu pa kot Zakonodajalec (turško Kanuni, arabsko القانونى, al Qānūnī), ker je reformiral osmanski pravni, upravni in šolski sistem.
Bil je najuglednejši vladar 16. stoletja. Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj vojaški, politični in gospodarski višek. Osvojil je Beograd, Rodos in večino Ogrske, pred Dunajem pa so se leta 1529 njegova osvajanja v Evropi ustavila. Cesarstvu je priključil večino Bližnjega Vzhoda in velik del severne Afrike vse do zahodne Alžirije. Osmanska vojna mornarica je popolnoma obvladovala vzhodno Sredozemlje, Rdeče morje in Perzijski zaliv.Mansel, Phillip. (1998). Constantinople : City of the World's Desire, 1453–1924. New York: St. Martin's Griffin. ISBN 978-0-312-18708-8, str. 61
V Osmanskem cesarstvu je uvedel obširne družbene spremembe in reformiral šolstvo, davčni sistem ter zemljiško in kazensko pravo. Njegov zakonik (Kanun) je ostal v veljavi še nekaj stoletij po njegovi smrti. Izkazal se je tudi kot pesnik, zlatar in velik pokrovitelj kulture.Atıl, Esian. (1987). The Age of Sultan Süleyman the Magnificent. Washington, D.C.: National Gallery of Art. ISBN 978-0-89468-098-4, str. 24.
Poročen je bil s Hürrem Sultan (Rokselana), dekletom iz harema, kar je bilo v popolnem nasprotju z osmansko tradicijo. Z njo je imel pet otrok, med katerimi je bil tudi njegov naslednik sultan Selim II. Med Sulejmanovim vladanjem se je ozemlje Osmanskega cesarstva skoraj podvojilo in je ob njegovi smrti merilo približno 8.000.000 km².
Mladost Sulejman je bil rojen 6. novembra 1494 v Trabzonu na obali Črnega morja.Clot, André. (1992). Suleiman the Magnificent: The Man, His Life, His Epoch. London: Saqi Books. ISBN 978-0-86356-126-9, str. 25. Ko je imel sedem let, so ga poslali v Istanbul, kjer se je v palači Topkapi učil znanost, zgodovino, književnost, teologijo in vojaško taktiko. V šoli se je spoprijeteljil s svojim grškim sužnjem Ibrahimom, ki je kasneje postal njegov najbolj zanesljiv svetovalec in veliki vezir. Ko je imel sedemnajst let, je postal guverner Kaffe na polotoku Krimu, kasneje pa je bil guverner Manise v zahodni Anatoliji in Odrina (Edirne) v Trakiji.Imber, Colin. (2002). The Ottoman Empire, 1300–1650: The Structure of Power. New York: Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-333-61386-3, str. 49-54.
Po smrti očeta Selima I. (1465–1520) je odšel v Istanbul in kot deseti sultan zasedel osmanski prestol. Nekaj tednov po prevzemu oblasti ga je opisal beneški odposlanec Bartolomeo Contarini: "Star je petindvajset let, visok, vendar žilav in nežne polti. Njegov vrat je nekoliko predolg, obraz ozek, nos orlovski. Ima brčice in majhno brado in izgleda zelo prijetno. Pravijo, da je moder vodja, ljubitelj znanja in od njega vsi pričakujejo samo najboljše".Kinross, Patrick. (1979). The Ottoman centuries: The Rise and Fall of the Turkish Empire. New York: Morrow. ISBN 978-0-688-08093-8, str. 175-187. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je zelo občudoval Aleksandra Velikega.Lamb, Harold. (1951). Suleiman, the Magnificent, Sultan of the East. Garden City, N.Y.: Doubleday. OCLC 397000, str. 14.Barber, Lords of the Golden Horn: From Suleiman the Magnificent to Kamal Ataturk, 1976, str. 23. Bil je zaslepljen z idejo o cesarstvu, ki bo vez med Vzhodom in Zahodom in verjetno je ravno zato vodil številne vojne na vzhodu in zahodu cesarstva.
Vojni pohodi Osvajanja v Evropi thumb|200px|left|Obleganje Dunaja leta 1529, gravura Bartolomeja Behama (1502-1540) Sulejman je kmalu po prihodu na oblast začel niz vojaških osvajanj. Najprej je leta 1521 zatrl upor osmanskega guvernerja Damaska in si zagotovil mir na vzhodu, potem pa se je začel pripravljati na osvojitev Beograda, kar njegovemu staremu očetu Mehmedu II. ni uspelo. Beograd je bil ključ do osvojitve Ogrske, ki je po porazu Bolgarov, Srbov in Bizantincev ostala edina omembe vredna sila na poti v Evropo. Sulejmanova vojska je leta 1521 obkolila Beograd in ga začela obstreljevati s težkim topništvom. Posadka Beograda, ki je štela komaj 700 mož, se je brez pomoči Ogrske po treh tednih obleganja vdala.
Novica o padcu ene najmočnejših krščanskih trdnjav je širila strah pred Osmani po celi Evropi. Ambasador Svetega Rimskega cesarstva v Istanbulu je takrat zapisal: "Padec Beograda je bil začetek dramatičnih dogodkov, ki so uničili Ogrsko, povzročili smrt kralja Ludvika II., osvojitev Budima, okupacijo Transilvanije in vzbudili strah sosednjih narodov, da bodo doživeli enako usodo".Clot, André. (1992). Suleiman the Magnificent: The Man, His Life, His Epoch. London: Saqi Books. ISBN 978-0-86356-126-9, str. 39.
Po padcu Beograda je bila pot do Ogrske in Srednje Evrope odprta, toda Sulejman se je obrnil proti Rodosu, otoku v vzhodnem Sredozemlju, ki je zaradi bližine Male Azije in Levanta po njegovem mnenju ogrožal osmanske interese. Poleti 1522 je izkoristil prednost vojne mornarice, ki jo je nasledil od svojega očeta, in napadel Rodos. V Sulejmanovi vojski je bilo 400 ladij, Sulejman pa je na maloazijsko obalo nasproti otoka osebno pripeljal še kakšnih 100.000 pešcev. Obleganje otoka je trajalo pet mesecev, potem pa so se rodoški vitezi, kasnejši malteški vitezi, vdali in se s sultanovim dovoljenjem umaknili v južno Italijo, od tam pa leta 1530 na Malto.
Odnosi med Osmanskim cesarstvom in Ogrsko so se medtem poslabšali, zato se je Sulejman z vojsko odpravil v vzhodno Evropo in 29. avgusta 1526 v bitki pri Mohaču porazil ogrskega kralja Ludvika II. Ogrski odpor se je zrušil in Osmansko cesarstvo je postalo prevladujoča sila v jugovzhodni Evropi.
Cesar Svetega Rimskega cesarstva Karel V. Habsburški in njegov brat, avstrijski nadvojvoda Ferdinand I., sta kmalu ponovno zasedla Budim in Ogrsko, zato je Sulejman leta 1529 krenil na nov vojni pohod. Osvojil je Budim in začel jeseni oblegati Dunaj, potem pa je avstrijska vojska dobila okrepitveTurnbull, Stephen. (2003). The Ottoman Empire 1326 – 1699. New York: Osprey Publishing, str. 50. in obleganje je spodletelo. Spodletel je tudi naslednji poskus osvojitve Dunaja leta 1532. Zaradi slabega vremena, ki je onemogočilo prevoz težkih oblegovalnih strojev, in dolgih oskrbovalnih poti se je vojska umaknila še preden je prišla do mesta.Labib, Subhi. (November 1979). "The Era of Suleyman the Magnificent: Crisis of Orientation". * International journal of Middle East studies 10 (4), str. 435–451. London: Cambridge University Press. ISSN 0020-7438.
Po bitki pri Mohaču in smrti kralja Ludvika II. je prišlo na Ogrskem do nasledstvenih sporov, ki so trajali do leta 1540. Del ogrskega plemstva je za novega kralja izbral avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda Habsburškega, drugi del pa transilvanskega vojvodo Ivana Zapoljo, ki ga je priznal in podpiral tudi Sulejman. Po Zapoljevi smrti (1540) so Habsburžani leta 1541 zaostrili odnose s Sulejmanom in poskušali zasesti Budim, vendar jim poskus ni uspel. Sledili so Sulejmanovi povračilni ukrepi, v katerih so Habsburžani izgubili večje število utrdb in bili prisiljeni podpisati ponižujoč petletni mirovni sporazum. Ferdinand je sicer dobil protektorat nad Ogrsko, vendar je moral zato Sulejmanu plačevati davek. Še bolj ponižujoč je bil simbolični pomen pogodbe: Karel V. v pogodbi ni nastopal kot cesar, pač pa kot španski kralj, kar je pomenilo, da vlogo cesarja igra Sulejman.
S podpisom mirovnega sporazuma je Sulejman obrzdal evropske nasprotnike in si zagotovil močno politično vlogo v Evropi.
Osvajanja v Aziji thumb|250px|right|Pomorska bitka pri Prevezi leta 1538, v kateri je osmanski admiral Barbarossa porazil Sveto ligo pod poveljstvom admirala Andrea Doria Po umiritvi meja v Evropi se je Sulejman obrnil proti šiitski dinastiji Safavidov v Perziji, ki so stalno ogrožali Osmansko cesarstvo z vzhoda. Neposreden povod za vojno sta bila dva dogodka: šah Tahmasp I. (1524–1576) je ubil bagdadskega guvernerja, ki je bil lojalen Osmanskemu cesarstvu in ga zamenjal s svojim človekom, guverner Bitlisa pa je Sulejmana izdal in prestopil na stran Safavidov. Leta 1533 je zato Sulejman poslal na vzhod vojsko pod poveljstvom velikega vezirja Ibrahim Paše, ki je zasedla Bitlis in brez odpora okupirala Tabriz. Leta 1534 se je Ibrahimovi vojski pridružil še Sulejman in prodrl globoko na perzijsko ozemlje. Perzijci niso tvegali neposrednega spopada in so se raje umaknili.
Naslednje leto je Sulejman napadel Bagdad. Poveljnik mesta mu je mesto brez odpora predal in priznal Sulejmana za voditelja islamskega sveta - kalifa in zakonitega naslednika abasidskih kalifov.
Med letoma 1548 in 1549 se je Sulejman odpravil na nov vojni pohod proti šahu Tahmaspu, v katerem ga je nameraval dokončno poraziti. Šah se tudi tokrat ni hotel zaplesti v odločilni spopad in se je raje umaknil. Sulejmanovo vojsko je nato v Azerbajdžanu ujela ostra kavkaška zima in jo prisilila k umiku.
Leta 1553 se je Sulejman odpravil na tretji vojni pohod proti Perzijcem. Osvojil je Erzurum, prekoračil Gornji Evfrat in opustošil dele Perzije. Šahova vojska je ponovno uporabila strategijo stalnega umikanja in vojni pohod se je znašel na mrtvi točki. Leta 1554 sta vladarja podpisala mirovno pogodbo in Sulejmanovi pohodi proti vzhodu so se končali. Sulejman je šahu vrnil Tabriz, obdržal pa je Bagdad, spodnjo Mezopotamijo, delti Evfrata in Tigrisa in del Perzijskega zaliva.
Osvajanja v Sredozemlju in severni Afriki thumb|250px|right|Obleganje Malte leta 1565: Turki napadajo trdnjavo Saint Elmo Medtem, ko je Sulejman utrjeval meje na kopnem, je admiral Svetega Rimskega cesarstva Andrea Doria v imenu cesarja Karla V. zasedel trdnjavi Koroni in Patras na Peloponezu. Sulejman je imel prodiranje Špancev proti vzhodu za ogrožanje njegovih interesov v vzhodnem Sredozemlju, zato je za velikega admirala flote (Kaptan-ı Derya) izbral Hajredin Pašo, ki je v Evropi bolj znan kot Barbarossa. Admiralova naloga je bila zgraditi osmansko vojno floto, da bi bila vsaj enaka vsem sredozemskim flotam skupaj.
Karel V. je leta 1535 izvojeval pomembno pomorsko zmago proti Osmanom pri Tunisu, ki je Sulejmana prisilila, da je sprejel predlog francoskega kralja Franca I. za sklenitev zavezništva proti Karlu V. 28. septembra 1538 je prišlo do bitke pri Prevezi, v kateri je Barbarossa prepričljivo porazil špansko floto in Osmansko cesarstvo je bilo naslednjih 33 let, do bitke pri Lepantu, nesporen vladar vzhodnega Sredozemlja.
V tem času je Osmansko cesarstvo priključilo velika ozemlja v severni Afriki. Berberske države Tripolitanija, ki je del današnje Libije, Tunizija in Alžirija so postale samostojne province. Poskus Karla V. leta 1541, da bi Osmane izrinil iz severne Afrike, ni uspel. V severni Afriki se je razvilo berbersko piratstvo, ki je postalo sestavni del pomorske vojne proti Španiji. Osmanska vojna mornarica je do leta 1544, ko so jo porazili Portugalci, obvladovala tudi Rdeče morje in Perzijski zaliv.
Leta 1542 je kralj Franc I. obnovil francosko-osmansko zavezništvo proti skupnemu sovražniku – Habsburžanom. Sulejman je kot pomoč Francozom poslal v zahodno Sredozemlje sto galej pod Barbarossovim poveljstvom. Barbarossa je leta 1543 na poti v Toulon, ki je postal sedež osmanske admiralitete, mimogrede oplenil okolico Neaplja in Sicilijo in zavzel Nico. Leta 1544 sta Franc I. in Karel V. sklenila mirovni sporazum, ki je za nekaj časa prekinil francosko zavezništvo z Osmanskim cesarstvom.