Velikonočni otok (Rapa Nui, ) je polinezijski otok v jugovzhodnem Tihem oceanu in pripada Čilu, od katerega je oddaljen 3600 km. Je eden najbolj izoliranih otokov na svetu, saj je naslednji naseljeni otok Pitcairn oddaljen 2075 km. Polinezijci ga imenujejo tudi te ito o te henua, ali 'popek - središče sveta'.
Velikonočni otok je najbolj znan po skoraj 1000 ohranjenih monumentalnih kipih, ki se imenujejo moai, ki so jih ustvarili prvi prebivalci Rapa Nui. Leta 1995 ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, pri čemer je večina otoka zaščitena kot narodni park Rapa NuiUnesco . 700px|center|thumb|Velikonočni otok
Ime Ime Velikonočni otok je dobil, ker ga je prvi zabeležil evropski obiskovalec, nizozemski raziskovalec Jacob Roggeveen, na Velikonočno nedeljo (5. aprila) leta 1722, ko je iskal Davisov ali Davidov otok. Roggeveen ga je poimenoval Paasch-Eyland (v nizozemščini 18. stoletja za 'Velikonočni otok').An English translation of the originally Dutch journal by Jacob Roggeveen, with additional significant information from the log by Cornelis Bouwman, was published in: Andrew Sharp (ed.), The Journal of Jacob Roggeveen (Oxford 1970). Špansko ime otoka, Isla de Pascua tudi pomeni 'Velikonočni otok'.
Sedanje polinezijsko ime otoka, Rapa Nui (Veliki Rapa), je bilo skovano po suženjskih napadih v zgodnjih 1860-ih in se nanaša na topografsko podobo otoka Rapa v otočju Bass v Francoski Polineziji. Vendar pa je norveški etnograf Thor Heyerdahl trdil, da je Rapa prvotno ime za Velikonočni otok in da so se sem priselili z otoka Rapa. Poimenovanje Te pito o te henua je tudi bilo ime otoka, imenoval ga je francoski etnolog Alphonse Pinart v svojem Voyage à l'Île de Pâques, objavljen leta 1877, in v prevodu pomeni 'Popek sveta'. William Churchill (1912) je raziskal frazo in povedal, da obstajajo trije pito o te henua, to so trije rti otoka.
Po Barthelju (1974) in ustnem izročilu, je bil otok prvič imenovan Te pito o te kainga Hau Maka, 'Mali kos kopna Hau Maka'. Vendar sta v Rapa Nui dva izraza pito, en pomen' 'konec' in en 'popek', zato lahko besedna zveza pomeni tudi 'Popek sveta'. Drugo ime Mata ki te rangi pomeni 'oči gledajo v nebo'.
Otočane v španščini imenujejo pascuense; običajno se člani avtohtone skupnosti imenujejo Rapa Nui.
Zgodovina Ustno izročilo navaja, da je bil otok prvič naseljen z ekipo dveh kanujev, ki so bili iz Marae Renga (ali Marae Toe Hau), pod vodstvom vodje Hotu Matu'e in kapitana Tu'u ko Ihoja. Otok je bil prvi tabor, po tem ko je Haumaka sanjal tako daleč od doma; Hotu je ocenil, da je dober kraj, da bi pobegnil od sosednjega vodje, s katerim je že izgubil tri bitke. V času njihovega prihoda je imel otok enega samega prebivalca, Nga Tavake 'a Te Rona. Po kratkem bivanju v Anakeni so se kolonisti naselili v različnih delih otoka. Hotujev dedič, Tu'u ma Heke, se je rodil na otoku. Tu'u ko Ihoja imajo za vodjo, ki je pripeljal kipe in jih postavil.
Velikonočni otok velja za jugovzhodno Polinezijo. Podobna območja na svetu s kipi (marae in ahu) v vzhodni Polineziji dokazujejo homologijo z večino vzhodne Polinezije. V stiku so bile populacije okoli leta 3000-4000.
Do 15. stoletja sta obstajali dve družbeni skupini, hanau in mata ('Dolgo-uhi' in 'Kratko-uhi'.), ki sta temeljili na rodu. Zahodni in severni del otoka je pripadal Tu'u, ki je vključeval kraljevski Miru s kraljevim središčem v Anakeni, Tahai in Te Peu pa sta služila kot zgodnejši prestolnici. Vzhodni del otoka je pripadal 'Otu 'Itu. Kmalu po nizozemskem obisku, od leta 1724 do 1750 je 'Otu 'Itu napadel Tu'uja zaradi nadzora nad otokom. Ta boj se je nadaljeval vse do 1860-ih. Lakoti in celo kanibalizem je sledil požig koč in uničevanje polj. Prebivalci so tudi posekali vsa drevesa. Socialni nadzor je izginil, saj je urejeni način življenja premagalo brezpravje in plenilske bande. Brezdomstvo je prevladovalo, mnogi so živeli pod zemljo. Po španskem obisku, od leta 1770 naprej, se je začelo opuščanje kipov, huri mo'ai. To je bil poskus nasprotnih skupin, da bi uničili družbeno-duhovno moč ali mano, ki so jo predstavljali kipi in so poskrbeli, da so padli ter zagotovili, da so mrtvi in brez moči. Noben ni stal, ko so prišli francoski misijonarji v 1860-ih.
Med letoma 1862 in 1888 je približno 94 % prebivalstva izginilo ali se izselilo. Otok je bil od 1862 do 1863 žrtev ugrabitev ali usmrtitev okoli 1500 ljudi, pri čemer jih je bilo 1408 zaposlenih kot služabniki v Peruju. Le okoli ducat se jih je vrnilo na Velikonočni otok, vendar so prinesli črne koze iz zdesetkali preostalih 1500 prebivalcev. Tisti, ki so umrli, so bili nosilci otoške tumu ivi 'atua, otoške kulture, zgodovine in rodoslovja poleg strokovnjakov rongoronga.
Prihod Evropejcev Prvi zapisan evropski stik z otokom je bil 5. april 1722 na Velikonočno nedeljo, nizozemskega navigatorja Jacoba Roggeveena. Njegov obisk je povzročil smrt približno ducat otočanov, vključno s tumu ivi 'atua in ranjenost mnogih drugih.
Naslednji tuji obiskovalki (15. novembra 1770) sta bili dve španski ladji, San Lorenzo in Santa Rosalia, pod poveljstvom kapetana Don Felipe Gonzalez de Aheda. Španci so bili presenečeni nad »stoječimi idoli«, vsemi ki so bili takrat postavljeni.
Štiri leta kasneje, leta 1774, je Velikonočni otok obiskal britanski raziskovalec James Cook. Poročal je, da so bili nekateri kipi podrti. S pomočjo tolmača Hitihita se je Cook podučil, da so kipi spomin na nekdanje visoke vodje, vključno z njihovimi imeni in položajem.
10. aprila 1776 se je francoski admiral Laperouse pri prečkanju Tihega oceana, na poti od Concepciona v Čilu do Mauja na Sandwichevih otokih (zdaj na Havaji), zasidral v Hanga Roa (Cookov zaliv), izdelal podroben zemljevid zaliva vključno s svojimi sidrišči, pa tudi bolj splošen zemljevid otoka in nekaj ilustracij (objavljeno v Parizu leta 1797 kot Voyage de La Perouse autour du monde, 1-4). Ko je mesec dni kasneje odplul, se je ozrl na zaliv La Perouse na enak način, kot je priplul.
Britanska ladja HMS Blossom je priplula leta 1825.
Geografija
Velikonočni otok je eden najbolj izoliranih naseljenih otokov na svetu. Njeni najbližji naseljeni sosedi so čilski otoki Juan Fernandez 1850 km vzhodno, s približno 850 prebivalci. Najbližja kontinentalna točka leži v osrednjem Čilu blizu kraja Concepción oddaljena 3512 km. Isla Salas y Gómez je 415 km vzhodno in je nenaseljen. Arhipelag Tristan da Cunha v južnem Atlantiku je najbolj oddaljen otok z 2430 kilometri.
Otok meri na svoji najširši točki približno 24,6 km krat 12,3 km. Ima obliko trikota in površino 163,6 kvadratnih kilometrov in najvišjo točko Maunga Terevaka s 507 metri. Na otoku so tri Rano (sladkovodna kraterska jezera): Rano Kau, Rano Raraku in Rano Aroi, vendar brez stalnih tokov ali rek.
Otok je hribovit - glavne vzpetine so trije ugasli vulkani sestavljeni iz lehnjaka. Najvišji vulkan je Maunga Terevaka, visok 507 m. Na otoku je tudi več kraterjev, od katerih je največji Rano Kau in leži 410 m nad morsko gladino.
Podnebje V podnebni klasifikaciji Köppen se podnebje Velikonočnega otoka klasificira kot tropsko podnebje deževnega gozda (Af), ki meji na vlažno subtropsko podnebje. Najnižje temperature so v juliju in avgustu (najmanj 15 ° C), najvišje pa v februarju 28 ° C) ), poletna sezona na južni polobli. Zime so relativno blage. Najbolj moker mesec je maj, čeprav otok doživlja padavine vse leto, v povprečju 1118 milimetrov. Easter Island Article in Letsgochile.com Izolirana lokacija Velikonočnega otoka razkriva vetrove, ki pomagajo, da se temperatura ohladi. Občasno močne padavine se dogajajo predvsem v zimskih mesecih (junij-avgust). Ker leži blizu Južnega Pacifika in izven območja medtropske konvergenčne cone, se okoli Velikonočnega otoka ne pojavljajo cikloni in orkani .
Geologija
Velikonočni otok je vulkanski otok, sestavljen večinoma iz treh ugaslih vulkanov: Terevaka (nadmorska višina 507 metrov) tvori večino otoka, druga dva sta Poike in Rano Kau in tvorita vzhodni in južni pokrajini ter dajejo otoku približno trikotno obliko. Manjši stožci in druge vulkanske značilnosti so krater Rano Raraku, stožčasti konus Puna Pau in številne vulkanske jame z lavnimi cevmi.Smithsonian Institution Poike je bil ločen otok, dokler ga je vulkanski material iz Terevake ni združil v večjo celoto. Na otoku prevladujejo havajski in bazaltni tokovi, ki so bogati z železom in kažejo afiniteto z magmatskimi kamninami, ki jih najdemo na Galápaških otokih.
Velikonočni otok in okoliški otočki, kot sta Motu Nui in Motu Iti, tvorijo vrh velike vulkanske gore, ki raste več kot 2000 metrov od morskega dna. Gora je del podmorskega grebena Sala y Gómez, gorskega grebena z več ducatov podmorskih gora, ki oblikujejo Velikonočno vročo točko. Greben se začne s Pukao in naslednjim Moai, dvema podvodnima gorama zahodno od Velikonočnega otoka in se razteza 2700 km (vzhodno) proti grebenu Nazca. Greben je oblikovala Nazca plošča, ki se je premaknila čez Velikonočno vročo točko.
Okoli 350 km vzhodno od vzhodnopacifiškega dviga, leži Velikonočni otok znotraj Nazca plošče, ki meji na Velikonočno mikroploščo. Premik plošče Nazca-Pacifik zaradi širjenja morskega dna znaša približno 150 mm na leto. To gibanje preko Velikonočne vroče točke je omogočilo nastanek Velikonočne podmorske verige, ki se združi v Nazca greben dlje proti vzhodu. Velikonočni otok in Sala y Gómez sta površinska predstavitev te verige. Veriga ima progresivno mlajšo starost na zahodu. Trenutna lokacija vročih točk je zahodno od Velikonočnega otoka, sredi Ahu, Umu in Tupa, podvodnih vulkanskih polj ter Pukao in Moai podmorskih gora.
Velikonočni otok leži na grebenu Rano Kau in je sestavljen iz treh vulkanskih ščitov z vzporednimi geološkimi zgodovinami. Poike in Rano Kau obstajata na vzhodnem in južnem pobočju Terevaka. Rano Kau se je razvil med 0,78 in 0,46 Ma iz toleitskih do alkalnih bazaltov. Ta vulkan ima jasno določeno kaldero na vrhu. Benmoreitična lava je ekstrudirala okoli roba od 0,35 do 0,34 Ma. Nazadnje, med 0,24 in 0,11 Ma, se je razvila debelina 6,5 km vzdolž SV-JZ in je tvorila monogenetske zračne odprtine in riolitične intruzije. Med njimi so kriptodomski otoki Motu Nui in Motu Iti, otoček Motu Kao Kao, ploščata intruzija Te Kari Kari, perlitske obsidianove Te Manavai kupole in kupole Maunga Orito.
Poike je nastal iz toleitskega do alkalnega bazalta od 0,78 do 0,41 Ma. Vrh se je zrušil v kaldero, ki jo je kasneje pred 0,36 Ma napolnil Puakatiki lavin stožec pāhoehoe. Na koncu so se pojavile trahitske lavne kupole Maunga Vai a Heva, Tea Tea Maunga in Maunga Parehe, ki so se pojavljale vzdolž smeri SV-JZ. Terevaka je nastala okoli 0,77 Ma iz toleitskega do alkalnega bazalta, ko je sledil kolaps vrha v kaldero. Nato na približno 0,3 Ma nastali stožci vzdolž smeri SSV-JJZ na zahodnem obrobju, medtem ko je porfirna benmoreitska lava napolnila kaldero, pahoehoe pa je tekla proti severni obali, kjer je delala lavne cevi proti jugovzhodu. Lavine kupole in kompleks oddušnikov je nastal na območju Maunga Puka, medtem ko so se breče oblikovale vzdolž oddušnikov na zahodnem delu kraterja Rano Aroi. Te vulkanske brežine so sestavljene iz mlajših tokov iz bazaltov, alkalnih bazaltov, havajitov, mugearitov in benmoreitov iz eruptivnih razpok, ki so nastale pred 0,24 Ma. Najmlajši tok lave, Roiho, je datiran na 0.11 Ma. Hanga O Teo nasip se razlaga kot 200 metrov visok plaz skal.