Vojna na morju je bila eno izmed izredno pomembnih bojišč, ki je odločalo o zmagi in porazu udeleženk velike vojne. Že na samem začetku vojne je veliko močnejša zavezniška flota blokirala floto centralnih sil v Severnem in Jadranskem morju in ji tako onemogočalo izhod na odprto morje, kjer bi ogrožala strateško pomembne pomorske poti zaveznikov. Prav zaradi tega položaja so Nemci začeli uporabljati podmornice kar je vojno na morju za zmeraj spremenilo.

Stanje mornarice na začetku vojne thumb|left|HMS Dreadnought

V dvajsetih letih pred prvo svetovno vojno je ne področju ladjedelništva prišlo, do prave revolucije. Še posebej so izstopale vojaške ladje, njihovo število se je med letoma 1906 in 1914 skokovito povečalo. Spremenila pa se je tudi njihova struktura zaradi novih tipov ladij. Vzrok za to povečanje je bila oboroževalna tekma med svetovnimi velesilami. Na tem področju sta še posebej izstopala Združeno kraljestvo in Nemčija.

Nekakšno mejo med starimi in novimi bojnimi ladjami je postavila HMS Dreadnought, ki je bila splovljena 1906 v Angliji. Ladja je imela popolnoma novo in revolucionarno konstrukcijo, ki so jo v izredno kratkem času kopirale vse večje svetovne velesile. Tako so te tipi ladij postali znani kot drednoti. V primerjavi s starejšimi ladjami so bili drednoti trdneje grajeni in so imele močnejši oklep ter topništvo. Topovi so bili nameščeni v vrtljivih močno oklepljenih stolpih. Ti so se vrteli v vse smeri. Uspeh te ladje je bil tolikšen, da so vse bojne ladje pred letom 1906 postale v trenutku zastarele. Tako so vse mornarice v kar največji naglici začele graditi novi tip bojne ladje.

Do spremembe pa je prišlo tudi na področju vojskovanja. Rusko-japonska vojna je pokazala, da je taktika pomorskih bitk prerasla v dvoboje med topovi, ki so potekali na velikih razdaljah. Zato so začele pomorske velesile spreminjati strukturo svojih mornaric. V samem vrhu so bili drednoti, ki so predstavljali jedro mornarice Sledil jim je popolnoma nov tip ladij, bojne križarke, ki so bile nekoliko man oborožene in oklepljene kot drednoti vendar pa so bile zato veliko hitrejše. Temu tipu so sledile lahke križarke, ki so jih uporabljali kot podporo večjim bojnim skupinam ali za najrazličnejše samostojne akcije. Rušilec, prav tako nov tip bojne ladje je bila najhitrejša ladja med vsemi se je uporabljal za hitre torpedne napade in zaščito ladij. Kljub svoji skromni oborožitvi so se uporabljali za najrazličnejše naloge, njihova velika pomanjkljivost je bila skromen akcijski radij. Tik pred vojno pa so se je v vojnih mornaricah pojavilo novo plovilo, ki je obetalo izreden potencial. To so bile podmornice. Ta sprva narodna in nedovršena plovila so se v nekaj letih razvila v prave uničevalne stroje, ki so sejala strah in trepet med zavezniškimi ladjami. Njihovo glavno orožje je bilo torpedo, to je podmornici omogočalo napade pod morsko gladino. Prav zaradi takega načina bojevanja so zavezniki podmornico smatrali kot nečastno in nekonvencionalno orožje. Za Nemce pa je predstavljala zelo uporaben bojni stroj v spopadu z mogočno britansko mornarico. Razvili so se še drugi tipi ladij, kot so bili npr. minopolagalci.

Prizorišča

Prva svetovna vojna je nenadoma izbruhnila 28. julija 1914. Takoj ko so se začeli boji na kopnem se se začeli, tudi boji na morju. Največjo vlogo so odigrali boji v vodah okoli Evrope in sicer v na Severnem morju, Atlantiku, Sredozemskem, Jadranskem, Baltskem in Črnem morju. Antanta je že od samega začetka imela prednost na morju, medtem, ko so bile flote centralnih sil zaprte v Severnem in Jadranskem morju od koder so se vsake toliko časa poizkušale prebiti na odprto morje.

Severno morje

Severno morje je bilo glavno pomorsko bojišče saj je tam potekalo največ spopadov med nemško in britansko floto. Zardi geografskega položaja Nemčije je močnejša britanska flota ob začetku vojne blokirala nemško floto v Severnem morju in ji tako preprečila proti izstop na Atlantski ocean. Zato je nemška flota svoje bojne operacije omejila le na Severno morje, njeno ladjevje pa je večino časa preživelo v pristaniščih. Občasno so nemške ladje poskušale prebiti blokado vendar so bile pritem velikokrat neuspešne. Ker sta bili obe floti relativno močni in skoraj izenačeni sta se bali neposrednega spopada. V celotnem obdobju vojne je tako prišlo le do štirih velikih bitk: bitke v Holgolandskem zalivu, bitke pri Doggerski plitvini, bitke pri Jutlandiji in druge bitke v Holgolandskem zalivu. Kljub temu, da v nobeni izmed naštetih bitk ni bilo popolnega zmagovalca je britanski mornarici do konca vojne uspelo ohraniti taktično prednost saj je nemškim ladjam preprečila prebitje blokade. Prav ta blokada je leta 1918 v Nemčiji povzročila lakoto saj je le malo kateri trgovski ladji uspelo prebiti skozi in v Nemčijo pripeljati hrano in ostali življenjsko pomemben material.

Rokavski preliv

Rokavski preliv je bil za oskrbo britanskih in francoskih čet v Franciji izrednega strateškega pomena. Ni pa bil izredno močno branjen zato bi ga nemško ladjevje brez večjih težav uporabilo za preboj na odprto morje, kar pa se do konca vojne nikoli ni zgodilo. Prišlo je le do manjših prask med britanskimi in nemškimi ladjami. So pa kanal na svojih lovskih pohodih okoli Britanskega otočja redno uporabljale nemške podmornice. Na začetku vojne je bil kanal izredno slabo branjen proti koncu vojne pa se je njegova obramba z uporabo min in povečanega števila patruljnih ladij vedno bolj povečevala.

Atlantik sličica|262x262_pik|Potop Lusitanie je bil eden največjih napadov v Atlantskem morju v prvi svetovni vojni. Medtem, ko je britanska mornarica blokirala nemško floto v Severnem morju so nemško podmornice blokirale Britansko otočje. Ker je bila Velika Britanija v tistem času zelo odvisna od pomorske trgovine je ta blokada zanjo pomenila pravo katastrofo. Po letu 1915 se je ta blokada še bolj stopnjevala, zavezniki so iz meseca v mesec imeli več potopljenih ladij žrtve podmornic pa so postale tudi ladje nevtralnih držav, kar je Nemčijo pripeljalo v spor z nekaterimi nevtralnimi državami. Najbolj odmevna je bila potopitev Lusitanie maja 1915. Prav ta potopitev je dala ZDA vzrok, do so v letu 1917 vstopile v vojno na strani zaveznikov. Tega leta so Nemcu v vodah okoli Britanskega otočja uvedli tudi neomejeno podmorniško vojno, ki je v Veliki Britaniji skoraj povzročila lakoto saj so Nemci potopili skoraj vsako četrto ladjo, ki jo Britanci zaradi preobremenitve industrije niso morali nadomestiti. Medtem pa je Nemčija splovila veliko novih podmornic. Z vstopom ZDA v vojno, 6. aprila 1917 se je položaj počasi izboljšal.

Zavezniki, ki sprva niso verjeli v moč podmornic so kmalu spremenili svoje mnenje in začeli razmišljati, kako bi se zaščitili. Prvi in najbolj učinkovit ukrep je bila uvedba ladijskih konvojev. Ti sprva niso bili varovani saj je zaveznikom kronično primanjkovalo spremljevalnih ladij, proti koncu vojne pa je uvedba konvojev prinesla želeni učinek saj se je število potopljenih ladij opazno zmanjšalo. Poleg konvojev so se posluževali še nekaterih metod, ki pa niso bile tako zelo učinkovite. Ena takih je bila uvedba lovcev na podmornice. To so bile oborožene trgovske ladje, ki so iskale podmornice pritem pa same dostikrat postale njene žrtve zaradi česar niso bile zelo učinkovito orožje. Kot zelo uporabna so v boju proti podmornicam izkazala letala in naprave za sledenja podmornicam. Daleč najbolj učinkovite pa so bile ladjedelnice, ki so izdelale več ladij kot pa so jih lahko podmornice potopile.

Do konca vojne se je razmerje med potopljenimi podmornicami in ladjami popolnoma spremenilo. Nemški upi, da bi izstradali Veliko Britanijo so se razblinili. Do konca vojne so zgradili 343 podmornic izgubili pa so jih 178.

Sredozemsko morje

Med vojno je bilo Sredozemsko morje priča le maloštevilnim bitkam. Najmočnejšo mornarico centralnih sil na Sredozemskem morju je imela Avstro-Ogrska, ki je ob vstopu Italije v vojno postala blokirana v Jadranskem morju. Italijanska mornarica je ob pomoči francoske in britanske mornarice pri Otranstkih vratih skozi vso vojno izvajala bolj ali manj učinkovito blokada, ki je Avstro-Ogrskim ladjam preprečevala preboj v Sredozemsko morje. Majhna mornarica Otomanskega cesarstva se med vojno ni zapletala v spopade z zavezniškimi ladjami svoje operacije pa je omejila le na Črno morje. Največja pomorka operacija, ki se je odvijala na tem koncu sveta je bila pomorski napad na Dardanele in izkrcanje britanskih in zavezniških čet pri Galipoliju. Vrhunec te operacije pa je bil tudi mojstrsko izpeljan umik. Zaradi blokade ladij centralnih sil so tudi tukaj glavno breme boja prevzele avstrijske in nemške podmornice. Kljub blokadi centralnih sil pa je prišlo, do več manjših bitk v Jadranskem morju. Najbolj znane so bile: pomorski napad na Ancono in neuspeli napad na Drač. Kot eno večjih pomorskih operacij pa lahko štejem bolj ali manj urejeno evakuacijo srbske vojske na otok Krf, bitko pri Otrantu kjer je bila v nenavadnih okoliščinah potopljena ena izmed večjih Avstro-Ogrskih ladij, Szent Istvana in potopitev avstrijske ladje Viribus unitis v puljskem pristanišču.

Črno morje

Na Črnem morju sta gospodovali predvsem ruska in turška mornarica. Rusko flota je bila v primerjavi s turško veliko močnejša saj je bila dosti večja in je imela tudi večje število sodobnih bojnih ladij. Ker je imela turška mornarica v uporabi relativno stare bojne so ji na pomoč priskočili Nemci, ki so Turkom leta 1914 v uporabo skupaj s posadkami in poveljniki predali dve novi križarki: SMS Goeben in SMS Breslau.

Ob vstopu Turčije v vojno, oktobra 1914 so turške ladje napadle več ruskih pristanišč in tam povzročile precej veliko škodo. Tekom vojne je prišlo le do manjših bitk, ki pa so se skoraj vedno končale z neodločenim rezultatom. Med temi bitkami se je kot zelo uporabna izkazala nemška križarka Goeben, ki je tekom vojne Rusom povzročala neštete preglavice. Njeno še večje angažiranje v bitkah pa so preprečevale številne okvare in ruske okrepitve. Rusi so svojo črnomorsko floto večinoma uporabljali za podporo kopenskim operacijam na Kavkazu. Avgusta 1916 pa so se lotili sistematičnega miniranja bosporske ožine in bolgarske obale ter tako turškim in ladjam centralnih sil preprečili izhod na odprto morje. Tako je Črno morje vse do oktobrske revolucije ostalo trdno v ruskih rokah.

Čeprav sta na Črnem morju gospodarili večinoma ruska in turška mornarica so v to morje, predvsem v času Dardanelske operacije, svoja plovila poslali tudi Britanci in Francozi. To so bile večinoma podmornice, ki so med svojim kratkim delovanjem potopile kar nekaj turških ladij pritem pa so imele tudi same nekaj izgub. Podmornice so se umaknile januarja 1916 po umiki zavezniških čez iz Galipolija.

Ostala morja V prvem letu vojne je imela Nemčija po svetovnih oceanih večje število križark in ostalih ladij. Te so ob izbruhu vojne poskušale motiti preskrbovalne poti proti Angliji. Največ problemov so Britancem povzročile nemške eskadra pod poveljstvom admirala Graf von Speeja. Lov na to skupino osmih križark je pripeljal do bitke pri Coronelu v kateri so bili Britanci poraženi. Križarke so nato nadaljevale svojo pot v Atlantik vendar so jih pri Falklandkih otokih prestregle britanske bojne ladje, kar je pripeljalo do bitke pri Falklandskih otokih v kateri so Nemci izgubili skoraj celotno eskadro.

Križarke, ki so nastopile posamično so imele več sreče. Največ uspeha je dosegla nemška lahka križarka Emdem. Tej se je z raznimi zvijačami posrečilo prelisičiti večje število ladij in jih potopiti. Napadla je tudi rezervoarje pri Madrasu in jih s topovskimi streli zažgala. 28. oktobra 1914 je nenadoma napadla pristanišče Penang, kjer je potopila rusko križarko Žemčug in francoski rušilec Mousquet. Z vseh strani jo je zasledovalo 15 oklepnih križark in končno jo je 9. novembra 1914 pri Kokosovih otokih našla avstralska križarka Sydney in jo potopila.