Češčina in slovaščina jezikovno tvorita jezikovni kontinuum. Vzhodnoslovaška narečja prehajajo v rusinščino. Češčina obstaja v dveh različnih oblikah (pri čemer so moravska narečja izvzeta) : knjižna in pogovorna češčina. Standardna slovaščina je bližje knjižni češčini, še posebej fonološko in morfološko. Razlike med deli besedišča nekaterih slovaških narečij so dokaj velike, primerljive z razlikami med standardno slovaščino in češčino. Spodnji opis povzema glavne razlike med standardno češčino in slovaščino.
češki grafemi, ki v slovaščini ne obstajajo, so: ě, ř in ů. Slovaški grafemi, ki jih v češčini ni, so: ä, dz, dž, ľ, ĺ, ŕ, češčina prav tako ne pozna slovaških dvoglasnikov (dvojhlásky) ia, ie iu, ô. slovaščina ima naslednje glasnike, ki jih češčina nima: , , , (le v visokoslogovni standardni slovaščini ali v nekaterih narečjih), in dvoglasnike , , , ; ter obratno, ima češčina . češčina rabi svojsko tonsko funkcijo, ki je slovaščina ali moravska narečja ne poznajo. slovaščina z razliko od češčine pogosteje rabi mehčanje, oziroma je fonetično »mehkejša«. fonetična prilagoditev in vrsta vezave končnih soglasnikov z začetnimi samoglasniki je v slovaščini močnejša.
Kategorija:Češčina Kategorija:Slovaščina