Bitka pri Azincourtu ali tudi bitka pri Agincourtu je potekala 11. avgusta 1416 med angleško in francosko armado. Angleži so v bitki še enkrat dokazali taktično premoč in premoč v oborožitvi (dolgi lok).
Zgodilo se je 25. oktobra 1415 (Dan svetega Krispina) blizu Azincourta, v severni Franciji. Nepričakovana zmaga močno preštevilčenih šibkejših angleških čet proti številčno močnejši francoski vojski je okrepila angleško moralo in ugled, ohromila Francijo in začela novo obdobje angleške prevlade v vojni, ki je trajala 14 let, dokler Anglija ni bila poražena s strani Francije leta 1429 med obleganjem Orléansa.
Po več desetletjih relativnega miru so Angleži leta 1415 nadaljevali vojno sredi neuspešnih pogajanj s Francozi. V nadaljnji kampanji je veliko vojakov umrlo zaradi bolezni, angleško število pa se je zmanjšalo; poskušali so se umakniti v angleško-zasedeni Calais, vendar so ugotovili, da jim pot blokira precej večja francoska vojska. Kljub številčni premoči se je bitka končala z izjemno zmago Angležev.
Kralj Henrik V. Angleški je svoje čete vodil v bitko in sodeloval v boju mož na moža. Kralj Karel VI. Francoski ni poveljeval francoski vojski, saj je trpel za psihičnimi boleznimi in s tem povezano duševno nesposobnostjo. Francozi so bili pod poveljstvom konstabla Karla I. Albreškega (Charlesa d'Albreta) in različnih uglednih francoskih plemičev iz stranke Armagnac. Ta bitka je pomembna zaradi uporabe angleškega dolgega loka v zelo velikem številu, pri čemer so angleški in valižanski lokostrelci predstavljali skoraj 80 odstotkov Henrikove vojske.
Bitka pri Agincourtu je ena najbolj opevanih angleških zmag in je bila eden najpomembnejših angleških triumfov v stoletni vojni, skupaj z bitko pri Crécyju (1346) in bitko pri Poitiersu (1356). Bitka še danes navdušuje učenjake in širšo javnost. Predstavlja ozadje pomembnih del, kot je igra Henrik V. Williama Shakespeara, napisana leta 1599.
Sodobni zapisi
Bitka pri Agincourtu je dobro dokumentirana z vsaj sedmimi sodobnimi zapisi, trije so od očividcev. Splošna lokacija bitke ni sporna in kraj ostaja relativno nespremenjen po 600 letih. Pomanjkanje arheoloških dokazov pa je privedlo do razprave o točni lokaciji bojišča.
Takoj po bitki je Henrik poklical heralde obeh vojsk, ki so skupaj z glavnim francoskim heraldom Montjoiejem opazovali bitko in se dogovorili za ime bitke kot Azincourt, po najbližjem utrjenem kraju. Dva najpogosteje citirana zapisa prihajata iz burgundskih virov, eden od Jean Le Fèvre de Saint-Remy, ki je bil prisoten pri bitkiin drugi od Enguerrand de Monstrelet. Angleški očividni zapis prihaja od anonimnega avtorja Gesta Henrici Quinti, za katerega se verjame, da ga je napisal kaplan v kraljevem gospodinjstvu, ki bi bil v spremni prtljagi pri bitki. Nedavna ponovna ocena Henrikove strategije v agincourtski kampanji vključuje te tri zapise in trdi, da je bila vojna obravnavana kot zakonit pravni postopek za reševanje nesoglasij glede zahtev po francoskem prestolu.
Ozadje
Henrik V. je napadel Francijo po neuspešnih pogajanjih s Francozi. Zahteval je naslov francoskega kralja prek svojega prapradeda Edvarda III. Angleškega, čeprav so bili v praksi angleški kralji na splošno pripravljeni opustiti to zahtevo, če bi Francozi priznali angleško zahtevo po Akvitaniji in drugih francoskih deželah (pogoji Poitierske pogodbe). Sprva je spomladi 1414 sklical "Veliki svet", da bi razpravljali o vojni s Francijo, vendar so gospodi vztrajali, naj se še naprej pogaja in omili svoje zahteve. V nadaljnjih pogajanjih je Henrik dejal, da se bo odpovedal svoji zahtevi po francoskem prestolu, če bi Francozi plačali 1,6 milijona kron neporavnanih iz odkupnine za Ivana II. (ki je bil ujet v bitki pri Poitiersu leta 1356) in priznali angleško lastništvo dežel Anjou, Bretanije, Flandrije, Normandije in Touraine, pa tudi Akvitanije. Henrik bi se poročil s Katarino Valoiško, mlado hčerko kralja Karla VI. in prejel doto v višini 2 milijona kron.
Francozi so odgovorili s tem, kar so smatrali za velikodušne pogoje poroke s Katarino, doto 600.000 kron in povečano Akvitanijo. Decembra 1414 je bil angleški parlament prepričan, da Henriku odobri "dvojno subvencijo", davek po dvakratni tradicionalni stopnji, da bi si povrnil dediščino od Francozov. Do leta 1415 so se pogajanja ustavila, Angleži pa so trdili, da so Francozi zasmehovali njihove zahteve in se norčevali iz samega Henrika. 19. aprila 1415 je Henrik ponovno prosil "Veliki svet", naj odobri vojno s Francijo in tokrat so se strinjali.
Henrikova vojska je pristala v severni Franciji 13. avgusta 1415, prepeljana z ogromno floto. Pogosto so poročali, da je obsegala 1.500 ladij, vendar je bila verjetno precej manjša.Theodore Beck tudi predlaga, da je bil med Henrikovo vojsko "kraljev zdravnik in majhna skupina kirurgov". Thomas Morstede, kraljevi kirurg Henrika V., je bil predhodno pogodbeno zavezan s strani kralja, da priskrbi ekipo kirurgov in izdelovalcev kirurških instrumentov za sodelovanje v agincourtski kampanji. Vojska približno 12.000 mož in do 20.000 konj je oblegala pristanišče Harfleur. Obleganje Harfleurja je trajalo dlje, kot je bilo pričakovano. Mesto se je predalo 22. septembra, angleška vojska pa ga ni zapustila do 8. oktobra. Sezona kampanj se je bližala koncu, angleška vojska pa je utrpela veliko žrtev zaradi bolezni. Namesto, da bi se za zimo umaknil neposredno v Anglijo, saj je njegova draga odprava povzročila zajetje le enega mesta, se je Henrik odločil, da bo večino svoje vojske (približno 9.000) popeljal skozi Normandijo do pristanišča Calais, angleške trdnjave v severni Franciji, da bi s svojo prisotnostjo na ozemlju na čelu vojske pokazal, da je njegova pravica do vladanja v vojvodini več kot le abstraktna pravna in zgodovinska trditev. Manever je bil namenjen tudi namerni provokaciji v bitko, usmerjeni proti Louisu, dofenu Francije, ki se ni odzval na Henrikov osebni izziv za boj v Harfleurju.
Med obleganjem so Francozi zbrali vojsko, ki se je zbrala okoli Rouena. To ni bila strogo fevdalna vojska, ampak vojska, plačana po sistemu, podobnem angleškemu. Francozi so upali, da bodo zbrali 9.000 vojakov, vendar vojska ni bila pripravljena pravočasno, da bi razbremenila Harfleur.
Ko je Henrik V. odkorakal na sever, so se Francozi premaknili, da bi jih blokirali ob reki Somme. Nekaj časa so bili uspešni, saj so Henrika prisilili, da se je premaknil na jug, stran od Calaisa, da bi našel brod. Angleži so končno prečkali Somme južno od Péronne, pri Béthencourtu in Voyennes in nadaljevali pohod proti severu.
Brez rečne ovire za obrambo so Francozi oklevali, da bi izsilili bitko. Sledili so Henrikovi vojski, medtem ko so klicali semonce des nobles, pozivajoč lokalne plemiče, naj se pridružijo vojski. Do 24. oktobra sta se obe vojski soočili za bitko, vendar so Francozi zavrnili, upajoč na prihod več vojakov. Obe vojski sta preživeli noč 24. oktobra na odprtem terenu. Naslednji dan so Francozi začeli pogajanja kot taktiko zavlačevanja, vendar je Henrik ukazal svoji vojski, naj napreduje in začne bitko, ki bi se ji glede na stanje njegove vojske raje izognil ali se boril obrambno: tako so bile dobljene Crécy in druge znane zmage z dolgim lokom. Angleži so imeli zelo malo hrane, prehodili so v dveh in pol tednih, trpeli so zaradi bolezni, kot je dizenterija, in so bili močno preštevilčeni s strani dobro opremljenih francoskih vitezov. Francoska vojska je blokirala Henrikovo pot do varnosti Calaisa in zavlačevanje bitke bi le še bolj oslabilo njegovo utrujeno vojsko in omogočilo prihod več francoskih vojakov.
Začetki bitke
Bojišče
Natančna lokacija bitke ni znana. Morda je v ozkem pasu odprte zemlje, ki se je oblikoval med gozdovi Tramecourta in Azincourta (blizu sodobne vasi Azincourt). Pomanjkanje arheoloških dokazov na tem tradicionalnem mestu je privedlo do domnev, da se je bitka odvijala zahodno od Azincourta. Leta 2019 je zgodovinar Michael Livingston prav tako zagovarjal lokacijo zahodno od Azincourta, na podlagi pregleda virov in zgodnjih zemljevidov.
Angleška razporeditev
Zgodaj 25. je Henrik razporedil svojo vojsko (približno 1.500 oklepnikov in 7.000 lokostrelcev) čez del soteske. Vojska je bila razdeljena na tri skupine, z desnim krilom, ki ga je vodil Edward, vojvoda Yorški, sredino, ki jo je vodil sam kralj in levim krilom pod starim in izkušenim baronom Thomasom Camoysom. Lokostrelcem je poveljeval sir Thomas Erpingham, še en starejši veteran. Verjetno so Angleži sprejeli svojo običajno bojno linijo lokostrelcev na obeh bokih, z oklepniki in vitezi v sredini. Morda so razporedili tudi nekaj lokostrelcev v sredino linije. Angleški oklepniki v pločevinastih in verižnih oklepih so bili postavljeni drug ob drugem v štirih vrstah. Angleški in valižanski lokostrelci na bokih so zabili koničaste lesene kole ali palisade, v zemljo pod kotom, da bi prisilili konjenico k umiku. Ta uporaba kolov bi lahko bila navdihnjena z bitko pri Nikopolju leta 1396, kjer so sile Osmanskega cesarstva uporabile to taktiko proti francoski konjenici.
Angleži so se pred bitko spovedali, kot je bilo običajno. Henrik, zaskrbljen zaradi sovražnikovih presenetljivih napadov in želeč, da bi njegove čete ostale osredotočene, je vsem svojim možem ukazal, naj noč pred bitko preživijo v tišini, pod kaznijo odrezanega ušesa. Svojim možem je povedal, da bi raje umrl v prihajajoči bitki, kot da bi bil ujet in odkupljen.
Henrik je imel govor, v katerem je poudaril pravičnost svojega cilja in spomnil svojo vojsko na prejšnje velike poraze, ki so jih angleški kralji zadali Francozom. Burgundski viri navajajo, da je govor zaključil z besedami, da so se Francozi hvalili, da bodo vsakemu lokostrelcu odrezali dva prsta na desni roki, da nikoli več ne bi mogel napeti dolgega loka. Ali je to res je vprašljivo in se o tem razpravlja še danes; vendar se zdi verjetno, da je bila smrt običajna usoda vsakega vojaka, ki ga ni bilo mogoče odkupiti.
Francoska razporeditev
Francoska vojska je imela 10.000 oklepnikov plus približno 4.000–5.000 raznih pešcev (), vključno z lokostrelci, samostrelci () in ščitonosci (), kar je skupaj 14.000–15.000 mož. Verjetno bi vsakega oklepnika spremljal gros valet (ali varlet), oborožen služabnik, kar bi dodalo še 10.000 potencialnih borcev, čeprav jih nekateri zgodovinarji izpuščajo iz števila borcev.
Francozi so bili organizirani v dve glavni skupini (ali formaciji), predhodnico spredaj in glavno bojno formacijo zadaj, obe sta bili sestavljeni predvsem iz oklepnikov, ki so se borili peš in so bile na bokih obdane z več istimi v vsakem krilu. Obstajala je posebna,"elitna konjeniška sila, katere namen je bil prebiti formacijo angleških lokostrelcev in tako očistiti pot pehoti za napredovanje. Druga, manjša konjeniška sila naj bi napadla zadnji del angleške vojske, skupaj z njeno prtljago in služabniki. Mnogi lordi in gospoda so zahtevali in prejeli položaje v prvih vrstah, kjer bi imeli večjo možnost pridobiti slavo in dragocene odkupnine; to je povzročilo, da je bila večina vojakov zbrana v prvih vrstah, ostale čete, za katere ni bilo več prostora, pa so bile postavljene zadaj. Čeprav je bilo načrtovano, da bodo lokostrelci in samostrelci postavljeni ob pehotnih krilih, so bili zdaj obravnavani kot nepotrebni in postavljeni namesto tega za njimi. Zaradi pomanjkanja prostora so Francozi postavili tretjo bojno linijo, zaščitnico, ki je bila na konjih in je v glavnem obsegala služabnike, ki so jahali konje, ki so pripadali možem, ki so se borili peš spredaj.