thumb|right|270px|Začetek Platonovega Gorgije, tiskano v Benetkah leta 1513 Gorgija (tudi Gorgias; grško: Γοργίας; podnaslov: o govorništvu; kratica: Grg) je Platonov sokratski dialog, v katerem je v ospredju dinamična polemika med sofistiko (tudi govorništvo, retorika) in filozofijo. Sokrat, glavni protagonist dialoga in Platonov lik filozofa, je odkrito nasproten govorništvu kot veščini (τέχνη)G. Kocijančič v Corpus Platonicum za τέχνη uporabi prevodno rešitev 'veščina'. Možna sta tudi prevoda 'umetnost' in 'spretnost'.. Gorgija, Polos in Kalikles, predstavniki sofistike v tem dramskem dialogu, se branijo pred Sokratovimi ironičnimi opredelitvami govorništva in poskušajo ubraniti ugled svoje veščine pred filozofovimi podtikanji. Govorništvo se je v starih Atenah kot tudi širom antične Grčije uporabljalo v politične, pravne in ceremonialno religiozne namene (npr. hvalnice bogovom in olimpijskim zmagovalcem). Govorništvo so poučevali sofisti, potujoči govorniki, ki so posameznike v zameno za bogato plačilo poučevali govorniških spretnosti javnega zagovarjanja pred sodišči, obrambe pred političnimi obtožbami in zagovora političnih interesov svoje politične strankeAntična grška demokracija ne pozna političnih strank v sodobnem pomenu. So se pa v javnem političnem delovanju pojavljale delitve, ki so zahtevale skupinsko sodelovanje politično svobodnih državljanov.. Najbolj znana sofista prve generacije, ki sta hkrati generacijska sodobnika Sokrata in naslovna protagonista dveh Platonovih dialogov šeste tetralogijePo izdaji Johna Burneta, glej Kocijančič, Corpus Platonicum., sta Protagora in Gorgija.
Sofistika in govorništvo
Razlikovanje govorništva in sofistike lahko povzamemo z besedami: »Vsak sofist je govornik, ni pa vsak govornik sofist.« Sofist je učitelj govorništva, ki ima ontološko zavedanje o relativnosti resničnosti, za govornika pa ni nujno, da se zaveda filozofskega ozadja v vsakdanji javni rabi svoje naučene veščine. Pomena besed nista strogo razmejena, čeprav Platon na enem mestu v Gorgiju posredno razlikuje med rabo sofistike in govorništva na mestu, kjer razpravlja o oblikahPrevod iz schémata. prilizovanja. Sofistiko naveže na sprejemanje zakonov, govorništvo na vsakdanjo pravosodno prakso465c. Zgodovinsko gledano so bili sofisti tisti, ki imajo največje zasluge za uspeh govorništva v javnem življenju atenske politike in družbe, ki pa politično gledano ni delovalo vedno najbolj preudarno (npr. atenska kazenska ekspedicija na Sicilijo v Peloponeški vojni). Politično breme, da so bile Atene za časa Platona zgolj senca minule slave, Platon posredno pripiše tudi demagoškim elementom demokracije in govorništvu kot pedagoški praksi demokracije.
Govorništvo vseskozi ostaja okvirna tema dialoga, a ga mestoma zasenčijo zanimive stranske teme še posebej v delu dialoga, kjer je Sokratov sogovornik protoničejanski Platonov lik Kalikles.
Dramska zasnova dialoga
Dramski liki v dialogu so: Sokrat, lik filozofa; Hajrefont, Sokratov družabnik; Gorgija, eden najpomembnejših sofistov, govornikov; Polos, Gorgijev učenec, manj spreten Sokratov izzivalec; Kalikles, Gorgijev učenec, spretnejši Sokratov izzivalec.
Dramsko okolje dialoga je neki javni prostor na atenski agoriKocijančič, str. 812, mogoče tudi Kaliklesov dom 447b, kjer je v gosteh Gorgija, popotni sofist, ki je kot mnogi drugi sofisti govorniške veščine proučeval v zameno za denar. Politični čas dogajanja okvirno sodi v t. i. zlato dobo atenske demokracije, ko so bili sofisti politično daleč najvplivnejši sloj izobražencev.
Sokrat in Hajrefont prideta post festum na Gorgijevo predavanje o veščini govorništva447a. Z uvodnimi pobudami doseže Sokrat nadaljevanje razprave o samem bistvu govorništva, namreč kakšna veščina je govorništvo in kako bi ga pravilno opredelili448c. Začetno otipavanje nasprotnikov v primerjalnem iskanju pravilne opredelitve govorništva pripada Sokratovemu družabniku Hajrefontu in Gorgijevemu manj veščemu učencu Polosu448a-c. Polos poda izhodiščno definicijo govorništva (najlepša izmed veščin), ki pa je nezadostna, saj odgovarja nebistveni zunanji lastnosti. Po Sokratovem izzivanju, kaj je in ne kakšno je448e govorništvo, je prisiljen v razgovor poseči Gorgija, ki privoli na Sokratovo pobudo, da bo čim krajše in zgoščeno odgovarjal na njegova vprašanja 449c.
Opredelitve govorništva (448d - 461b) Prve opredelitve govorništva se nizajo od pomanjkljivih in krožnih opredelitev: »Govorništvo je veščina, ki se ukvarja z govorom.«449e Beseda »govor« je neposreden prevod besede »logos« (λόγος, množina λόγοι), s čimer je poudarjena neposredna soudeleženost in konfliktnost interesov med filozofijo in sofistiko v dejavnosti govorništva, saj predstavlja obema glavno sredstvo pri prepričevanju v utemeljenost svojih argumentov govor, a vendar obstajajo med sofistiko in filozofijo odločujoče razlike. V Gorgijevem popravku prve opredelitve je govorništvo »veščina, ki ima avtoriteto s pomočjo govora (λόγος)«450e in kot tako sodi med »največje in najboljše izmed vseh človeških zadev«451d. Sokrat vodi dialog vseskozi na ravni svoje prepoznavne ironije s postavljanjem banalno preprostih primerov ostalih veščin (zdravilstva, trgovine, astronomije) ter se postopoma približuje vedno polnejši opredelitvi govorništva, ki je povezano s političnim delovanjem v polisu. Človek, vešč govorništva, je sposoben z govori prepričati sodnike na sodišču, svètnike v svetu petstotih, kot tudi v katerem koli drugem javnem zboru452e. Poleg sodišč je bila veščina govorništva nujna v tgovini pri barantanju za ceno blaga, pri iskanju političnih zavezništev in hujskanju proti političnim nasprotnikom, prav tako tudi v govorih v čast zmagovitim olimpijcem, bogovom, vojskovodjem. Sokrata v nadaljevanju zanima, kako bi Gorgija opredelil to prepričanje, ki izhaja iz govorništva453b, saj se tudi ostale veščine, kot so aritmetika, slikarstvo in zdravilstvo ukvarjajo vsaka s svojo obliko prepričevanja454a. Sokrat Gorgija privede v strinjanje, da obstajata dve obliki prepričanj: prvo, ki povzroča verjetje brez vednosti, in drugo, ki povzroča védenje454e. Govorniška veščina se ukvarja s prvo obliko prepričanj, ki zbujajo verjetje ne pa védenja. Primer: od sofistov poučen in vešč govornik zna prepričati sodnike-porotnikeO instituciji Atenskega sodišča glej Kocijančičev predgovor v Platon, Apologija, str.70 v poštenost svojega podjetja kljub temu, da je v resnici ogoljufal osebo, ki ga toži. Toda kljub temu se zgodi, da slednji, tožnik v sodbi izgubi svoje premoženje (sužnje, oljke), ker navkljub pozvananju zakonov ni znal oziroma ni bil sposoben prepričati sodnikov o goljufiji prvega. Poznavanje zakonov še ne zadostuje za zmago pravičnega in obsodbo krivičnega pred sodiščem. Porotnike-sodnike se ne prepričuje s poznavanjem zakonov, pač pa z govorniško spretnostjo, ki goljufa pokaže kot žrtev, žrtev pa kot goljufaPred Atenskim sodiščem se je moral vsak braniti sam brez pravnega zastopnika. Zato tako velika pomembnost govorništva..
Neveščost v govorništvu je za Atence pomenilo isto kot neizobraženost. To dokazuje tudi Platon, ko skozi začetne primere poučevanja v aritmetiki, slikarstvu in telovadbo, prehaja na za atensko družbo najbolj pomembno pedagoško veščino: govorništvo. A problem, ki ga dojame Sokrat, je v tem, da govorniki ne poučujejo z namenom priti do resničnega spoznanja, védenja, pač pa z namenom lažno prikazati kot resnično, krivično pa kot pravično455a in obratno. Govornik zna biti bolj preprečljiv pred množico od strokovnjaka samega. Gorgija se strinja s tem, da je spretnost govornika v tem, ko prelisiči strokovnjaka brez da bi vedel kaj o snovi in se množica prej strinja z govornikom kot pa samim strokovnjakom456c. Vendar se Gorgija brani pred Sokratovimi podtikanji s primerom, da če učenec, ki se je naučil borilne veščine, začne pretepati starše in prijatelje, tega ni kriv učitelj, ki ga je naučil boksati456e. Tako se tudi veščina, kot je govorništvo uporablja razsodno in pošteno proti sovražnikom in nasprotnikom, ne pa proti prijateljem in zaveznikom. Govorništvo se po Gorgijevem stališču poučuje v pravično rabo, za izkrivljanja so krivi neodgovorni posamezniki, ki se skušajo s to veščino okoristiti457c.
Z argumentom o pravični rabi govorništva se ujame Gorgija v Sokratovo past: Gorgija sam sebi zahaja v protislovje, ker trdi, da lahko govornik govorništvo uporablja pravično in krivično hkrati461a. Toda kljub temu ostaja Sokrat previden in sam razkrije nasprotno past govornikov, preden bi se ujel vanjo: namreč, da si v izpraševanju Gorgija prizadeva za zmago, ne pa za resnično spoznanje. Če bi namreč Sokrat zmagal v razpravi, bi njegovi nasprotniki zrelativizirali Sokrata, da si je kot govornik v besednem obračunu prizadeval za zmago nad svojimi nasprotniki. Zato se Sokrat sam raje v naprej postavi med tiste, ki so v razpravi zavrnjeni, kot pa da zmaguje za vsako ceno. Gorgija mu pritrdi, a se ravno zaradi tega ironičnega manevra ujame v protislovje. Pobudo za nadaljevanje razprave prevzame Polos, sofist mlajše generacije, ki se je pripravljen distancirati od pravičnih namenov starejše generacije sofistov in ugovarjati Sokratu v, po Polosovem mnenju, neotesano prenagljenih zaključkih461c.
Razprava s Polosom (461b - 481b) Sokrat postavi v burni razpravi s Polosom ironično definicijo govorništva, ki je povsem v nasprotju s politično realnostjo atenske demokracije, v kateri so imeli govorniki velik politični in družbeni vpliv. Govorništvo definira kot eno od oblik oziroma delov prilizovanja463b, ki ga ima v nasprotju z Gorgijem in mnenji sofistov za nekaj grdega463d. 'Delov prilizovanja' s tem ozirom, da govorništvo ni edina oblika prilizovanja. Sokrat našteje štiri oblike prilizovanja: kuharstvo, kozmetiko, sofistiko in govorništvo, vsako od teh oblik prilizovanja, ki si prizadeva zgolj za ugodje, na pa za najboljše, postavi v dihotomične pare: kuharstvo proti zdravilstvu, kozmetiko proti telovadni veščini, sofistiko proti zakonodaji in govorništvo proti pravosodju. Kuharstvo, kozmetika, sofistika in govorništvo naj bi po Sokratu ugajali ljudem s prilizovanjem. Telovadni strokovnjaki kaj je za telo najboljše, da je zdravo, strokovnjaki vešči kozmetike pa lahko telo ne najboljšega zdravja napravijo tako, da izgleda kakor zdravo. Podobni obliki prilizovanja, ki pa zadevata najboljše v človekovi duši (ψυχή) sta govorništvo in sofistika, ki lahko slabega človeka prikažeta kot dobrega.