Planinski pupek (znanstveno ime Mesotriton alpestris, prej Ichthyosaura alpestris in Triturus alpestris) je prilagojen na življenje v hladnejših krajih. Najdemo ga do približno 2000 m nadmorske višine. Za razmnoževanje tam uporablja manjše kotanje z vodo in napajališča za živino. Razširjen je v srednji in južni Evropi.
Samičke zrastejo do 12 cm, samci pa so nekoliko manjši. Ogrlje (okrog grla) in trebuh ima enobarvno (oranžno rdeča), kar ga loči od drugih pupkov. Vzdolž bokov poteka sivo do modro obarvan pas s črnimi pikami. Pike so lepo vidne tudi na vseh nogah. Hrbtni greben samcev je nizek in neopazen. Ob svatovanju samcu zraste nizek nepretrgan celorob greben z rumenočrnimi navpičnimi progami, boki so modro bleščeči z belim pikčastim vzorcem.
Taksonomija Nomenklatura Planinskega popka je leta 1768 prvi znanstveno opisal avstrijski zoolog Laurenti kot Triton alpestris, na podlagi primerka z gore Ötscher v avstrijskih Alpah. Ime je uporabil za samico, samca (Triton salamandroides) in ličinko (Proteus tritonius) pa je opisal kot različni vrsti. Kasneje so planinskega pupka uvrstili v rod Triturus skupaj z večino drugih evropskih pupkov. Ko so genetske raziskave pokazale, da ta rod združuje več med seboj nepovezanih razvojnih linij, sta García-París in sodelavci leta 2004 planinskega pupka izločila v monotipski rod Mesotriton. To ime je kot podrod leta 1928 že uvedel Bolkay.
Zaplet je povzročilo starejše ime Ichthyosaura, ki sta ga leta 1801 uvedla Sonnini de Manoncourt in Latreille za ličinko planinskega pupka "Proteus tritonius". Po pravilih zoološke nomenklature bi moralo imeti starejše ime prednost pred imenom Mesotriton. Ime "Ichthyosaura" izhaja iz grščine in pomeni »ribji kuščar«) in se nanaša na nimfi podobno bitje iz klasične mitologije. Ime Mesotriton alpestris, ki je bilo ponovno potrjeno leta 2004 in se od takrat vedno bolj uporablja, bi bilo tako neveljavno, saj je bilo skovano šele leta 1928. Vendar pa veljavnosti imena Ichthyosaura alpestris niso priznali vsi avtorji in ime Mesotriton alpestris se je še naprej uporabljalo.glej na primer: Rote Liste der Lurche in Nordrhein-Westfalen, Stand September 2011 (PDF online ). Taksonomsko vprašanje je bilo dokončno rešeno z določitvijo ličinke navadnega močerada (Salamandra salamandra), zbrane na tipskem nahajališču Proteus tritonius, tipske vrste rodu Ichthyosaura, kot neotip za Proteus tritonius. S tem je Ichthyosaura postala sinonim za Salamandra, rod Mesotriton pa najstarejše razpoložljivo ime rodu za planinskega pupka.Thomas Mutz & Wolfgang Böhme: Ichthyosaura as a generic nomen for the Alpine Newt (Caudata: Salamandridae): a doubtful case of literarian archeology. In: Salamandra 61(2025). Deutsche Gesellschaft für Herpetologie und Terrarienkunde, , S. 41–52. (Aufsatz online ).
Podvrste Priznane so štiri podvrste planinskega pupka (glej spodnjo tabelo) po Roček in sodelavci (2003), kar so sprejeli tudi poznejši avtorji, medtem ko nekatere predhodno opisane podvrste niso bile obdržane. Štiri podvrste se le delno ujemajo s petimi glavnimi linijami, identificiranimi znotraj vrste: zahodne populacije nominativne podvrste I. a. alpestris, skupaj s kantabrijsko I. a. cyreni in apeninsko I. a. apuana tvorijo eno skupino, medtem ko so vzhodne populacije I. a. alpestris genetsko bližje grškei I. a. veluchiensis. Razlike v telesni obliki in obarvanosti med podvrstami niso dosledne.
Nekateri raziskovalci menijo, da bi stare linije planinskega pupka lahko predstavljale samostojne kriptične vrste. Raffaëlli je zato leta 2018 predlagal razdelitev alpskega pupka na štiri vrste, vendar Frost meni, da za takšno razdelitev prezgodaj.
+ Podvrsta Raffaëlli (2018) klasifikacija Razširjenost I. a. alpestris – Planinski pupek zahodne populacije ohranjeno kot I. alpestris alpestris Od severozahodne Francije do severnih Karpatov v Romuniji, južna Danska do Alp in Francija tik severno od Sredozemlja vzhodne populacije I. reiseri (vrsta), s podvrstami reiseri, carpathica in montenegrina Balkanski polotok severno od Grčije do Bolgarije in južni Karpati v Romuniji I. a. apuana – Apeninski planinski pupek I. apuana (vrsta), s podvrstami apuana in inexpectata (Kalabrija) jugovzhodna Francija, Apenini do Lacija v osrednji Italiji, izolirane populacije v Kalabriji I. a. cyreni – Kantabrijski planinski pupek ohranjeno Španija: Kantabrijsko gorovje in Sierra de Guadarrama (vnesena populacija) I. a. veluchiensis – Grški planinski pupek I. veluchiensis (vrsta) Grčija: celinski del in severni Peloponez
Razmnoževanje Planinski pupki se prebudijo iz zimskega spanja zgodaj spomladi, ko se sneg začne taliti. Prva stvar, na katero začnejo misliti, je parjenje. Zbirajo se v velikem številu v raznih kotanjah, lužah ali jezerih kjer začnejo samci dvoriti samicam, tako da jim razkazujejo svoj pisan greben, ki jim v paritvenem obdobju nabrekne in je živopisane barve. Samica odloži vsako jajčece posebej na kakšno travo ali list v vodi. Iz njih se po parih dneh izležejo mladi pupki.
Življenjska doba V naravi živijo okoli 7 let. V ujetništvu pa lahko planinski pupek preživi tudi več kot 12 let.
Razširjenost v Sloveniji Živijo predvsem v alpskem in hribovitem delu Slovenije. Najpogosteje jih najdemo v alpskih jezerih ali mlakah ter lužah ki se nahajajo na področju Alp. Prisoten pa je tudi v sredogorju po Sloveniji. Prisotnega ga ni le v Prekmurju ter na Primorskem.
Sklici
Viri
Cochran D.M. Ilustrirana enciklopedija živali, Dvoživke.
Kategorija:Pupki in močeradi Kategorija:Dvoživke Evrope Kategorija:Dvoživke Slovenije Kategorija:V Sloveniji zavarovane vrste Kategorija:Taksoni, opisani leta 1768