Dušica Kunaver, samostojna kulturna publicistka, profesorica angleščine in ruščine v pokoju, * 1937, Ljubljana.
Znana je kot zbirateljica ljudskega izročila in etnološkega gradiva, avtorica in izdajateljica] poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig ter pedagoških priročnikov.
Življenje Rodila se je leta 1937 v Ljubljani, sicer njen rod prihaja iz Krasa. Njen oče je bil Kraševec, a se je pred fašizmom umaknil v Ljubljano, mati pa je bila Ložanka. Bila je zelo domoljubno vzgojena, saj je bil njen oče Maistrov borec, član OF, udeležen pa je bil tudi v 1. svetovni vojni in 2. svetovni vojni.
Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, prav tako študij angleščine in ruščine. Ves čas je bila izredna študentka, saj doma niso imeli denarja, da bi ji lahko omogočili nemoten študij.
V času študija je bila zaposlena v izvozni firmi. Po diplomi se je zaposlila kot učiteljica angleščine na osnovni šoli; tako je delala od leta 1967 pa do leta 1987. Poleg poučevanja na osnovni šoli je bila nekaj časa honorarno zaposlena v srednji šoli (približno 7 let). Njena poklicna pot je torej izpopolnjena s poučevanjem angleščine in oblikovanjem izvirnih učnih gradiv. Iz svojih izkušenj je napisala tudi več priročnikov, namenjenih pedagogom.
Njen mož je bil eden najbolj znanih slovenskih alpinistov in himalajskih pionirjev, Aleš Kunaver. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Vlasta (zdravnica), Brigita (slavistka in umetnostna zgodovinarka) in Primož (strojnik). Aleš je 2. novembra 1984 tragično umrl med fotografiranjem Julijcev iz helikopterja, doma pa je ostalo veliko njegovih zapiskov, fotografij in filmov. Iz te bogate dediščine je Dušica Kunaver v samozaložbi izdala več knjig s področja alpinizma.
Danes je Dušica Kunaver v pokoju, a je kljub temu zelo aktivna: izvaja predavanja na različnih šolah, kjer razlaga o slovenskem ljudskem izročilu, o tehnikah učenja in o angleščini, predava tudi na univerzah za tretje življenjsko obdobje, na večernih šolah, kmečkim aktivom žena, ...
Pripravlja tudi predavanja za turistične delavce, saj je, kot sama pravi, velika škoda, da se naša dežela, ki je tako bogata na naravnih in kulturnih vrednotah, bolj ne uveljavi v turizmu.
Nagrade in priznanja
priznanja zavoda za šolstvo in andragoškega centra (2002) nagrada Republike Slovenije na področju šolstva za življenjsko delo (1995)
2023: Valvasorjevo častno priznanje za dolgoletno aktivno sodelovanje z muzeji z namenom ohranjanja in popularizacije alpinistične premične dediščine ter bogate nesnovne dediščine, povezane s slovenskimi ljudskimi šegami, navadami in pripovednim izročilom.Slovesna podelitev Valvasorjevih odličij. 18. maj 2023. Narodna galerija, Cankarjeva ulica 20 v Ljubljani. smd-drustvo.si. Pridobljeno 9. novembra 2023Valvasorjeva odličja za leto 2022. smd-drustvo.si. Pridobljeno 13. novembra 2023
Književni opus Dušice Kunaver Njen književni opus danes obsega že več kot 70 del, katera so razdeljena na štiri glavna področja: slovensko ljudsko izročilo alpinizem pedagogika angleščina
Poleg naštetega pa je objavila tudi nekaj 100 člankov v različnih časopisih in revijah.
Slovensko ljudsko izročilo in etnologija Za zbiranje ljudskega gradiva jo je navdušil njen oče.
Zaradi tega spoznanja je začela sistematično zbirati gradivo iz slovenskega ljudskega slovstva, vendar brez misli, da ga bi kdaj objavila. Ker pa se je v tem času nabralo toliko gradiva in na stotine izpisov iz knjig se je odločila svoje delo z lističev razvrstiti v različne knjige in ga tako tudi objaviti. Gradiva je bilo toliko, da ni vedela, kje začeti in kako ga razdeliti po tematikah. Na koncu se je odločila za razpored gradiva glede na osnovne elemente ljudskega izročila: voda, kruh, les in kamen.
Poleg pripovedk zelo intenzivno zbira tudi šege letnega kroga (od januarja do decembra) in življenjskega kroga (od rojstva do smrti). V področju slovenskega ljudskega izročila najdemo ljudske pesmi, pripovedke, reke in legende. Od leta 1996 je v samozaložbi izdala že več kot 16 del na to tematiko.
Dušici Kunaver nekateri pravijo tudi romantična etnologinja. Izdala je knjižice, ki postopno odkrivajo slovenske korenine: Slovenska pesem v besedi in glasbi (1984), Slovenske pesmi, šege in panjske končnice (1990), Slovenska dežela v pripovedi in sliki (1991), Pisanica rdeča - ljubezen goreča (1991) Dober dan, kruh (1991) Legenda o Krasu (1993) Slovensko narodno izročilo (1993)
Zbirka knjig Pod lipo domačo: Čar vode (1995), Živali zlatorogovega kraljestva (1996), Nepisani zakoni pod lipo domačo (1996), Čar lesa (1996), Živali pod streho domačo (1996), Čarodejna moč rastlin (1996), Ljudske modrosti v pregovorih (1996), Slovenska preteklost v ljudskem izročilu (1997), Erazem in Predjama v pripovedi in resnici (1997), Slovenske ljudske noše od pomladi do pomladi (1997), Vilenica (1998), Matematik Jurij Vega - od pastirja do barona (1999), Slovenske bajke in pripovedke (1999), Čar kruha (1999), Med in medeni kruhki (1999), Slovenske rečenice (1999), Prevoz v slovenskem ljudskem izročilu (1999), Grbi slovenskih krajev (1999), Čar kamna (2000), Šege in pesmi pod lipo domačo (2003), Zlatorog (2003), Najlepši slovenski miti in legende (2004), Ljubljana v ljudski kroniki (2004), Slovenske šege o božiču in novem letu (2005), 15 slovenskih otroških ljudskih pesmi (2005), Ali je kaj trden most : najlepše igre iz otroške zakladnice (2006) Pod Šmarno goro - nekoč (2006), Sol v slovenskem ljudskem izročilu (2006), Slovenske šege o božiču in novem letu (2007), 7 slovenskih ljudskih junakov (2007), Bled v ljudski pripovedi (2008), Slovenske velikonočne šege (2008), Ljudska pripoved pod lipo domačo (2008).
V knjigi Šege in pesmi pod lipo domačo je združila slovenske ljudske šege in pesmi s pripadajočim notnim zapisom], celotna knjižica pa ni objavljena samo v slovenščini, temveč je prevedena tudi v angleščino. V tej knjigi so šege in z njimi povezane pesmi razporejene v letnem krogu; združen je praznik Božiča z božičnimi pesmimi, kresovanje s pripadajočimi pesmimi ipd.
Slovensko ljudsko izročilo pozna tri najpomembnejše duhove, katerim je Dušica Kunaver dala prednost pri oblikovanju gradiv; to so lesni, vodni in žitni duh. Vsakemu je Dušica posvetila svojo knjigo (Čar vode, Čar lesa, Čar kruha). Ti trije duhovi spremljajo človeka od rojstva do smrti:
rodiš se v leseni zibelki - položijo te v leseno krsto krstijo te z vodo - po smrti te poškropijo z vodo kruh pa je najpomembnejša 'osebnost' vseh praznikov
Slovenske bajke in pripovedke Zbirka Slovenske bajke in pripovedke združuje del slovenskega ljudskega izročila v obliki nekakšne ljudske kronike. Te bajke in pripovedke so dolga leta prehajale iz roda v rod in ohranjale v sebi ljudsko dušo ter ostale dragocen dokument za razlaganje pravil življenja v davnih dneh. Preberemo lahko o tem, kako so velikani gradili slovenske gore, kako so gorske vile oblikovale slovenska jezera, kako so v tolmunih slovenskih rek skrivajo povodni možje ...
Besedila, zbrana v tej knjigi, je zbrala Dušica Kunaver, za ilustracije pa je poskrbel Matjaž Schmidt. Knjiga je izšla leta 1999 v samozaložbi.
Pripovedi so razdeljene v več sklopov, glede na tematiko v posameznem besedilu.
Ti sklopi so: Velikani (Ajdi, Zlata ribica in velikan - kako je nastalo mesto Ribnica, [Velikan Gorjan v Poljanski dolini, Trije bratje in gorjanska vila, Ajdovska deklica v Crngrobu) Zmaji (Celovški zmaj], Lintvern pod Zaplano pri Vrhniki, Kako je nastala gora Babji zob pri Bledu) Povodni možje (Kako je nastalo Cerkniško jezero, Ribniško jezero na Pohorju, Gestrin v Muri) Vile, žal žene, žalke, žarkžene (Kako je nastalo Blejsko jezero, Istrski pastirček, Vilenica (pripovedka), Žalik žene v skalovju pri Svečah, Kako je Črnomelj dobil ime, Kako je Solčava dobila ime) Škrati (Gorski škrat v Rožu na Koroškem, Škrat v Logarski dolini) Kaznovana krutost graščakov (Veronika s kamniškega Malega gradu, Kanjski grad, Grad v Hodišah, Žusemski graščak) Turki (Kamniško sedlo - Jermanova vrata, Boltarjev Tilen izpod Šmarne gore, Turki na Šmarni gori) Zakladi (Zaklad v Jetrbenku pri Medvodah, Zlati vir v Kamniških planinah, Veliki Rogatec, 'Zlati oltarji' v dražgoški cerkvi, [Zaklad na Laškem gradu) Kmetova iznajdljiovst (Vragov jez v Braniku, Skala sredi trga v Gorici)
Čar kamna Avtorica dela Čar kamna je Dušica Kunaver s soavtorji: Silvo Fatur, Darinka Kozinc, Brigita Lipovšek, Stane Mesar, Ivan Pertot, Anton Ramovš, Andreja Senegačnik, Peter Skoberne, Srečko Šajn, Maja Štembal Capuder, Jože Vesel in Davorin Vuga. Za risbe v knjigi sta poskrbela Ivan Pertrot in Adriano Janežič, so pa tudi iz strejših publikacij. Knjiga je izšla leta 2000 v samozaložbi Dušice Kunaver in sodi v zbirko Pod lipo domačo.
V knjigi Čar kamna najdemo združeno ljudsko in strokovno znanje o slovenskem kamnu. Pripoved o kamnu je zgrajena kronološko in prinaša spomine, ki so jih posamezna obdobja zgodovine pustila in zapisovala v naš kamen. Človek ima že od prazgodovine opravka s kamnom. Živel je v jamah, iz kamna je izdeloval enostavno orodje ... V svojih bivališčih je pustil tudi pomembne ostanke; eden takšnih krajev je Potočka zijalka na pobočju Olševe. S kamnom so živeli tudi v rimskih časih, veliko ljudi se je ukvarjalo s kamnoseštvom, od koder izhajajo tudi mnogi spomeniki, žrtveniki, nagrobniki in druga kamnita zapuščina. Mnoge kamnine, še posebno apnenec, pa je na površju oblikovala že narava, kar vidimo predvsem v jamah našega kraškega sveta. In zaradi vseh takšnih naravnih znamenitosti so ljudje o tem začeli tudi plesti razne pripovedi.
Knjiga Čar kamna je razdeljena na 11 poglavij, od katerih vsako obravnava drugačno tematiko v zvezi s slovenskim kamnom, poglavja pa so tudi nastala pod peresi različnih avtorjev.
1. poglavje: Nastanek in vrste slovenskega kamna govori o geografskih dejstvih, o tem, kaj se je v preteklosti dogajalo z Zemljo in kakšne so bile posledice burnega dogajanja, ki so vidne tudi na Slovenskem.
2. poglavje: Govorica kamna; kamen je zapisal tudi prve zgodbe iz zgodovine človeštva, saj je bil človeku prebivališče, orodje ... Obstajajo številni kamni nenavadnih oblik z vklesanimi znaki, ki jih je oblikoval človek.
3. poglavje: Kamen v ljudski kroniki. To poglavje je v celoti delo Dušice Kunaver. Govori o nastanku gora in zgodovini kamna skozi oči ljudskih množic, ki so si vse to razlagale po svoje. Ljudske pripovedi razkrivajo, da so tako visoke gore zgradili velikani, ki naj bi v naših krajih živeli pred prihodom našega ljudstva.
4. poglavje: Kamnite znamenitosti naravni mostovi v Rakovem Škocjanu (po ljudskem verovanju jih je zgradil hudič) korita, katerih večino najdemo v Soči in njenih pritokih, po ljudskem verovanju naj bi bil za nastanek korit kriv hudič. Kar 14 divjih skalnatih sotesk se sicer imenuje Pekel; eden izmed njih je Borovniški pekel, ki pa nima le peklenskega imena, ampak se ob enem od slapov dviga tudi skalni samotar z imenov Hudičev zob, kot dokaz, dad je tu nekdaj res gospodaril hudič) podori naravne kamnite trdnjave (Predjamski grad) gradovi, katerih ime vsebuje besedo 'kamen', 'skala', 'peč', ... - še danes jih je izredno veliko, nekoč pa jih je bilo še več. To so npr. Grad Kamen pri Begunjah, Dvorec Kamen v Novem mestu, grad in dvori Kamnica, gradič Skalnica v bližini Jelšan, ... v kamen zapisano življenje stare slovenske vasi (središče vasi je bila dostikrat vaška lipa, pod njo pa je stalo toliko kamnov, kolikor je bilo v vasi domačij. Pod krošnjo lipe v Vrbi še danes stoji 16 kamnov.
5. poglavje: Od krstnega kamna do kamnitega nagrobnika