Črne koze (tudi osepnice ali variola) so človeška nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus variole. Bolezen nastopa v dveh oblikah, hujšo obliko črnih koz imenujemo variola major, blažjo pa variola minor (alastrim). Za zdravljenje ni poznanega specifičnega zdravila, učinkovito je le cepljenje.
Bolezen se kaže v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, zlasti po glavi in udih. Spremlja jo vročina. Pri hujši obliki bolezni (variola major) je smrtnost 30–35-odstotna, pri varioli minor pa okoli 1%. Dolgoročni zapleti pri varioli major so značilne brazgotine, zlasti po obrazu, ki se pojavijo pri 65–85 % preživelih. Redkejša zapleta sta slepota zaradi poškodbe roženice in deformacije udov zaradi artritisa in osteomielitisa in se pojavljata pri okoli 2–5 % bolnikov.
Zgodovina Bolezen naj bi se med prebivalstvom pojavila okoli 10.000 let pr. n. št.
Zaradi črnih koz je v 18. stoletju v Evropi letno umrlo okoli 400.000 Evropejcev ter je bila vzrok tretjini primerov slepote. Umrlo je 20–60 % okuženih oseb, med otroci celo nad 80 %. V 20. st. naj bi zaradi črnih koz umrlo 300–500 milijonov ljudi.How Poxviruses Such As Smallpox Evade The Immune System, ScienceDaily, 1. februar 2008
Na začetku 50-ih let se je vsako leto okužilo 50 milijonov svetovnega prebivalstva. Po uspešni kampanji cepljenja, ki se je začela že v 19. st., je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) decembra 1979 naposled objavila, da je bolezen izkoreninjena. Doslej so črne koze edina nalezljiva človeška bolezen, ki so jo povsem izkoreninili.
Prvo cepivo je leta 1796 iz virusa kravjih osepnic (vakcinija) pripravil Edward Jenner. Na slovenskem ozemlju je proti črnim kozam že leta 1801 pričel cepiti kirurg Vincenc Kern. Bolezen se je zadnjič pojavila leta 1977 v Somaliji, leta 1980 pa je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sprejela deklaracijo o izkoreninjenju črnih koz. Cepljenje proti črnim kozam v Sloveniji od leta 1978 ni več predpisano. Težko je reči, koliko žrtev je bolezen pred izkoreninjenjem zahtevala, zagotovo pa jih je bilo več milijonov. Virus naj bi uničili tudi v vseh laboratorijih na svetu, razen v enem v ZDA in enem v Rusiji. Zdaj nevarnosti za naravno okužbo naj ne bi bilo več, bi pa bila mogoča zloraba virusa črnih koz v vojne ali politične namene.
Povzročitelj Črne koze povzroča virus variole (Poxvirus hominis) iz rodu Orthopoxvirus, iz družine Poxviridae ter iz poddružine Chordopoxvirinae. Gre za velik virus, velik okoli 302 do 350 nanometrov v dolžino in 244 do 270 nanometrov v širino. Gre za DNK-virus z eno dvojnovijačno molekulo DNK, zgrajeno iz 186.000 baznih parov.
Življenjski cikel virusa je zapleten; virus se nahaja v mnogih kužnih oblikah, ki imajo različne mehanizme za vstop v celico. Poksivirusi so posebnost med DNK-virusi, saj se razmnožujejo v citoplazmi in ne v celičnem jedru. Poksivirusi v celici proizvajajo številne specializirane beljakovine, potrebne za njihovo razmnoževanje, ki jih ne najdemo pri drugih virusih.
Kužni so virusi z ovojnico kot tudi virioni brez ovojnice. Ovojnica je zgrajena iz spremenjene membrane celičnega Golgijevega aparata in vsebuje virusove polipeptide, med drugimi hemaglutinin.
Prenašanje Virusi variole se prenašajo kapljično, zlasti preko kapljic iz ustne, nosne ali žrelne sluznice, ki jih izkašlja ali izkiha okužena oseba. Prenaša se tudi preko neposrednega kontakta z okuženimi telesnimi tekočinami ali predmeti, na primer z obleko. Virus prehaja tudi posteljico, vendar se nerojeni otrok le redko okuži od matere. Bolnik ni znatno kužen, dokler ne nastopijo simptomi. Največja nevarnost okužbe je v prvem tednu pojava mehurčkov. Po 7–10 dneh kužnost upade, ko se na kožnih lezijah že tvorijo kraste, vendar bolnik ostane kužen vse dokler ne odpadejo zadnje kraste.
Črne koze so zelo nalezljiva bolezen, vendar se nekateri drugi virusi širijo hitreje. Za prenos okužbe z virusom variole je namreč potreben tesnejši stik, kužnost pa znatno poraste šele, ko nastopijo vidni kožni mehurčki. Obdobje velike kužnosti je tudi dokaj kratko (prvi teden po nastopu prvih izpuščajev). V predelih zmernega podnebja je bilo največ okužb pozimi in spomladi, v tropskih območjih pa je bilo nihanje med letom manj izrazito. Ni znano, da bi prišlo do prenosa okužbe preko pikov žuželk ali drugih živali in tudi ni znano, da bi bili nekateri prenašalci asimptomatski (brez znakov okužbe). Virus je odporen proti sušenju in se v krastah na sobni temperaturi ohrani več let.
Bolezenski znaki in simptomi Črne koze so se pojavljale v dveh pojavnih oblikah, kot variola major (hujša in pogostejša oblika z izrazitejšim izpuščajem in višjo vročino) in variola minor (redkejša z bistveno blažjim potekom). Variola minor je v zgodovini povzročila le 1 % ali manj vseh smrti zaradi okužbe z virusom črnih koz. Opisali so tudi primere asimptomatskih okužb, a so bili redki. Pri cepljenih osebah so poročali tudi o obliki variola sine eruptione (črne koze brez izpuščaja); kazala se je le kot povišana telesna temperatura, ki je nastopila po pričakovani inkubacijski dobi, potrdili pa so jo lahko le z dokazom protiteles ali redko z osamitvijo virusa.
Prvi znaki okužbe so visoka vročina, utrujenost, zelo slabo počutje, bruhanje in bolečine v križu. Pozneje se razvije izpuščaj v obliki mehurčkov najprej po obrazu, rokah in nogah, šele kasneje tudi po trupu. Izpuščaji so podobni tistim pri škrlatinki in ošpicah. Po 3 ali 4 dneh vročina nenadoma pade, rdeči izpuščaji preidejo najprej v bunčice (papule) in nato v ugreznjene mehurčke, ki jih obdaja rdeč kolobar. Mehurčki so značilno ugreznjeni zaradi razkrajanja tkiv in fibroze. Sprva so izpuščaji napolnjeni s prozorno tekočino, nato pa postanejo gnojni in ob tem ponovno naraste vročina, bolnik pa je močno prizadet. Po nekaj dneh se gnojni mehurčki spremenijo v kraste, ki se počasi posušijo in odpadejo, ter za sabo pustijo brazgotine, splošno stanje se polagoma izboljšuje. Mehurčki in kraste se pojavijo tudi na sluznicah. Pri varioli major je izpuščaj izrazitejši, vročina pa višja.
Podobni znaki in simptomi se kažejo pri noricah, vendar so v tem primeru izpuščaji predvsem na trupu, spremembe so manjše in niso ugreznjene. Tudi splošni simptomi so blažji.
Diagnoza Klinična opredelitev črnih koz je bolezen z akutnim pojavom vročine nad 38,3 °C, ki mu sledi značilen izpuščaj s čvrstimi, globoko zasidranimi, lahko gnojnimi mehurčki, brez drugega znanega vzroka. Po klinični opredelitvi je potrebna potrditev z laboratorijskimi testi.
Mikroskopsko so vidni značilni citoplazemski vključki, ki jih proizvajajo virusi črnih koz. Med njimi so najpomembnejši t. i. Guarnierijeva telesca, v katerih poteka podvojevanje virusa. Guarnierijeva telesca se lahko identificirajo iz biopsijskega vzorca kože, obarvanega s hematoksilinom in eozinom. Vidni so kot rožnati madeži. Prisotni so pravzaprav v vseh primerih okužbe s črnimi kozami, vendar pa njihova odsotnost ni dovoljšen dokaz za izključitev okužbe. Diagnoza okužbe se lahko hitro opravi tudi z elektronskim mikroskopiranjem pustularne tekočine ali kraste, vendar pod elektronskim mikroskopom izgledajo vsi ortopoksvirusi podobno, in sicer imajo virioni opekasto obliko. Če pa se z elektronskim mikroskopom prepozna značilna morfologija herpesvirusov, se lahko okužba z virusom črnih koz drugih ortopoksvirusi izključi.
Dokončno laboratorijsko identifikacijo virusa črnih koz omogoča gojenje virusa na horioalantoični mreni (del piščančjega zarodka) ter preiskava nastalih lezij v določenih temperaturnih razmerah. Virusni sevi se lahko določijo z verižno reakcijo s polimerazo (PCR) ali analizo polimorfizmov dolžin pomnoženih fragmentov (RFLP). Kot pomoč pri dignosticiranju okužbe so razvili tudi serološke teste in encimski imunski test (ELISA), ki določajo prisotnost za virus črnih koz specifičnih imunoglobulinov in antigenov.
Po izkoreninjenju črnih koz je prišlo večkrat do zamenjave vodenih koz (noric) s črnimi kozami. Razlikovanje med obema boleznima je možno na več načinov. Za razliko od črnih koz vodene koze praviloma ne prizadenejo dlani in podplatov. Mehurčki, ki jih povzroča virus noric, so različnih velikosti zaradi nesočasnega vzbrstenja. Kožne spremembe pri črnih kozah so običajno enakih velikosti, saj se pojavijo bolj ali manj sočasno. Na voljo so tudi številne laboratorijske metode za potrditev noric pri bolnikih z morebitnim sumom na črne koze.
Zdravljenje Zdravljenje je predvsem simptomatsko, protivročinsko. Pri sekundarni okužbi z bakterijami (pljučnica) se daje antibiotike s širokim spektrom delovanja.
Cepljenje
thumb|širinapx|Kožna sprememba po vnosu cepiva za črne koze Preden so cepljenje po vsem svetu ukinili, so cepili z virusom vakcinije (virus govejih koz). Po vnosu cepiva se po nekaj dneh pojavi bunčica (papula), ki preide v gnojni mehurček (pustulo). Z mesta cepljenja se virus lahko prenese na druge predele kože ali na druge osebe.
Izkoreninjenje sličica| Cepljenje med programom za izkoreninjenje koz in proti ošpicam v Nigru, februar 1969. Prvič je cepljenje proti črnim kozam omenil kitajski avtor Wan Quan (1499–1582) v svoji Douzhen xinfa (心法 心法), objavljeni leta 1549 s prvimi namigi o praksi na Kitajskem v 10. stoletju. Na Kitajskem so črne koze v prahu vpihavali zdravim osebam v nos. Ljudje naj bi potem razvili blagi primer bolezni in od takrat naj bi bili imuni proti njej. Tehnika je imela stopnjo umrljivosti 0,5–2,0%, kar je bilo bistveno manj kot 20–30% smrtnosti same bolezni. Dve poročili o kitajski metodi cepljenja je Kraljeva družba prejela v Londonu leta 1700; eno poročilo od dr. Martina Listerja, kateremu je poročilo predal nek uslužbenec vzhodnoindijske družbe, zaposlen na Kitajskem, drugo poročilo pa je poslal Clopton Havers.. Voltaire (1742) poroča, da so Kitajci cepili proti črnim kozam "teh sto let".