Erik Homburger Erikson (15. junij 1902, Frankfurt, Nemčija, † 12. maj 1994, Harwich, Massachusetts, ZDA) je bil nemško-ameriški psihoanalitik, razvojni psiholog in vizualni umetnik, ki je pomembno zaznamoval področje psihologije s svojo teorijo psihosocialnega razvoja. Njegovo delo je presegalo meje klasične psihoanalize, saj je bil prvi, ki je izrecno poudaril, da otroci niso zgolj biološki organizmi, temveč tudi produkt družbenih pričakovanj, kulturnih norm, predsodkov in prepovedi. Erikson je v psihologijo vpeljal danes zelo razširjen pojem »kriza identitete«, s čimer je opozoril na pomen notranjih konfliktov, ki jih posameznik doživlja v različnih obdobjih svojega življenja. Zaradi svojega interdisciplinarnega in humanističnega pristopa velja za enega najvplivnejših razvojnih psihologov 20. stoletja. Življenje Erikova mati Karla Abrahamsen je izhajala iz ugledne judovske družine iz Københavna, poročila pa se je z judovskim borznim posrednikom Valdemarjem Isidorjem Salomonsenom. Po odtujitvi od moža je zanosila z Dancem, katerega identiteta še danes ni znana. Zaradi nosečnosti zunaj zakona je pobegnila v Frankfurt, kjer se je 15. junija 1902 rodil Erik, sprva s priimkom Salomonsen. Karla se je preselila v Karsruhe, se izučila za medicinsko sestro in se ponovno poročila s pediatrom Theodorjem Homburgerjem. Erik je prevzel njegov priimek, leta 1911 pa ga je Theodor tudi uradno posvojil. Starša sta mu dolgo prikrivala resnico o njegovem poreklu in mu trdila, da je Theodor njegov biološki oče. Resnico je izvedel šele v pozni mladosti, kar ga je globoko prizadelo in zaznamovalo.
Erik je imel svetle lase in modre oči, vzgojen pa je bil v judovski veri. Zaradi teh mešanih identitet je bil v osnovni šoli tarča posmeha. Obiskoval je humanistično gimnazijo, kjer so ga najbolj zanimali predvsem predmeti, kot so zgodovina, latinščina in umetnost, ni pa pokazal splošnega zanimanja za šolo. Šolanje je nadaljeval na umetniški šoli, kar je bilo v veliko zadovoljstvo njegove mame, malo manj pa je bil z njegovo izbiro zadovoljen očim, ki si je želel, da gre Erik na medicino. Leto kasneje je študij opustil in se s prijatelji podal na potovanje po Evropi, natančneje po Nemčiji in Italiji.
Začetki kariere Erik se je na koncu zavedel, da nikoli ne bo postal poklicni umetnik, se vrnil v Karlsruhe in postal učitelj umetnosti. Peter Blos, prijatelj iz otroštva, je Eriksona pri 25 letih povabil na Dunaj, da bi poučeval umetnost na majhni šoli Burlingham-Rosenfeld. To šolo so obiskovali otroci premožnih staršev, ki so si bili blizu z Ano in Sigmundom Freudom. Leta 1927 ga je psihoanalitičarka Anna Freud povabila, da poučuje umetnost, zgodovina in geografijo na majhnem zasebnem šolskem zavodu na Dunaju ter ga hkrati spodbudila, da se začne ukvarjati s psihoanalizo in jo formalno študirati, saj je opazila njegov dober stik z otroki. Na dunajskem psihoanalitičnem inštitutu je študiral psihoanalizo in se začel se je zanimati za zdravljenje otrok. Specializiral se je za otroško analizo in opravil usposabljanje pri Ani Freud. Hkrati je preučeval tudi metodo Montessori izobraževanja, ki se osredotoča na razvoj otroka in razvojna obdobja. Leta 1930 je objavil svojo prvo razpravo, preden je leta 1933 končal psihoanalitično usposabljanje in bil izvoljen v Dunajski psihoanalitični inštitut. Istega leta je emigriral v Združene države Amerike, kjer je v Bostonu opravljal otroško psihoanalizo in se pridružil Medicinski fakulteti Harvard. V tem času je spremenil svoje ime, in sicer iz Erik Homberger v Erik H. Erikson.
Združene države Amerike Erikson je zapustil Harvard leta 1936, da bi se pridružil Inštitutu za človeške odnose na Yaleu. Dve leti pozneje je začel s prvimi študijami o kulturnih vplivih na psihološki razvoj, pri čemer je delal z otroki iz plemena Sioux na rezervatu Pine Ridge v Južni Dakoti. Ta študija in poznejše delo z antropologom Alfredom Kroeberjem med Indijanci Yurok v severni Kaliforniji so nazadnje prispevali k Eriksonovi teoriji, da vse družbe vzpostavljajo institucije, ki posameznikom omogočajo razvoj osebnosti. Vendar pa se rešitve za podobne razvojne izzive med različnimi kulturami razlikujejo, vsaka družba namreč oblikuje svoje, značilne odgovore na univerzalne človekove potrebe. Leta 1939 je preselil svojo klinično prakso v San Francisco in leta 1942 postal profesor psihologije na Univerzi Kalifornije v Berkeleyju. V tem času je napisal eseje, ki so bili zbrani v knjigi Otroštvo in družba (1950), prvi večji razpravi o njegovih pogledih na psihosocialni razvoj. Ko se je leta 1950 Univerza v Kaliforniji odločila, da bo zahtevala podpis zvestobe, Erikson tega ni želel storiti, zato je odstopil s svojega položaja in se istega leta pridružil centru Austen Riggs v Stockbridgeu v Massachusettsu. Kljub temu, da ni imel doktorata, se je Erikson leta 1960 vrnil na Harvard kot profesor za razvoj človeka in predavatelj psihiatrije na Medicinski fakulteti Harvard, povabljen je bil tudi, da postane neuradni član Oddelka za družbene odnose. Tam je poučeval priljubljene predmete za dodiplomske in podiplomske študente o razvoju človeka. V naslednjem desetletju je Erikson izdal tri knjige: Vpogled in odgovornost (1964), Identiteta, mladost in kriza (1968) in Gandijeva resnica (1969). Za slednjo je prejel Pulitzerjevo nagrado in nacionalno knjižno nagrado. Erikson je leta 1960 prejel častni naziv AM (Artium Magister), leta 1978 pa častni naziv LLD (Legum Doctor). Leta 1970 se je upokojil kot profesor emeritus. Na seznamu 100 najpomembnejših psihologov 20. stoletja Ameriškega psihološkega združenja pa je uvrščen na 12. mesto.
Zasebno življenje Erikson je svojo partnerko, kanadsko plesalko po imenu Joan Serson, spoznal na šoli, kjer je sta oba poučevala. Poročila sta se leta 1930 in ostala skupaj do njegove smrti. Imela sta štiri otroke: Kai T. Erikson, Jon Erikson, Sue Erikson Bloland in Neil Erikson. Najstarejši sin Kai T. Erikson je ameriški sociolog, hči Sue pa integrirana psihoterapevtka in psihoanalitičarka. Razvoj identitete je bil za Eriksona vse življenje ena osrednjih skrbi in ključna tema njegove teorije. V poznejših letih se je spominjal mladostne »zmedenosti glede identitete«, ki je bila po njegovih besedah »včasih na meji med nevrozo in adolescentno psihozo«. Po besedah njegove hčere se njegova »prava psihoanalitična identiteta« ni oblikovala, dokler ni opustil priimka očima Homburger in si sam izbral novo ime – Erikson. Spremembo je uradno uveljavil, ko je začel delati na univerzi Yale, priimek pa je nato prevzela vsa družina, ko so postali ameriški državljani. Umrl je 12. maja 1994 v Harwichu v Massachusettsu. Pokopan je na pokopališču prve kongregacijske cerkve v Harwichu. Teorija psihosocialnega razvoja Erik Erikson je leta 1963 razvil stopenjsko teorijo o psihosocialnem razvoju osebnosti, v okviru katere je skušal povezati Freudovo teorijo psihoseksualnega razvoja s širšim razumevanjem telesnega, čustvenega in socialnega razvoja otroka. V središče svoje teorije je postavil razvoj jaza oziroma identitete, pri čemer je posebno pozornost namenjal kulturnim in zgodovinskim dejavnikom, ki vplivajo na oblikovanje osebnosti. V svoji teoriji je upošteval antropološke podatke in številne biografije, intervjuje in osebne izkušnje. Osebnostne spremembe v življenju je opisal v osmih stopnjah psihosocialnega razvoja, ki si sledijo v določenem, nespremenljivem zaporedju. Vsaka stopnja predstavlja pomembno obdobje v človekovem življenju in zajema spremembe v razumevanju samega sebe kot člana družbe ter v odnosih z drugimi. Prehod čez vsako stopnjo zajema rešitev krize ali konflikta, ki predstavlja osrednji razvojni izziv tega obdobja. Izkušnje, ki jih ima posameznik v tem obdobju z razvojno določenim problemom, pa močno vplivajo na njegovo osebnost za celo življenje. Vsaka stopnja je opisana kot nasprotje med najbolj pozitivno in najbolj negativno lastnostjo v določenem časovnem obdobju. Uspešna razrešitev krize pomeni uravnoteženje pozitivne in negativne lastnosti, pri čemer naj bi prevladovala pozitivna lastnost, a tudi negativna ima svojo vlogo in prispeva k celoviti osebnosti. Vsak posameznik gre skozi vseh osem stopenj, ne glede na to, kako uspešno je razrešil posamezno krizo. Razvoj se ne more ustaviti, saj ga poganjata biološko dozorevanje in vse bolj zapletene zahteve okolja. Na vsaki stopnji se oblikuje del identitete glede na to, kako se razreši kriza – bodisi v pozitivno bodisi v negativno smer. Ti vidiki osebnosti so med seboj povezani, njihov razvoj pa je odvisen od razrešitve prejšnjih kriz. Osem stopenj psihosocialnega razvoja {| style="text-align: center; width: 90%; margin: 0 auto; border-collapse: collapse" border="1" cellpadding="3" cellspacing="1" |-style="background: #AABBCC;" !width="10%"|starostno obdobje !width="23%"|psihosocialna kriza !width="30%"|uspešna razrešitev !width="30%"|neuspešna razrešitev |- | prvo leto | zaupanje - nezaupanje | temeljni občutek varnosti, zaupanje | tesnobnost, nezaupljivost do drugih, pomanjkanje samozaupanja |- | drugo leto | samostojnost – dvom vase in sram | zaupanje v svojo zmožnost nadzora lastnega telesa in obvladovanje pravil | občutek nezmožnosti nadzora nad dogajanjem |- | tretje do peto leto | pobuda - občutki krivde | zaupanje vase kot pobudnika in ustvarjalca | občutki krivde; pomanjkanje želje po uveljavljanju lastnih zamisli |- | šesto leto do adolescence | podjetnost - manjvrednost | občutek obvladovanja temeljnih intelektualnih, telesnih in socialnih veščin |pomanjkanje samozaupanja, občutki neuspeha |- | mladostništvo | jasna identiteta - zmedena identiteta |jasna podoba sebe kot enkratne osebnosti |nejasno in spreminjajoče se doživljanje sebe; občutek, da deli jaza niso povezani |- | zgodnja odralost | intimnost - izolacija |zmožnost zbližanja in zaupanja drugim |občutja osamljenosti; zanikanje potrebe po bližini |- | zrela odraslost | ustvarjalnost - stagnacija |osredotočenost na družino, družbo, bodoče generacije, onstran sebe |razvajanje samega sebe, pomanjkanje usmerjenosti v prihodnost |- |starost | integriteta ega - obup |temeljno zadovoljstvo z življenjem, občutek izpolnjenosti |razočaranje, občutek ničevosti življenja
1. Zaupanje – nezaupanje
V prvem letu življenja se razvija človekovo temeljno zaupanje, da je svet zanesljiv, varen in da se bodo stvari sčasoma uredile. Ključna izkušnja otroka v tem obdobju je, ali svet doživlja kot vir prijetnosti ali neprijetnosti. Občutje temeljnega zaupanja se razvije, če so njegove telesne in čustvene potrebe po navezanosti, telesnem stiku, ljubezni in udobju nenehno zadovoljene ter so njegove izkušnje v odnosu s svetom v glavnem pozitivne. Otrok potrebuje občutek, da je svet stalen, predvidljiv in zanesljiv, ter pričakuje, da se bo ta nadaljeval tudi v prihodnosti. Če je skrb zanj nestalna, nedosledna ali nezadostna, ter če ima negativne izkušnje v odnosih, se lahko razvije temeljno nezaupanje. To se kasneje odraža v nezaupljivem in odklonilnem odnosu do drugih. Neustrezna pa je tudi druga skrajnost, ko je oseba preveč zaupljiva in naivna.
2. Samostojnost (avtonomnost) – sram in dvom vase
V drugem letu življenja se začne otrok zavedati, da so njegove aktivnosti res njegove in ima možnost nadzora nad njimi, s tem pa tudi možnost izbire svojih dejavnosti. V tem obdobju se uči novih telesnih spretnosti, kot so plezanje, potiskanje, vlečenje, zadrževanje in izločanje ter prvih samostojnih opravil. Razvija se volja, ki je temelj za oblikovanje samostojnosti in sposobnosti izbire, še posebej, če starši oziroma skrbniki spodbujajo otrokovo raziskovanje in mu omogočajo določeno mero svobode. Otrokovi skrbniki imajo pomembno nalogo, da otroku zagotovijo ravnotežje med nadzorom in svobodo. Z ustrezno količino pravil in usmerjanja se otrok nauči samokontrole in primernih načinov izražanja svojih potreb in želja. Postopoma spoznava tudi, kdaj se je treba odpovedati vedenju, ki presega njegove zmožnosti ali ni družbeno sprejemljivo.