Alfred Veliki, kralj Wessexa, * okoli 847, † 26. oktober 899-901. Letnica smrti ni natančno znana zaradi več virov.
Alfred Veliki je bil kralj Zahodnih Sasov od leta 871 do okoli leta 886 in kralj Anglosasov od okoli leta 886 do 899. Bil je najmlajši sin kralja Ethelwulfa, ki je umrl, ko je bil Alfred mlad. Pred njim so po vrsti kraljevali trije Alfredovi bratje, Ethelbald, Ethelberht in Ethelred. Pod Alfredovo vladavino so bile uvedene znatne upravne in vojaške reforme, ki so povzročile trajne spremembe v Angliji.
Po vzponu na prestol se je Alfred več let boril proti invazijam Vikingov. Leta 878 je zmagal v bitki pri Edingtonu in sklenil sporazum z Vikingi, s čimer je na severu Anglije ustvaril tako imenovano Danelaw. Alfred je tudi nadzoroval spreobrnitev vikinškega voditelja Guthruma v krščanstvo. Svoje kraljestvo je branil pred poskusom osvajanja Vikingov in tako postal prevladujoči vladar v Angliji. Podrobnosti njegovega življenja so opisane v delu valižanskega učenjaka in škofa Asserja iz 9. stoletja.
Alfred je slovel kot učen in usmiljen človek milostne in umirjene narave, ki je spodbujal izobraževanje, predlagal je, da bi osnovnošolsko izobraževanje potekalo v stari angleščini in ne v latinščini, ter izboljšal pravni sistem in vojaško strukturo ter kakovost življenja svojih ljudi. V 16. stoletju je dobil vzdevek Veliki.
Afred Veliki se je po zmagi nad Danci obrnil tudi na stanje v deželi. Sprejel je več reform, ki so izboljšale vojaško stanje Wessexa, in trgovanje. Vojsko je razdelil na dva dela (tako je vedno vsaj polovica vojske branila ozemlje), postavil je niz novih utrdb, ki so povečale varnost in posledično povečal trgovanje, ter dal zgraditi večjo mornarico, ki je nadzorovala obale v primeru novih napadov.
Bil je poročen in je imel 5 ali 6 otrok, ki so prišli do visokih položajev. Najverjetneje je umrl 26. oktobra 899 (ali 901). Bil je uspešen in priljubljen vladar ter je bil razglašen za svetnika.
Družina Alfred je bil sin Ethelwulfa, kralja Wessexa in njegove žene Osburh. Po njegovem biografu Asserju, je ta leta 893 zapisal: »V letu Gospodovega utelešenja 849 Alfred, kralj Anglosasov, se je rodil na kraljevem posestvu, imenovanem Wantage, v okrožju, znanem kot Berkshire[a] (ki se tako imenuje po gozdu Berroc, kjer pušpani rastejo zelo obilno).« Ta datum so sprejela urednika Asserjeve biografije Simon Keynes in Michael Lapidge ter drugi zgodovinarji, kot sta David Dumville in Richard Huscroft. Vendar pa zahodnosaški rodoslovni seznami navajajo, da je bil Alfred star 23 let, ko je aprila 871 postal kralj, kar pomeni, da je bil rojen med aprilom 847 in aprilom 848. Ta datum je sprejet v biografiji Alfreda Alfreda Smytha, ki meni, da je Asserjeva biografija lažna, obtožba, ki jo drugi zgodovinarji zavračajo. Richard Abels v svoji biografiji razpravlja o obeh virih, vendar se med njima ne odloča in datira Alfredovo rojstvo kot 847/849, medtem ko Patrick Wormald v svoji biografiji datira Alfredovo rojstvo v 847/849. Članek iz Oxfordskega slovarja nacionalne biografije datira v 848/849. Berkshire je bil zgodovinsko sporen med Wessexom in Mercio, in že leta 844 je listina pokazala, da je bil del Mercie, toda Alfredovo rojstvo v okrožju je dokaz, da je do poznih 840-ih let dvajsetega stoletja bilo Alfredovo rojstvo v okrožju dokaz, da je do poznih 840-ih let nadzor prešel na Wessex.
Bil je najmlajši od šestih otrok. Njegov najstarejši brat Ethelstan je bil dovolj star, da je bil leta 839 imenovan za podkralja Kenta, skoraj 10 let pred rojstvom Alfreda. Umrl je v zgodnjih 850-ih. Alfredovi naslednji trije bratje so bili zaporedoma kralji Wessexa. Ethelbald (858-860) in Ethelberht (860-865) sta bila tudi veliko starejša od Alfreda, Ethelred (865-871) pa je bil le leto ali dve starejši. Alfredova edina znana sestra, Ethelswith, se je leta 853 poročila z Burgredom, kraljem srednjega kraljestva Mercia. Večina zgodovinarjev meni, da je bila Osburh mati vseh Ethelwulfovih otrok, nekateri pa trdijo, da so bili starejši rojeni prvi ženi, ki ni zapisana. Osburh je bila potomka vladarjev otoka Wight. Alfredov biograf Asser jo je opisal kot »najbolj religiozno žensko, plemenito po temperamentu in plemenito po rodu«. Umrla je do leta 856, ko se je Ethelwulf poročil z Judito, hčerko Karla Plešastega, kralja Zahodne Francije.
Leta 868 se je Alfred poročil z Ealhswith, hčerko mercijskega plemiča Ethelreda Mucela, ealdormana iz Gainijev, in njegove žene Eadburh, ki je bila kraljevega mercijskega rodu. Njuni otroci so bili Ethelfled, ki se je poročila z Ethelredom, gospodom Mercijskim; Edvard starejši, Alfredov naslednik kot kralj; EÆthelgif, opatinja iz Shaftesburyja; EÆlfthryth, ki se je poročila z Baldwinom, grofom Flandrijskim in Ethelweard.
Ozadje
Alfredov dedek Ecgberht je leta 802 postal kralj Wessexa in po mnenju zgodovinarja Richarda Abelsa se je sodobnikom verjetno zdelo zelo malo verjetno, da bi ustanovil trajno dinastijo. 200 let so se tri družine borile za wesseški prestol in noben sin ni sledil očetu kot kralj. Noben Ecgberhtov prednik ni bil kralj Wessexa od Ceawlina v poznem 6. stoletju, vendar so verjeli, da je očetovski potomec Cerdica ustanovitelj wesseške rodbine. Zaradi tega je Ecgberht postal ætheling – princ, primeren za prestol. Toda po Ecgberhtovem vladanju rod iz Cerdica ni več zadostoval, da bi človek postal ætheling. Ko je Ecgberht leta 839 umrl, ga je nasledil sin Ehelwulf; vsi poznejši wesseški kralji so bili potomci Ecgberhta in Ethelwulfa in so bili tudi sinovi kraljev.
Na začetku 9. stoletja je bila Anglija skoraj v celoti pod nadzorom Anglosasov. Mercia je prevladovala v južni Angliji, vendar se je njena premoč končala leta 825, ko jo je Ecgberht odločilno premagal v bitki pri Ellendunu. Obe kraljestvi sta postali zaveznici, kar je bilo pomembno pri uporu proti napadom Vikingov. Leta 853 je kralj Burgred iz Mercije prosil Wessex za pomoč pri zatiranju valižanskega upora in Ethelwulf je vodil wesseški kontingent v uspešni skupni kampanji. Istega leta se je Burgred poročil s Ethelwulfovo hčerjo Ethelswith.
Leta 825 je Ecgberht poslal Ethelwulfa, da napade mercijsko podkraljestvo Kent, njegov podkralj Baldred je bil kmalu zatem izgnan. Do leta 830 so se Essex, Surrey in Sussex podredili Ecgberhtu, on pa je imenoval Ethelwulfa za vladanje jugovzhodnih ozemelj kot kralja Kenta. Vikingi so leta 835 opustošili otok Sheppey, naslednje leto pa so premagali Ecgberhta pri Carhamptonu v Somersetu, vendar je leta 838 zmagal nad zavezništvom Cornishmenov in Vikingov v bitki pri Hingston Downu, s čimer je Cornwall znižal na status kraljestva strank. Ko je Ethelwulf uspel, je svojega najstarejšega sina Ethelstana imenoval za podkralja Kenta. Ecgberht in Ethelwulf morda nista nameravala trajne zveze med Wessexom in Kentom, ker sta oba sinova imenovala za podkralja; listine so v Wessexu potrdili (pričevali) wesseški bogataši, kentske listine pa je pričala kentska elita; oba kralja sta obdržala popoln nadzor in podkralji niso smeli izdajati lastnih kovancev.
Napadi Vikingov so se povečali v zgodnjih 840-ih na obeh straneh Rokavskega preliva, leta 843 pa je bil Ethelwulf poražen pri Carhamptonu. Leta 850 je Ethelstan premagal dansko floto pred Sandwichom v prvi zabeleženi pomorski bitki v angleški zgodovini. Leta 851 sta Ethelwulf in njegov drugi sin Ethelbald premagala Vikinge v bitki pri Aclei in po Anglosaški kroniki »tam je naredil največji pokol poganske vojske, o kateri smo slišali pripovedovati do danes, in tam je zmagala.« Ethelwulf je umrl leta 858 in nasledil ga je njegov najstarejši preživeli sin Ethelbald kot kralj Wessexa in njegov naslednji najstarejši sin Ethelberht kot kralj Kenta. Ethelbald je svojega očeta preživel le za dve leti in Ethelberht je takrat prvič združil Wessex in Kent v enotno kraljestvo.
Kralj v vojni Zgodnji boji Aprila 871 je umrl kralj Ethelred in Alfred je stopil na prestol Wessexa in breme njegove obrambe, čeprav je Ethelred zapustil dva mladoletna sinova, Ethelhelma in Ethelwolda. To je bilo v skladu z ogovorom, ki sta ga Ethelred in Alfred sklenila v začetku istega leta na skupščini na neznanem kraju, imenovanem Swinbeorg. Brata sta se dogovorila, da bo tisti, ki bo preživel drugega, podedoval osebno lastnino, ki jo je kralj Ethelwulf v svoji oporoki skupaj zapustil svojim sinovom. Pokojnikovi sinovi bi prejeli samo tisto premoženje in bogastvo, ki jim ga je nasledil njun oče in vsa dodatna zemljišča, ki jih je pridobil njun stric. Nenavedena premisa je bila, da bo preživeli brat kralj. Glede na dansko invazijo in mladost njegovih nečakov je bil Alfredov nastop verjetno nesporen.
Medtem ko je bil zaposlen s pogrebnimi slovesnostmi za svojega brata, so Danci premagali saško vojsko v njegovi odsotnosti na neimenovanem mestu in nato spet v njegovi prisotnosti pri Wiltonu maja. Poraz pri Wiltonu je razbil vsako preostalo upanje, da bi Alfred lahko pregnal napadalce iz svojega kraljestva. Alfred je bil namesto tega prisiljen skleniti z njimi mir. Čeprav pogoji miru niso zabeleženi, je škof Asser zapisal, da so se pogani strinjali, da bodo zapustili kraljestvo in izpolnili svojo obljubo.
Vikinška vojska se je jeseni 871 umaknila iz Readinga, da bi zavzela zimske postaje v mercijskem Londonu. Čeprav ga Asser ali Anglo-Saxon Chronicle ne omenja, je Alfred verjetno plačal Vikingom gotovino za odhod, podobno kot so morali Mercijci storiti naslednje leto. V letih 871/872 so v Croydonu, Gravesendu in mostu Waterloo izkopali zaklade iz obdobja vikinške okupacije Londona. Te najdbe namigujejo na stroške, povezane s sklepanjem miru z Vikingi. V naslednjih petih letih so Danci zasedli še druge dele Anglije.
Leta 876 so se Danci pod svojimi tremi voditelji Guthrumom, Oscetelom in Anwendom izmuznili mimo saške vojske ter napadli in zasedli Wareham v Dorsetu. Alfred jih je blokiral, vendar z napadom ni mogel zavzeti Warehama. Sklenil je mir, ki je vključeval izmenjavo talcev in prisege, ki so jih Danci prisegli na "sveti prstan", povezan s čaščenjem Thora. Danci so prekršili svojo besedo in so se po tem ko so pobili vse talce, pod okriljem noči izmuznili v Exeter v Devonu.
Alfred je blokiral vikinške ladje v Devonu in ker se je zaradi neurja razkropila flota za pomoč, so se bili Danci prisiljeni podrediti. Danci so se umaknili v Mercijo. Januarja 878 so Danci nenadoma napadli Chippenham, kraljevo trdnjavo, v kateri je Alfred bival čez božič »in večino ljudi pobili, razen kralja Alfreda, on pa se je z majhno skupino prebil po gozdu in močvirju, po veliki noči pa je zgradil utrdbo v Athelneyju v močvirju Somerseta in se iz te utrdbe še naprej boril proti sovražniku.« Iz svoje utrdbe v Athelneyju, otoku v močvirju blizu Severnega Pethertona, je Alfred lahko organiziral odporniško akcijo in zbral lokalne milice iz Somerseta, Wiltshira in Hampshira. Leta 878 je bil najnižji del zgodovine anglosaških kraljestev. Ker so vsa druga kraljestva padla pod Vikinge, se je Wessex upiral sam.{sfn|Savage|1988|p=101}}
Protinapad in zmaga
V sedmem tednu po veliki noči (4–10. maja 878) je Alfred okoli Whitsuntide odjahal do Egbertovega kamna vzhodno od Selwooda, kjer so ga pričakali »vsi ljudje iz Somerseta in Wiltshira ter tistega dela Hampshira, ki je na tej strani morja (to je zahodno od vode Southampton), in so se veselili, ko so ga videli«. Alfred je odločilno zmagal v naslednji bitki pri Edingtonu, ki se je morda zgodila blizu Westburyja v Wiltshireu. Nato je zasledoval Dance do njihove trdnjave v Chippenhamu in jih izstradal, da so se podredili. Eden od pogojev predaje je bil, da se Guthrum spreobrne v krščanstvo. Tri tedne pozneje so se danski kralj in 29 njegovih poglavarjev krstili na Alfredovem dvoru v Allerju blizu Athelneyja, pri čemer je Alfred prejel Guthruma kot svojega duhovnega sina.