sličica|250x250_pik|Grad Raka sličica|250x250_pik|Atrij gradu
Grad Raka je dvorec v naselju Raka v občini Krško, v Sloveniji.
Velja za enega najstarejših srednjeveških gradov v Sloveniji, ki pa se ni ohranil v celoti. Danes na njegovem mestu stoji veliko enonadstropno poslopje z lepimi dvoriščnimi arkadami.
Zgodovina Področje in grad Raka (Arch) sta bila v drugi polovici 12. stoletja trdno v rokah grofov z Bogna, dedičev po rodu grofice Heme Breško-Seliške. Približno tedaj je tudi nastalo prvotno utrjeno poslopje. In prav ta prvotni raški grad je bil med najstarejšimi srednjeveškimi gradovi na Slovenskem. Konec istega stoletja je posest grofov z Bogna začela razpadati.
Na Raki se leta 1444 omenjajo kar trije gradovi oziroma dvorci (drei Hof), kar pomeni manjšo graščino, navadno ne posebej utrjeno. Dva gradova sta izginila in do danes ne vemo kje sta bila.
Del, med drugim tudi Rako, so dobili sorodniki, grofje Andeški, za njimi pa Spanheimi. Leta 1249 se je prvič omenjal plemič z Rake (Weriand). Bil je potomec bogenskih ministerialov, ki jih Andeški in Spanheimi niso zamenjali.
Že leta 1266 je Miles de Archa Wolker izstavil listino v korist samostana v Kostanjevici, pričal pa je tudi dominus Wergandus de Archa. Intitulacija potrjuje soliden ugled, viteško čast in samozavest izstavitelja, ki je bil verjetno Wergandov sorodnik – ta pa je identičen z Weriandom iz leta 1249.
Med letoma 1266 in 1268 je bil Kostanjeviški samostan torej deležen darovnic gospodov z Rake, ki pa so se že pred tem letom izkazali za dobrotnike cisterce. 19. maja 1266 je vitez Volfker (včasih kot Wolker) z Rake vpričo zastopnikov plemstva ter šentjernejskega župnika Bertolda (Berchtoldus plebanus sancti Bartholomei) in duhovnika Menharda iz Kostanjevice (Menhardus sacerdos in foro Landestrost) podelil s svojo ženo Eito samostanu kot nadomestilo za kmetijo v Ostrogu (in Oztrog) pri Šentjerneju, ki jo je cisterci podaril Volfkerjev brat Majnhard in ki jo je Volfker prejel od opata Ditrika v dosmrtno hasnovanje, kmetijo v zgoraj omenjeni vasi ter vinograd z gornino (vrsta dajatve)Fran na Hrvaški gori (in monte neo Ladendorf) pri Ledeči vasi.
V priznanje te pogodbe pa je Volfker namenil samostanu na leto po tovor vina ali pa po štirideset denarjev deželne veljave. Volfker je obe kmetiji in vinograd namenil po svoji smrti samostanu. Tako je konvent prišel do dodatnih letnih dohodkov oziroma do tovora vina, po Volfkerjevi smrti pa še do ene kmetije. Volfker si je svojo zadnje bivališče izbral v samostanu pod Gorjanci, pri tem pa določil, da so menihi dolžni prepeljati ga v samostan sami, kolikor bi tega ne mogli njegovi prijatelji in sorodniki, ter ga pokopati tako, kakor pokopljejo svoje sobrate. Iz dokumenta je razvidno, da se je Volfker bal, da bi prevoz njegovega trupla utegnili preprečiti nekateri ljudje, s katerimi je bil v smrtnem sovraštvu (propter aliquas inimicicias capitales).
Spanheimsko gospostvo je bilo trdno vse do smrti vojvode Filipa leta 1279, zatem pa je grad ostal dedičem koroških vojvod, tirolskim grofom. Nekdanji bogenski rod se je obdržal na Raki do izumrtja konec 15. stoletja. V 14. stoletju je bil dokaj številčen, vsi Rakarji pa so si bili v sorodu, na kar opozarjajo podobni grbi (razcepljen ščit, desno škarnica, leva polovica črna in rombasta). Škarnice so bile element, ki se je pojavljal tudi pri drugih bogenskih ministerialih. To krepi domnevo o kontinuiteti rodu iz obdobja Bogenskih. Rodbina je bila kar premožna in ambiciozna, saj je imel Henrik okoli od leta 1341 celo hišo na Starem trgu v Ljubljani. Konec 13. stoletja so skupno rodbinsko posest upravljali bratje Stetwald, Wergand II. (včasih Weriand Pirian), Markvard, Ulrik in Gerhard (umrl pred letom 1285), pri čemer je imel Stetwald kot najstarejši določene večje pravice.
Vsi so bili verjetno sinovi Werianda (Werganda) I. Stetwald z Rake naj bi 25. marca 1286 (Stetwaldus de Archa) izročil kostanjeviškemu konventu za svoj dušni blagor že prej omenjeno gornino na Hrvaški gori (in monte domini Heinzonis) pri Ledeči vasi pri Šentjerneju. Stetwaldu je ta gornina pripadla na osnovi dednega deleža po očetu. Veriand in Ulrik pa sta bila omenjena kot priči prodaje štirih kmetij stiškemu samostanu leta 1290.
Posest Raških je ležala na vzhodnem Dolenjskem. Istočasno sta živela še Magens (umrl pred letom 1301) in sin Dankvard, ki sta bila z omenjenimi v daljnem sorodstvu. Vsaj Dankvard je najbrž živel na dvoru v Ostrogu. 13. januarja 1301 je s privoljenjem svoje žene Marjete prodal kostanjeviškemu opatu Janezu za enajst mark zagrebških dinarjev dvor v Ostrogu (in Ostro), nekoč last Henrika. Pri tem pravnem dejanju je bila poleg samostanskega nadcelerarija (nadekonom) Rapoda, priorja Valterja in notarja Wernerja navzoča še vrsta laikov, med njimi tudi Veriand z Rake.
Weriand II. je imel sinova Werianda III. in Majnclina, ki sta iz virov izginila po letu 1320. Od tedaj pa lahko sledimo drugi veji s Fricom (1320) ter sinovoma Pentzlom (1322) in Henrikom (1312–1343). Ime zadnjega je občasno že imelo sufiks -er, kar dopušča sklepanje, da ni več stalno živel na Raki, še posebej, ker je imel hišo v Ljubljani. Zatem naletimo na Raške šele konec 60. let 14. stoletja, ko sta bila dejavna brata Lovrenc (1368) in Hans (1368–1374). Od leta 1381 so bili aktivni Oton, verjetni sin ali vnuk leta 1320 imenovanega Otla, Markvard ll. (Merchel, 1392–1408), domnevni vnuk Markvarda iz konca 13. stoletja, in Erhard (1404). V letu 1420 sta Oton z Rake in njegova žena za 122 šilingov furlanskega denarja prodala štiri kmetije in mlin v kraju Reber (an der Leütten) pri Škofljici stiškemu opatu Petru. Pri prodaji je bil prisoten tudi Markvard. Po avstrijski fevdni knjigi iz let 1470-1478 so imeli bratje Florjan, Jurij in Friderik Raški v lasti stolp, dva dvorca oziroma hiši (Hof) ter dva ošlata (Hofstat)
Turški vpadi in kmečki upori Sredi 15. stoletja sta grajski kompleks sestavljala grad in opuščeni stolp, opasana s slabim obzidjem. Zadnjega iz rodu raških gospodov so leta 1471 ujeli Turki ob vdoru na Rako in ga odvedli s seboj. Kdo se je potem polastil gradu, ni znano.
Leta 1515 so ga uporni kmetje izropali in požgali. O tem kmečkem puntu pa je v Slavi vojvodine Kranjske pisal tudi Valvasor, ki je med drugim omenil tudi razdejanje in požig gradu na Raki. Grajske ljudi so po požigu vpregli v plug ter jih potem zaprli v podzemeljsko jamo v gozdu Lašče v Peklu. Od tam so jih rešili graščaki iz brestaniškega gradu, po obvestilu krajanke iz vasi Ardro, ki je poslala jezdeca s sporočilom.
Po še živem ljudskem izročilu je grofica Barbara Bela ukazovala biričem, da so neposlušne tlačane pretepali in jih privezovali na sramotilni steber, ki še danes stoji 5 metrov proč od ceste pri odcepu vozne poti v grad. Ker je ista grofica baje iz posebne naklonjenosti do nekega svobodnjaka iz Ardra osvobodila vse tamkajšnje kmete tlačanstva, so tlačani drugih vasi Ardrijane imenovali Pesjajnarji.
Janez Vajkard Valvozor v knjigi Slava Vojvodine Kranjske v 8. knjigi, str. 697, omenja da je stiški opat Henrik (1280-1300) imel za velikega dobrotnika med drugim tudi graščaka iz Rake (Borsium von Arch). V 2. knjigi, str. 176 omenja, da na Dolenjskem stojijo lepo zidani gradovi. Naštel jih je 92. Nato našteva vse dolenjske gradov v nemškem in slovenskem jeziku. Pod št. 3: Arch-Raka. V popisu kmečkega upora navaja gradove, ki so jih porušili v tem uporu, med drugim tudi grad Raka. V 12. knjigi, str. 53 se imenuje v letu 1540 grof Feliks von Arch. Ta je vodil četo vojakov za obrambo Vojvodine milanske zoper Francoze.
Po obdobju kmečkih uporov so grad obnovili in v 17. stoletju je bil v lasti gospodov verniških, kasneje pa rodbine Kajzelj pradedov znanih ljubljanskih zdravnikov.
Raka naj bi bila v zapisih leta 1616 prvič omenjena tudi kot trg, in sicer ob prodaji deželnoknežjega gospostva Kostanjevica v zasebne roke. Tedaj je bil na Raki tudi prvič izpričan sodnik (des Hannsen Resman Richters zu Arch). Resman je bil leta 1616 med petimi Račani, ki so prosili za podelitev kupnega prava. Raka je po tej prvi omembi kontinuirano dokumentirana kot trško naselje tako v posvetnih kot tudi cerkvenih virih, vendar pa nekje nastopa le z lastnim imenom, nekje pa s trškim atributom in zunaj te dogovorne uporabe trškega imena s strani neposredne posvetne in cerkvene oblasti ni imela Raka nikjer drugje priznanega statusa trga niti v najohlapnejšem pomenu besede. Po približno 150 letih sta naslov trga in krajevnega rihtarja skoraj sočasno tudi izginila. Zadnjič se Raka omenja kot trg leta 1767. Leta 1817 je Raka imela 58 hiš in 238 prebivalcev. V krstnih matičnih knjigah se kraj imenuje največkrat ex oppido Arch (iz trga Raka)
Leta 1525 je nadvojvoda Karel podelil Rako s posestvom v fevd Janezu Baltazarju pl. Werneckh, ki so ga posedovali do leta 1610, ko so si ga delili Wolf Andrej in Vert pl. Wernegkh na eni ter Ruess pl. Ruessenstein na drugi strani.
Okrog leta 1565 je vpliv protestantizma oplazil tudi raško župnijo, saj mu je bila naklonjena rodbina Werneckh. Zaradi tega škof Pavel Bicyrill in Helenelenczancij v vizitacijskem poročilu iz opata Stične, ki je danes v furlanskem arhivu označuje rodbino Werneckh kot heretike.
Rodbina Werneckh je grad leta 1614 prodala Marku Kheysellu, ki je prešel v last njegovega sina Janeza Jurija, potem pa v last njegovega nečaka Karla Singrid Kheysella. Prvotno poslopje je predelal v štiritraktno dvonadstropno stavbo z arkadnim dvoriščem in okroglim vrtnim stolpom pred vhodu v stavbo. Leta 1720 je baron Karel Siegfrid Kheysell v gradu uredil kapelo ter pod gradom, dogradil grajska gospodarska poslopja uredil tople grede in ribnik, v katerem so gojili rake, dokler jih ni uničila kuga.
Lastniki gradu so se večkrat menjali. Omeniti je treba Ignaca Jurija pl. Edling (1725), Ferdinanda Ernesta barona Mordaxa (1730), njegovega sina Ferdinanda in njegovo soprogo Ivano Kristini, rojeno Jurič, drugič poročena s F. A baronom Hallerjem von Hallersteinom (1745), soproga Ivane Kristine, Franca Adama barona Haller von Hallersteina (1755), njuni mladoletni otroci (1764), najstarejši sin Franca Adama Franc Karl baron Haller von Hallerstein (1784), ki postane po poravnavi s sestrami edini lastnik gospostva. Grad je v času rodbine Haller von Hallerstein, postal eden najlepših in najbogatejših na podeželju Kranjske. Med letoma 1784 in 1820 je s svojo navzočnostjo Franc Karl baron Haller von Hallerstein rešil stari grad pred propadanjem in mu dal povsem novo in polepšano obliko.
Leta 1800 je povečal Rako s tem, da je dokupil delno prodano posestvo Studenice, leta 1811 pa Dolenje Radulje, ki je prej ki je pripadala gospodi Gerni za 9.000 fr. Po letu 1820 je njegova hči Alojzija, poročena grofica Auersperg porušila vrtni stolp pred gradom.
Naslednji znani lastnik gradu je bil od leta 1873 Jakob Andreas Lenkh (1821-1892) z ženo Julie (rojeno Sautner), ki je imel v lastni papirnico v Ljubljani. Imel le enega sina: Felixa Lenkha, rojenega v Gradcu leta 1851. Feliks plemeniti Lenkh, ki je bil lastnik dvorca proti koncu 19. stoletja si je kupil plemiški naslov. Po poroki z bogato Američanko Helen Büren Nobel okrog leta 1880 je dal Lenkh v kraju postaviti žago, ki je rezala les velikega gozda na Kripsarju ter zasaditi vinograde v kraju Senice, saj je grajske vinograde takrat uničila trtna uš. Svoje posestvo je imel tudi v Gradcu in pri Škocjanu. Kasneje je dal v grad napeljati tudi vodovod iz bližnjega studenca Polterja. Imel je dva otroka Cyrilla in Helen Lenkh.
Kasneje je grad prodal in kupil grad v Franciji. Njegovi predniki so že od 14. stoletja imeli plemiški naziv: Von Lenkh zu Burgheim in Gansheim. Grad in posestva so bilil v Lenchovi lasti še pred koncem I. svetovne vojne. Kupci so bili naslednji: večino zemlje je kupil Tratnikov tast Senica, grajske hleve je kupil raški župan Bajc, grad sam pa občinski tajnik Drnovšek.
20. stoletje