Turingija, uradno Svobodna dežela Turingija (), je nemška zgodovinska in zvezna dežela z 2,1 milijona prebivalci (enako kot Slovenija, medtem ko je po površini za petino manjša).
Njeno glavno in največje mesto je Erfurt, druga večja mesta so po velikosti: Jena (znano steklarsko središče), Gera, Weimar (znano nemško kulturno središče; v njem je bila po 1. svetovni vojni sprejeta republikanska ustava Nemčije, po kateri je bila pogovorno poimenovana Weimarska republika), Gotha, pa tudi Nordhausen, Eisenach (ponaša se z eno od znamenitosti dežele, gradom Wartburg), Suhl, Altenburg, Mühlhausen, Rudolstadt, Sonneberg ter (prav tako steklarsko mesto) Ilmenau.
Geografsko je Turingija umeščena v osrednjo Nemčijo, zato je poznana tudi pod imenom »zeleno srce Nemčije« (das grüne Herz Deutschlands) in meji na kar 5 nemških zveznih dežel: Saško, Bavarsko, Hessen, Spodnjo Saško in Saško - Anhalt. Turingijo na jugozahodu v smeri severozahod-jugovzhod seka gozdnato hribovje Turinški gozd (Thüringerwald; zgrajeno iz granitov, predornin in paleozojskih skrilavcev; na njegovem obrobju je razvita steklarska industrija), ki se nato nadaljuje v Frankovski gozd na Bavarskem, severno od tega grebena pa je rodovitna Turinška kotlina, večinoma nizko gričevje, prekrito s puhlico, ki leži med hribovji na severu (Harz, Kryffhäuser) in Turinškim gozdom. Je izrazito prehodna dežela na prometni osi zahod-vzhod. Razvito je kmetijstvo, mdr. hmeljarstvo, rudarstvo (kalijeva sol, rjavi premog) ter industrija, ki je po propadu vzhodne Nemčije zašla v krizo; zdaj cveti zlasti turizem.
Turingija je po 2. svetovni vojni je prišla s potsdamskim sporazumom v sovjetsko okupacijsko cono, čeprav so jo sprva zavzeli angloameriški zavezniki. Nato je oblikovala jugozahodni del Nemške demokratične republike (DDR), ki se je tam »zajedala« v zahodno Nemčijo in tako predstavljala najzahodnejši del ne le DDR, pač pa tudi Varšavskega pakta oz. vzhodnega socialističnega/sovjetskega bloka na splošno. V letih 1952-90 je bila ozemeljska celovitost dežele razbita z razdelitvijo na tri vzhodnonemške okraje "Bezirke": Erfurt, Gera in Suhl.
Univerzitetna mesta so Jena (Univerza Friedricha Schillerja v Jeni), Erfurt (univerza vključuje mdr. Max-Weber-Kolleg for kultur- und sozialwissenschaftliche Studien) in Weimar (Univerza za glasbo Franz List), delno tudi Gera-Eisenach in Ilmenau.
Etimologija in simboli
Ime Thuringia ali Thüringen izhaja iz germanskega plemena Turingi, ki se je pojavilo v času preseljevanja ljudstev. Njihov izvor je večinoma neznan. Starejša teorija trdi, da so bili nasledniki Hermundurjev, vendar so kasnejše raziskave to idejo zavrnile. Drugi zgodovinarji trdijo, da so bili Turingi zavezniki Hunov, da so skupaj z njimi prišli v srednjo Evropo in da so pred tem živeli v današnji Galiciji. Publij Flavij Vegetij Renat prvič omenja Turinge okoli leta 400; v tistem obdobju so Turingi sloveli po odličnih konjih.
Turinško kraljestvo je obstajalo do leta 531, deželna grofija Turingija je bila največja država v regiji in je obstajala med letoma 1131 in 1247. Nato je država, znana kot Turingija, prenehala obstajati; kljub temu je izraz običajno opisoval regijo med gorovjem Harz na severu, reko White Elster na vzhodu, Frankovskim gozdom na jugu in reko Werra na zahodu. Po leipziškem miru je imela Turingija spet svojo dinastijo, Ernestine Wettins. Njihove različne dežele so tvorile Svobodno državo Turingijo, ustanovljeno leta 1920, skupaj z nekaterimi drugimi majhnimi kneževinami. Pruska ozemlja okoli Erfurta, Mühlhausna in Nordhausna so se leta 1945 pridružila Turingiji.
Grb Turingije prikazuje leva ludowingijskih deželnih grofov iz 12. stoletja. Osem zvezd okoli njega predstavlja osem nekdanjih držav, ki so tvorile Turingijo. Zastava Turingije je belo-rdeča dvobarvna, ki izhaja iz belih in rdečih črt ludowingskega leva. Grb in zastava Hessna sta precej podobna turinškim, saj tudi izhajata iz ludowingovskih simbolov.
Simbola Turingije v ljudski kulturi sta Turinška klobasa in gozd, saj je velik del ozemlja poraščen z gozdom.
V knjižni slovenščini se je nekoč imenovala tudi Türingija.Janez Jesenko (1886): Občna zgodovina. Drugi del. Srednji vek. Ljubljana: Narodna Tiskarna. s. 52. Druga različica je bila Tiringija,Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. V Ljubljani 29. vel. travna 1874. s. 171. ki je danes bolj značilna za hrvaščinoTiringija (Hrvatski egzonimi) ali srbščino.
Zgodovina Turingija je dobila ime po germanskem plemenu Turingi, ki jo je zasedlo okoli leta 300 našega štetja, in je v 6. stoletju prišla pod frankovsko oblast.
Turingija je leta 1130 postala deželna grofija. Po izumrtju vladajoče ludowingške rodbine grofov in deželnih grofov leta 1247 in vojni za turinško nasledstvo (1247–1264) je zahodna polovica postala neodvisna pod imenom »Hessen« in nikoli več ni postala del Turingije. Večina preostale Turingije je prišla pod vladavino rodbine Wettin iz bližnje mejne grofije Meissen, jedra kasnejšega volilnega kneza in kraljevine Saške. Z razdelitvijo družine Wettin leta 1485 je Turingija pripadla višji Ernestinski veji družine, ki je nato območje razdelila na več manjših držav, v skladu s saško tradicijo delitve dediščine med moške dediče. To so bile »saške vojvodine«, ki so jih med drugim sestavljale dežele Saška-Weimar, Saška-Eisenach, Saška-Jena, Saška-Meiningen, Saška-Altenburg, Saška-Coburg in Saška-Gotha.
Turingija je na splošno sprejela protestantsko reformacijo, rimskokatolištvo pa je bilo zatrto že leta 1520; duhovniki, ki so mu ostali zvesti, so bili pregnani, cerkve in samostani pa večinoma uničeni, zlasti med nemško kmečko vojno leta 1525. V Mühlhausnu in drugod so anabaptisti našli veliko privržencev. V tem mestu je bil aktiven Thomas Müntzer, vodja nekaterih nemiroljubnih skupin te sekte. Znotraj meja sodobne Turingije je rimskokatoliška vera preživela le v okrožju Eichsfeld, ki mu je vladal nadškof iz Mainza, in v manjši meri v Erfurtu in njegovi neposredni bližini.
Zgodnje novoveško obdobje Sodobna nemška črno-rdeče-zlata tribarvna zastava se je prvič pojavila nekje v suvereni državi z nemško etnično pripadnostjo, znotraj tega, kar danes sestavlja Nemčija, leta 1778 kot državna zastava kneževine Reuss-Greiz, propadle kneževine v mejah sodobne države.
Med nemško mediatizacijo od 1795 do 1814 je prišlo do nekaterih preureditev Turinških dežel, ozemlje pa je bilo vključeno v Napoleonovo Rensko zvezo, ki je bila organizirana leta 1806. Dunajski kongres leta 1815 je potrdil te spremembe in vključitev Turingije v Nemško zvezo; Prusko kraljestvo je tudi pridobilo nekaj turinškega ozemlja in ga upravljalo znotraj province Saške. Turinške vojvodine, ki so postale del Nemškega cesarstva leta 1871 med združitvijo Nemčije pod vodstvom Prusov, so bile Saška-Weimar-Eisenach, Saška-Meiningen, Saška-Altenburg, Saška-Coburg-Gotha, Schwarzburg-Sondershausen, Schwarzburg-Rudolstadt in dve kneževini Reuss starejša linija in Reuss mlajša linija.
Svobodna država Turingija Leta 1920, po prvi svetovni vojni, so se te majhne države združile v eno državo, imenovano Svobodna država Turingija (Freistaat Thüringen); le Saška-Coburg je namesto tega glasovala za priključitev Bavarski. Weimar je postal nova prestolnica. Grb te nove države je bil preprostejši od grba njenih predhodnikov. Landtag novoustanovljene države se je prvič sestal leta 1920 v Weimarju. Njegovi poslanci so bili izvoljeni za tri leta po proporcionalni zastopanosti, z najnižjo volilno starostjo 21 let. Med letoma 1920 in 1932 je bilo pod Weimarsko republiko šest volitev v deželni zbor.
Turingija je bila ena od držav, kjer je nacistična stranka prvič pridobila resnično politično moč. Wilhelm Frick je bil imenovan za notranjega ministra v državni koalicijski vladi, potem ko je nacistična stranka na volitvah decembra 1929 dobila šest poslancev v deželni zbor Turingije. Na tem položaju je iz turingijske policije odstranil vse, za katere je sumil, da so republikanci in jih nadomestil z moškimi, ki so bili naklonjeni nacistom. Zagotovil je tudi, da je nacist dobil to mesto, kadar koli se je pojavil pomemben položaj v Turingiji. Po nacističnem prevzemu oblasti v Berlinu je bil Landtag uradno odpravljen zaradi »Zakona za obnovo rajha« z dne 30. januarja 1934, ki je nemški zvezni sistem nadomestil z enotno državo.
Potem ko je bila po koncu druge svetovne vojne za kratek čas pod nadzorom ZDA, je dežela Turingija od julija 1945 prišla pod sovjetsko okupacijsko cono in je bila razširjena na dele pruske Saške, kot so območja okoli Erfurta, Mühlhausna in Nordhausna. Erfurt je postal nova prestolnica Turingije. Ostheim, eksklava Landkreis Eisenach, je bila predana Bavarski.
Leta 1952 je Nemška demokratična republika razpustila svoje dežele in namesto njih ustvarila okrožja (Bezirke). Tri okrožja, ki so si delila nekdanje ozemlje Turingije, so bila Erfurt, Gera in Suhl. Altenburg Kreis je bil del Leipzig Bezirk.
Sedanja dežela Turingija je bila ponovno ustvarjena z nekoliko spremenjenimi mejami med združitvijo Nemčije leta 1990.
Geografija Od severozahoda v smeri urinega kazalca; Turingija meji na nemške dežele Spodnjo Saško, Saško-Anhalt, Saško, Bavarsko in Hessen.
Pokrajine Turingije so precej raznolike. Skrajni sever zavzema gorovje Harz, ki mu sledi Goldene Aue, rodovitna poplavna ravnica okoli Nordhausna s Helme kot najpomembnejšo reko. Severozahod vključuje Eichsfeld, hribovito in včasih gozdnato območje, kjer izvira reka Leine. Osrednji in severni del Turingije opredeljuje 3000 km2 široka Turinška kotlina, zelo rodovitno in ravno območje okoli reke Unstrut in popolnoma obdano z naslednjimi verigami hribov (v smeri urinega kazalca od severozahoda): Dün, Hainleite, Windleite, Kyffhäuser, Hohe Schrecke, Schmücke, Finne, Ettersberg, Steigerwald, Turingijski gozd, Hörselberge in Hainich. Znotraj kotline sta manjši hribovski verigi Fahner Höhe in Heilinger Höhen. Južno od Turinške kotline je največje hribovsko območje dežele, ki ga označujejo Turinški gozd na severozahodu, Turinško višavje v sredini in Frankovski gozd na jugovzhodu. Večji del tega območja je gozdnat in Großer Beerberg (983 m) je najvišja gora Turingije. Na jugozahodu gozdu sledi dolina reke Werra, ki ga ločuje od gorovja Rhön na zahodu in ravnice Grabfeld na jugu. Vzhodno Turingijo, običajno opisano kot območje vzhodno od reke Saale in doline Loquitz, zaznamuje hribovita pokrajina, ki se počasi dviga od ravninskega severa do goratega juga. Saale na zahodu in White Elster na vzhodu sta dve veliki reki, ki tečeta od juga proti severu in na tem območju tvorita gosto poseljene doline. Med njimi ležijo ravninski in gozdnati Holzland na severu, ravninski in rodovitni Orlasenke v sredini in Vogtland, hribovita, a večinoma negozdna pokrajina na jugu. Daljno vzhodna regija (vzhodno od Belega Elstra) je Osterland ali Altenburška dežela ob reki Pleiße, ravno, rodovitno in gosto poseljeno poljedelsko območje.
V Turingiji tečeta dve veliki reki: Saale, pritok Labe, s svojimi pritoki Unstrut, Ilm in Beli Elster odmaka večji del Turingije; Werra – izvir Weserja – odmaka jugozahodni in zahodni del države. Poleg tega nekatera majhna območja na južni meji odmakajo pritoki Majne, ki je sama pritok Rena. V Turingiji ni velikih naravnih jezer, ima pa nekaj največjih jezov v Nemčiji, vključno z jezom Bleiloch in jezom Hohenwarte na reki Saale, pa tudi jezom Leibis-Lichte in črpalno akumulacijsko postajo Goldisthal v Turinšem višavju. Turingija je edina nemška dežela, ki ni povezana s plovnimi potmi.
Geografsko središče zvezne republike je v Turingiji, v občini Vogtei poleg Mühlhausna. Središče Turingije je osem kilometrov južno od stolnice glavnega mesta, v občini Rockhausen.
Podnebje