Marsilio Ficino (latinsko: Marsilius Ficinus), italijanski renesančni humanist, filolog, prevajalec, filozof, astrolog, zdravnik in glasbenik, * 19. oktober 1433, Figline Valdarno, Toskana, Italija, † 1. oktober 1499, vila Careggi, Firence.
Intelektualna zanimanja
Oče Marsilija Ficina je bil zdravnik Cosima Medičejskega, de facto vladarja Firenc in začetnika politične dinastije Medičejcev. Cosimo je že zelo zgodaj opazil mladeničevo intelektualno nadarjenost in prevzel mecensko skrb za Ficina. Cosimo je spodbujen s stiki bizantinskih renesančnih humanistovPleton, Argiropul, Bessarion, ki so najprej po službeni dolžnostiKoncil v Firencah, kasneje pa kot begunci prihajali v Italijo in prinašali s sabo knjige Platona, novoplatonistov in gnostikov, odprl moderno Platonsko Akademijo, za voditelja pa je postavil Ficina.
Rokopis Platonovih Dialogov, ki ga je Cosimo Medičejski verjetno kupil od Pletona, je bil osnova za prevod Ficinov prevod* Kocijančič, Gorazd, »PLATONOV VPLIV«, str. 1236, v Platon, ZBRANA DELA II., Mohorjeva družba, Celje 2004 . Razen najdaljšega dela Zakonov, ki so bolj Platonovo teološko delo, mu je uspelo iz grščine v latinščino prevesti vse ostale najpomembnejše Dialoge, ki jih je izdal leta 1484. Poleg tega je prevajal še novoplatonistične klasikePlotin, Porfirij, Jamblih, Psevdo-Dionizij in gnostična besedila (Corpus hermeticum). Ficino se je ukvarjal tudi z magijskimi veščinami in praktično astrologijoGarin 1996, 93, toda čeprav je do astrologije večinoma spravljiv in zagovarja njeno znanstveno vrednostprav tam, je mestoma do nje tudi kritičenKar lahko razberemo iz naslova nedokončane in neobjavljene kritike astrologije »Disputationes adversus astrologiam divinatricem« iz leta 1494.. Prav tako je zdravilstvo povezoval z astrologijo in iz upoštevanja položaja zvezd določal diagnozo bolnikovGarin 1996, 94.
Pod vplivom Platona in platonističnih tradicij je Ficino zavračal ideje aristotelijanske sholastike, ki je izhajala iz latinskih prevodov, renesančnega aristotelizma, katerih predstavnikinpr. Jacopo Zabarella in Pietro Pomponazzi so uporabljali grške izvirnike, in proto-sekularističnega averroizma, ki je na univerzah severno italijanskih mest za razliko od ostale Evrope še ohranil svoj vplivCollins 1998, 497.
Dela
Njegovo prvo pomembnejše prevajalsko delo je bil prevod Corpus Hermeticuma, ki ga je prevedel po naročilu Cosima Medičejskega sredi prevajanja Platona.
S prevodom Platonovih del je med sodobniki uveljavil svojo recepcijo Platona, ki ga je hkrati aktualiziral v filološko strokovnem smislu in populariziral v pomenu Platona kot zdravnika dušeglej Garin 1996, 94. Ficinov prevod Plotinovih »Enead« je bil podlaga za ovržbo zmotnega prepričanja, da so Eneade Aristotelovo teološko delo, kakor so bili prepričani skozi ves srednji vek.
Ficinovo najpomembnejše filozofsko delo je »Platonska teologija<ref>Theologia platonica de immortalitate animae</ref>«, na katero je očitno vplivala kozmologija poznega Platona iz »Zakonov« in kasnejših novoplatonistov. V »Platonski teologiji« poskuša dokazati nesmrtnost duše in se s tem zoperstavlja skepticizmu averroističnih sodobnikov, hkrati pa se po načinu pisanja oddaljuje od abstraktno suhoparnih traktatov poznosholastičnih sodobnikov in se pri dokazovanju duše.
Naslednje delo so »Knjige o življenju« (Liber da vita), sklop treh knjih napisanih v daljšem časovnem obdobju od leta 1480 do 1489. Vsebina tega dela je zmes platonično-filozofskih, medicinskih, okultističnih in astroloških vsebin. Mogoče najbolj aktualno je za današnji čas delo »O ljubezni« (De amore), v katerem se pod vplivom Platonovega Simpozija ukvarja s problematiko duhovne t. i. »platonične ljubezni«, torej neerotične ljubezni, ki se bolj kot po telesu ozira po obževanju lepote duše. Kot pri Platonu, je tudi pri Ficinu v ospredju homoerotična ljubezen med moškimiZa razliko od starogrškega hierarhičnega razmerja erast - eromenos, gre pri Ficinu za enakopravnejše razmerje med prijatelji., toda ravno tako kot Platon v Simpoziju, tudi Ficino ljubezen tematizira idealistično v izogib vsakemu mesenemu poželenju, ki bi vodilo v telesni seksualni akt.
Zagovarjanje oziroma populariziranje astroloških idej ga je leta 1489 privedlo v spor s Rimokatoliško Cerkvijo. Papež Inocenc VIII.Isti papež, ki je prepovedal branje Mirandolinih 900 tez ga je obtožil ukvarjanja z magijo. Obtožbe so 24 let kasneje posthumno zavrgli.
Literatura Collins, Randall, »The Sociology of Philosophies, A Global Theory of Intellectual Change«, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London, England, 1998, str. 497-501. (v angleščini) Ficino, Marsilio, »Kako si pridobimo življenje z neba: (izbrana poglavja iz knjige De vita)«, v »Poligrafi«, Letnik 7, št. 25/26, (2002), str. 29-49. Ficino, Marsilio, »Platonska teologija : (tri izbrana poglavja)«, v »Poligrafi«, Letnik 7, št. 25/26, (2002), str. 7-26. Garin, Eugenio, »Novoplatonizem in hermetizem«, v »Hermetizem«: (zbornik prevodov, razprav in komentarjev), ur. Škamperle, Igor, revija Poligrafi, založba Nova revija, Ljubljana 1996. Hankins, James (ur.), The Cambridge companion to Renaissance philosophy'', Cambridge University Press, Cambridge, 2007.
Opombe
Zunanje povezave Marko Uršič, Marsilio Ficino o duši in angelu, skripta s predavanja
Kategorija:Italijanski filozofi v 15. stoletju Kategorija:Rimskokatoliški duhovniki v 15. stoletju Kategorija:Italijanski filologi Kategorija:Italijanski prevajalci Kategorija:Italijanski astrologi Kategorija:Italijanski glasbeniki Kategorija:Italijanski zdravniki Kategorija:Novoplatonisti Kategorija:Renesančni humanisti Kategorija:Prevajalci v 15. stoletju