thumb|desno|260px|Zbirka talmudskih knjig
Talmud (hebrejsko: תַּלְמוּד talmūd, iz korena LMD učiti, študirati, v prevodu navodilo, učenje) je osrednje besedilo rabinskega judovstva in primarni vir judovskega verskega prava in teologije.Paul Steinberg, Janet Potter (2007): Celebrating the Jewish Year: The Fall Holidays: Rosh Hashanah, Yom Kippur, The Jewish Publication Society, str. 42, ISBN 9780827608429.Adin Steinsaltz (2009): What is the Talmud?, The Essential Talmud (30th anniversary ed.), Basic Books, ISBN 9780786735419.Jacob Neusner (2003): The Formation of the Babylonian Talmud, Wipf and Stock Publishers, str. ix, ISBN 9781592442195. V preteklosti je bil v skoraj vseh judovskih skupnostih osrednji del židovskega kulturnega življenja in temelj »vseh judovskih misli in želja« in služil kot »vodilo za vsakdanje življenje« Judov.S. Safrai (1969): The Era of the Mishnah and Talmud (70-640) v H.H. Ben-Sasson: [https://books.google.si/books?id=2kSovzudhFUC&lpg=PA379&dq=talmud+primary&pg=PA379&redir_esc=y#v=onepage&q=talmud%20primary&f=false A History of the Jewish People], prevod Weidenfeld, George, Harvard University Press 1976, str. 379, ISBN 9780674397316.
Talmud se tradicionalno lahko imenuje tudi Šas (ש״ס), ki je hebrejska okrajšava izraza šiša sedarim – sedem navodil Mišne.
Izraz Talmud se običajno nanaša na zbirko spisov, imenovanih Babilonski talmud (Talmud Bavli), čeprav obstaja tudi starejša zbirka, znana kot Jeruzalemski talmud (Talmud Jerušalmi).Abraham Goldberg (1987): The Palestinian Talmud v Safrai, Shmuel: The Literature of the Jewish People in the Period of the Second Temple and the Talmud, Volume 3: The Literature of the Sages, Brill, doi:10.1163/9789004275133_008. Pri sklicevanju na post biblijska obdobja, v katerih se je zbiral Talmud, so judovski viri uporabljali izraz Babilonija še dolgo potem, ko je geopolitično zastaral.Morris Jastrow Jr., Robert W. Rogers, Richard Gottheil, Samuel Krauss (1901–1906): Jewish Encyclopedia, New York, Funk and Wagnalls. Pridobljeno 17. septembra 2015.
Talmud ima dve komponenti: Mišno (hebrejsko משנה, okoli 200 n. št.), pisno zbirko rabinske ustne Tore, in Gemaro (hebrejsko גמרא, okoli 500 n. št.), razlago Mišne in z njo povezanih tanaitskih spisov, ki pogosto posega tudi v druge predmete in širše razlage hebrejske Biblije. Izraz Talmud, ki se dobesedno prevaja kot »pouk«, se lahko nanaša samo na Gemaro ali na Mišno in Gemaro skupaj.
Celoten Talmud vsebuje 63 razprav in v standardni tiskani obliki obsega več kot 6.200 strani. Pisan je v tanaitski hebrejščini in judovski babilonski aramejščini in vsebuje učenja in mnenja več tisoč rabinov iz obdobja pred našim štetjem do 5. stoletja n. št. in različne druge predmete, vključno s halaho (pravo), judovsko etiko, filozofijo, običaji, zgodovino, izročilom in drugim. Talmud je osnova za vse zakonike judovskega prava in se na široko citira v rabinski književnosti.
Zgodovina 250px|thumb|levo|Zgodnji tiskani Talmud (Ta'anit 9b) z Rašijevim komentarjem thumb|250px|levo|Prva stran vilnske izdaje Babilonskega talmuda (Berahot, 2a)
Poučevanje Judov je bilo sprva ustno. Rabini so razlagali in razpravljali o Tori, zapisani v hebrejski Bibliji, in Tanaku brez pisnih pripomočkov, razen Tore same. Nekateri so morda zapisovali svoje pripombe (megillot setarim), na primer na sodne odločbe. Razmere so se kasneje drastično spremenile predvsem po uničenju judovske skupnosti in Drugega templja leta 70 in posledičnega preobrata judovskih družbenih in pravnih norm. Rabini so se morali soočiti z novo stvarnostjo, predvsem z judovstvom brez Templja, ki je bil središče poučevanja in učenosti, in Judeje brez vsaj delne avtonomije. Nagle družbene spremembe so povzročile, da se starega sistema ustnega poučevanja ni dalo ohraniti. V tem obdobju so se rabinska predavanja in razprave začele zapisovati. Hermann Strack: Introduction to the Talmud and Midrash, Jewish Publication Society, 1945, str. 11-12. Grayzel: A History of the Jews, Penguin Books, 1984, str. 193.
Najstarejša zapisana ustna Tora je imela morda midraško obliko, v kateri je bila halaška razprava strukturirana kot eksegetski komentar na Pentatevh (prvih pet knjig Tanaka). Druga oblika je bila strukturirana po predmetih in ne po vrsticah v Bibliji. Slednja je začela prevladovati okoli leta 200, ko je rabin Juda Hanasi uredil Mišno (משנה).
Ustna Tora sploh ni bila enotna, ampak je bila v različnih šolah različna. Najpomembnejši sta bili Šamajeva šola (1. stoletje n. št.) in Halilova šola (110 pr. n. št.-10 n. št.). Na splošno so v Talmudu zapisana vsa dobro utemeljena, tudi nenormativna mnenja.
Najstarejši popoln rokopis Talmuda je Münchenski talmud (Cod. hebr. 95) iz leta 1342, ki je dostopen na spletu.
Struktura Struktura Talmuda sledi sistemu v Mišni, ki je razdeljena na šest glavnih delov (sedarim, edn. sedar) s 60 ali 63 razpravami (masektot, edn. maseket) z bolj konkretno vsebino. Nekatere razprave nimajo gemare (razlage). Vsaka razprava je razdeljena na poglavja (perakim, edn. perek). Talmud vsebuje 517 poglavij, ki so oštevilčena po hebrejskem alfabetu in imajo svoje naslove. Naslovi so praviloma prvi dve besedi iz prve mišne. Perek je lahko dolg več strani, vendar praviloma največ deset. Vsak perek lahko vsebuje več mišnajot (trditev, izjava)Louis Jacobs: Structure and form in the Babylonian Talmud, Cambridge University Press, 1991, str. 2. s spremljajočimi spremembami, oblikovanih v bloke gemare. Odlomek gemare je sugja (סוגיא, mn. sugjot). Tipična sugja, vključno z baraito in tosefto, vsebuje podrobno, z dokazi podprto in strokovno obdelano halaško ali agadsko trditev. Sugja se lahko, in pogosto se, zelo razširi in odmakne od predmeta v mišni. Sugja ne vsebuje ločil, kot smo jih vajeni, ampak uporablja specifične izraze, ki jo pomagajo razdeliti na posamezne komponente. Ti izrazi so lahko na primer trditve, vprašanja, ki se nanašajo na trditve, odgovori na ta vprašanja ter dokazi ali zavračanje dokazov z lastnimi dokazi.
V posamezni sugji, svetopisemski, tanaitski ali amorajski, so lahko citati, ki podpirajo različna mnenja. V takšnih primerih se gemara osredotoča predvsem na najzanimivejša nesoglasja med tanaisko in amorajsko razlago, se sklicuje na starejše avtoritete in njihove odgovore na takšna in podobna vprašanja in primerja poglede iz Mišne z odlomki iz Baraite, judovskega ustnega prava, vključenega v Mišno. Debate so redkokdaj uradno zaključene. V nekaterih primerih imajo zadnjo besedo praktični zakoni, v mnogo primerih pa ostajajo zadeve nerešene. Za sporne primere obstaja obsežna literatura, kako jih prenesti v praktično zakonodajo.
Mišna Mišna je zbirka pravnih mnenj in razprav. Izjave v Mišni so ponavadi kratke in jedrnate in vsebujejo kratka rabinova mnenja o predmetu razprave. Vsebujejo lahko tudi predmete, o katerih so mnenja očitno enotna. Rabini, razpravljalci v Mišni, se imenujejo tannaim – učitelji ali recitatorji.
Ker je Mišna urejena po predmetih in ne v biblijskem kontekstu, obravnava posamezne teme bolj podrobno kot Midraš in vključuje veliko širši izbor halaških predmetov kot Midraš. Temeljna organizacija Mišne je tako postala okvir Talmuda kot celote. Vsaka razprava v Mišni nima nujno tudi ustrezne gemare. Zaporedje razprav v Talmudu se v nekaterih primerih razlikuje od tistega v Mišni.
Barajta Vzporedno z Mišno ali kmalu zatem so nastala tudi druga tanaitska učenja. Gemara se pogosto sklicuje na te tanitske izjave, da bi jih primerjala s tistimi iz Mišne in podprla ali ovrgla predloge amorajev. Vsi takšni viri izven Mišne se imenujejo baraitot (edn. ברייתא, barajta, dobesedno dela izven Mišne).
Baraitot, citirani v Gemari, so pogosto navedki iz Tosefte (tanaitski učbenik halahe, vzporeden z Mišno) in Midraš halahe. Nekaj baraitot je kljub temu znanih samo preko (ustnih) izročil, citiranih v Gemari, in niso del nobene druge zbirke.
Gemara V treh stoletjih, ki so sledila redakciji Mišne, so rabini v Izraelu in Babiloniji dabatirali, razpravljali in analizirali njeno vsebino. Te razprave tvorijo Gemaro. Gemara pomeni »dokončanje« (iz hebrejskega גמר, gamar, dokončati) ali »učenje« (iz aramejskega: študij). Gemara se osredotoča predvsem na razlago in izdelavo mnenj učiteljev (tannaim). Rabini, razpravljalci v Gemari, se imenujejo amoraim (edn. אמורא, amora).
Velik del Gemare sestavljajo pravne analize. Izhodišče za analizo je ponavadi pravna izjava iz Mišne. Izjava se nato analizira in primerja z drugimi izjavami, ki se uporabljajo pri različnih pristopih k biblijski eksegezi v rabinskem judovstvu (ali, preprosto, interpretacija besedila v študiji Tore). Izmenjavajo se mnenja med dvema (pogosto anonimnima in včasih metaforičnima) razpravljalcema: spraševalcem (makšan) in tistim, ki mu odgovarja (tarcan). Druga pomembna funkcija Gemare je ugotoviti pravilno biblijsko podlago za določen zakon, predstavljen v Mišni, in logični proces, ki povezuje prvo z drugim. Ta dejavnost je bila znana kot talmud že dolgo pred obstojem Talmuda kot besedila.na primer Pirkei Avot 5.21: »pet za Toro, deset za Mišno, trinajst za zapovedi, petnajst za talmud.«
Halaha in hagada Talmud je obsežen dokument, ki obravnava veliko različnih predmetov. Tradicionalne talmudske razprave so razvrščene v dve glavni kategoriji: halaške in hagadske. Halaške se nanašajo neposredno na vprašanja judovskega prava in sodne prakse (halaha). Hagadske razprave niso povezane s pravom, ampak so razlagalne, retorične, etične ali zgodovinske narave.
Kratke razprave Razen šestih glavnih delov vsebuje Talmud še niz kratkih razprav, ki so v tiskanih Talmudih običajno na koncu Seder Nekizim. Te razprave niso razdeljene na mišno in gemaro.
Babilonski in Jeruzalemski Talmud Gemara se je razvijala v dveh glavnih središčih judovske učenosti: Galileji in Babiloniji. Temu primerno sta se razvili dve jedri učenjakov in dva Talmuda. Starejši je Jeruzalemski Talmud (Talmud Jerušalmi), ki je nastal v 4. stoletju v Galileji. Babilonski talmud (Talmud Bavli) je bil sestavljen okoli leta 500 in kasneje dopolnjen. Izraz Talmud brez dodatne kvalifikacije se običajno nanaša na Babilonski talmud. Talmuda sta nastala v različnih skupnostih, zato je večina znanstvenikov prepričana, da sta bila napisana neodvisno eden od drugega. Louis Jacobs (1999): "Talmud". A Concise Companion to the Jewish Religion, Oxford University Press, str. 261.
Talmud Jerušalmi thumb|300px| Stran srednjeveškega rokopisa Jeruzalemskega Talmuda iz Kairske Genize
Jeruzalemski talmud, znan tudi kot Palestinski talmud, ali Talmuda de-Eretz Yisrael (Talmud dežele Izrael), je bil prva zbirka judovskih verskih učenj in komentarjev, ki so jih pred tem več stoletij ustno prenašali judovski učenjaki v Izraelu.Palestinian Talmud, Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica 2010. Pridobljeno 4. avgusta 2010. Jeruzalemski talmud je zbirka učenj šol v Tiberiji, Seforisu in Cezareji. Pisan je večinoma v judovski palestinski aramejščini, zahodnem aramejskem jeziku, ki se je razlikoval od babilonske aramejščine.
Ta Talmud je povzetek analize mišen, ki so jih v skoraj 200 letih razvile akademije v Galileji, predvsem v Tiberiji in Cezareji. Modreci so zaradi okolja, v katerem so se ukvarjali predvsem s kmetijstvom, precejšnjo pozornost posvetili predvsem analizi kmetijskih zakonov v Izraelu. Izročilo pravi, da sta ga okoli leta 350 uredila Rav Muna in Rav Josi. Z zgodovinskega stališča je uveljavljeni naslov Jeruzalemski talmud napačen, ker ni nastal v Jeruzalemu. Bolj pravilen naslov je Talmud iz dežele Izrael. Jacob Neusner: The Yerushalmi--the Talmud of the land of Israel: an introduction, J. Aronson, 1993. Judje v Babiloniji so ga imenovali Talmud div’nē maaravā – Talmud sinov Zahoda.Weber, str. 79.